Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Ljudje so se torej najedli šunke, potice, pirhov in jajc. Morda so kaj razmišljali o Jezusu in njegovem zgodovinskem poslanstvu ali pa tudi niso. Vsekakor bi bilo dobro in koristno, če bi se lotili tudi duhovne hrane, saj časi, v katerih živijo, niso enostavni – še manj so rožnati.

Jezus je namreč darilo. Ki ga je treba znati sprejeti, treba pa ga je tudi vračati. Ne gre zgolj za pojedine, žegnanje in vraževerje.

Jezus je tudi zdravilec. In ljudem ponuja nekaj, kar presega vrednost vsake materialne dobrine. Kdor je nekoč verjel v Jezusa in njegove zdravilne moči, je imel lahko od tega velike koristi. In danes ni nič drugače.

Le da vsako verjetje še ni dovolj in ni učinkovito. Jezus je zato rekel svojim učencem: če vam primanjkuje vere, ne boste dosegli prav veliko ali pa sploh ne boste dosegli ničesar.

Ko Jezusa končno križajo, so učenci prestrašeni, jasno pa jim je tudi, da ne vedo, kako naprej. Pomembno je natanko tole: navadni in komaj pismeni ljudje, prestrašeni in osupli kljub vsemu začnejo spreminjati svet. Ne potrebujejo nobenih voditeljev in ljubljenih vodij, prvakov strank ali kogarkoli drugega, ki bi jih hotel voditi. Pojma nimajo, kaj naj storijo, vendar spremenijo svet. To je šele vredno razmisleka.

Povejmo še enkrat: peščica navadnih ljudi razširi Jezusov nauk po vsem svetu in ga spreminja. Delujejo brez medmrežja in socialnih omrežij, brez propagandnega stroja, brez milijard dolarjev ali evrov. V rokah nimajo dobesedno ničesar, živijo iz rok v usta, nekateri so kamenjani in celo usmrčeni. Bistveno pa je, da vztrajajo in ne popuščajo. Zvesti so dogodku, ki se imenuje Jezus Kristus. To je recept za vsako pravo revolucijo in za vsako etično delovanje. Ko je nekaj novo in je pravilno, je temu treba zgolj slediti.

A zadeva nikakor ni preprosta. Jezusovi učenci vidijo v Jezusu voditelja, ki jih bo popeljal v svobodo. In ko že vse dobro kaže, je nenadoma mrtev. Poleg tega učenci nimajo povsem enakih želja in pričakovanj; med njimi so velike razlike. Kaj torej storiti?

Nekateri od učencev so ribiči. Preživljajo se s prodajanjem oziroma menjavanjem ujetih rib. In dobro vedo, da je trgovina zanje nepravična. Njihova izkušnja je preprosta: delajo kot črna živina, a komaj preživijo. Davki so visoki, medtem ko nekateri živijo v izobilju. Nimajo lahkega življenja, toda ne vedo, kako naj ravnajo, da bodo bolje živeli.

Morda jim bo vodja pomagal k boljšemu življenju.

Morda, toda med Jezusovimi učenci je tudi človek, ki opusti življenje v izobilju in se mu pridruži. Njegovi cilji so povsem drugačni od ciljev ubogih ribičev. Razlika je izjemno pomembna.

Učenci tvorijo skupnost, občestvo enakih. To je egalitarno občestvo, v katerem člani dobro vedo, katere vrednote so zares vredne, da jih živijo in se zanje bojujejo. Kdor opusti življenje v razkošju in izobilju, stori poseben korak v življenju.

Torej ne moremo reči, da so Jezusovi učenci povzpetniki, ki bi se radi rešili iz revščine in zaživeli bogatejše življenje. Bogatejše že, vendar v egalitarnem svetem duhu. Za učence je zato ključno vztrajanje v drži, ki jo zmore njihov učitelj.

Dejstvo je torej, do so Jezusovi učenci zelo raznoliki, toda to dejstvo še ne pomeni, da so njihove medsebojne razlike razdiralne. Prav nasprotno. Učenci dokazujejo, da lahko živijo skupaj tudi kljub razlikam.

Pomembne so natanko razlike, zato potovanje z Jezusom ni enostavno ali lahko. Jezus je vodja, toda v resnici je zelo poseben.

Jezus ni totalitarni voditelj, ki ga morajo učenci brezpogojno ubogati ali se ga bati. Psihologija skupnega življenja je v primeru Jezusove skupine posebna in zelo produktivna.

Slediti Jezusu je naporno prav zato, ker vodja ne pove učencem, kaj morajo storiti, temveč jim zastavlja dobra vprašanja ali pa jim ponuja prilike, iz katerih se učijo. Ali drugače rečeno: učenci, zato se tudi tako imenujejo, se morajo nenehno učiti.

Lahko pa rečemo tudi takole. Učenci se morajo učiti misliti, kar paradoksno pomeni, da vodje sploh ne potrebujejo.

Zadeva pa je še hujša. Jezus namreč reče učencem, naj pustijo vse za seboj in naj mu sledijo. Z njim gredo dobesedno brez vsega, če odštejemo sandale in rjuhe, v katere so ogrnjeni. A niti to še ni vse.

Jezus namreč reče, da morajo za seboj pustiti tudi svoj socialni oziroma družbeni status. Seveda, saj drugače ne morejo postati enaki.

Vse to najprej pomeni, da so Jezus in učenci povsem nezaščiteni pred medvedi in levi, pa tudi pred roparji in drugimi nepridipravi. S seboj imajo zato nekaj orožja, kako bodalo ali dve, pa tudi nekaj drugih reči, s katerimi si lahko zakurijo ogenj ali se ogrnejo ponoči, ko se shladi.

Predvsem pa Jezus in učenci potrebujejo gostoljubnost, saj se sicer ne bi mogli niti najesti in odžejati. To pa še ne pomeni, da se ne vračajo domov, k svojim družinam. Jezus in učenci niso večno na cesti ali v divjini. Torej čisto vsega vendarle ne pustijo za seboj.

Pomembno je, da za seboj pustijo stare misli, ideje, stereotipe in vse drugo, kar preprečuje razmišljanje, zlasti pa razmišljanje o novem. In morda je za ekonomijo skupnega življenja ključno natanko to, da Jezus in učenci v zameno za gostoljubnost ponujajo nekaj, kar nima nobene cene. Ponujajo nov način življenja, nove ideje in nove medsebojne odnose. Ponujajo novo vizijo, v katero brezpogojno verjamejo.

In nikakor je niso vsi pripravljeni sprejeti. Daleč od tega, da bi jih vsi sprejemali odprtih rok, zato so učenci tudi preganjani, mečejo jih na cesto, zmerjajo in žalijo jih. Toda kljub temu vztrajajo. Prepirajo se med seboj, kažejo si mišice, toda še vedno vztrajajo. Ne razumejo se vedno, razhajajo se, obnašajo se kot vsi drugi ljudje, a vztrajajo.

In potem se Jezus odloči. Da vse skupaj popelje v Jeruzalem, v samo osrčje oblasti. Končno, si morda mislijo učenci, gremo v akcijo.

Zakaj jih popelje oblasti v naročje?

Da bi razmislili o oblasti, svobodi, gospodarjih in hlapcih. In razmislijo. Potem se spremenijo in postanejo sami voditelji v egalitarnem svetem duhu. So natanko taki kot jaz ali vi. Dokler ne nastane korporacija.

Prav zaradi nje je danes treba uživati pirhe in potico in šunko in jajca, ni pa treba misliti o novem načinu življenja. Škoda.

O avtorju

Dušan Rutar

Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Dodaj komentar

Varnostna koda
Osveži