Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Zdi se zelo modro reči, da po zmagi Zorana Jankovića na kongresu stranke, ki jo je ustanovil, v deželi ne bo potresa in da bo življenje mirno teklo naprej. Toda potres kljub navidezni modrosti vseeno bo, le da bo nekoliko čuden. Zakaj?

Potres se bo zgodil zato, ker je v naravi slovenske politike, da se njeni predstavniki nenehno obnašajo po preprostem načelu. Ko so povsem razcepljeni, razdeljeni in na smrt sprti, zagotavljajo, da večje enotnosti med njimi še ni bilo, da so vsi srečni in v najboljših medsebojnih odnosih. Očitno imajo potrebo po takem govorjenju, ki pa ne ostane brez posledic.

Saj so že otroci pogosto vzgajani po načelu, da je pomembno, kaj se vidi navzven, kaj si misijo drugi ljudje, in podobno. Taka vzgoja spreminja otroke v konformiste, ki so vse bolj odvisni od iluzij oziroma od tega, kar o njih domnevno mislijo drugi ljudje. Obstaja strašna potreba po videzih, od katerih je odvisno doživljanje sebe.

Preprosta psihologija vsakdanjega življenja Slovencev in Slovenk nam pove, da prav v tem trenutku številni politiki preračunavajo, tako kot preračunava tista navigacijska naprava, ko zavijemo na drugo pot, kot jo je predvidel procesor. Preračunavajo, kaj se najbolj splača, kdo bo še na oblasti, kdo jo zasluži in kdo ne, kdo jo bo imel in kdo je sploh ne bi smel imeti. Potres se torej že dogaja, le da je del normalnega političnega življenja v Sloveniji.

Obtoževali bodo drug drugega in si metali polena pod noge. Tega so navajeni, to tako ali tako ves čas delajo in trdijo, da je vse normalno in pod nadzorom. Državljani bodo prav tako normalno stali ob strani in spremljali dogajanja, dovoljeno pa jim bo tudi komentirati jih. Na pogled povsem normalno politično delovanje bo v resnici patološko.

Patologija pomeni posledice takega vedenja in delovanja, ki ni skladno s to ali ono normo. V Sloveniji že dolgo velja, da je prava norma samo ena, in vse druge so za na smeti. Patologije je zato veliko, saj se državljani zaradi železnega zakona obnašajo povsem pasivno, čeprav sami politiki trdijo, da so nezadovoljni.

Položaj je nadvse nenavaden. Politiki vedo, da so državljani nezadovoljni, sami državljani trdijo, da so nezadovoljni, zgodi pa se absolutno nič. Gospodarstveniki preračunavajo, kako se znebiti predrage delovne sile, politiki ugotavljajo, katere projekte bi bilo treba izpeljati, da zlasti mladi ne bi bili nezaposleni, retorike je, kolikor hočete, stanje duha v državi pa je še naprej turobno.

Videti je, da so ljudje nemočni, da bi se izvlekli iz nezavidljivega položaja. Preračunavanje jim ne pomaga, prepiranje tudi ne. Cinične pripombe so neproduktivne, stresanje evropskega žargona je še slabše.

V nekem smislu ne bo nobene spremembe. Torej bodo imeli prav tisti, ki že sedaj trdijo, da ne bo potresa. A nespremenjeno stanje duha bo sprožilo materialne posledice v obliki še večje bede ljudi. Živimo namreč v kapitalizmu, v katerem so interesi delavcev najmanj pomembni. Svet se v zadnjih dvajsetih letih ni spremenil zaradi njih, spremenil se je zaradi pripadnikov elit. Ti skrbijo zase, ljudem pa namenjajo ideološki govor. Ljudje mu ne verjamejo več, toda bistvo ideološkega govora je natanko v tem, da mu ne verjamejo.

Zabloda je tako popolna. Ljudje mislijo, da so pametni, ker ne verjamejo ideološkemu govoru, toda ta deluje prav zaradi tega. Podpirajo ga prav s tem, ko mu ne verjamejo. Zadeve so se spremenile: danes ideološke prakse podpirajo zlasti kritični posamezniki in kritične posameznice. Tudi praske se namreč spreminjajo.

Nekoč se je bilo ideološkemu nagovarjanju treba odzvati, danes se mu odzovete tako, da ga popljuvate. Ne verjamejo mu niti tisti, ki ga sicer nenehno uporabljajo. Številke, ki govorijo o delovanju kapitalizma, zato niso pomembne, podatki so zgolj uporabni. Uporabite jih lahko na različne načine, dokler se držite načela, da je prihodnost svetla, zelena in ekološka.

Prihodnost je namreč lepa in vse bo raslo, ker politiki tako pravijo. Pridružujejo se jim ekonomisti, sledijo jim vsi drugi. Prihodnost kratko malo mora biti lepa in vse mora rasti, ker so se tako odločili. Morda Zemlja tega ne ve, mogoče se vreme preprosto moti. Norma je ena sama in tako je tudi prav. Sprejeti jo morajo ljudje, sprejeti jo mora planet, sprejeti jo mora sam ljubi bog.

Megalomanska narava sodobnega ideološkega sprenevedanje je celo koristna, dokler res vse raste, dokler vlade rešujejo kapitalizem s tonami denarja. Rešile ga bodo za vsako ceno – dobesedno. Ko bo rešen, bo res vse drugače.

Paradoks reševanja kapitalizma je očiten. Kapitalizem raste in se bohoti tako, da ga nenehno rešujejo. Ker ga rešujejo, cveti in napreduje. Torej se vse dogaja tako, kot so se odločili; dogaja se, ker se mora dogajati. Taka je norma, ki deluje tudi, če je nihče ne podpira. Dokler bodo vlade odvisne od kapitalizma, ga bodo podpirale s kritičnimi pripombami, državljani pa bodo stali ob strni, kot rečeno. Stali bodo natanko tam, kjer morajo stati, saj so nepomembni. Pomembni so le kot potrošniki, zato bodo trošili tudi, če ne bodo hoteli. Trošili bodo, ker je treba, ker so se tako odločile vlade, ki jim ima v pesti nevidna roka kapitalizma. Če mora vse rasti, potem mora rasti in pika.

Ker mora rasti, tudi bo raslo. Pri rasti se napaja tudi psihologija ljudi. Ljudje so veseli, če vse raste, saj je že beseda rast vesela. Veseli so celo, če niso veseli in so depresivni. Veseli so, ker morajo biti veseli, veseli so, ker je nekdo rekel, da so veseli, veseli so celo, če politiki rečejo, da niso in da so nezadovoljni.

Če v Sloveniji rečeš, da so ljudje nezadovoljni s politiko, to ne pomeni, da se mora politika spremeniti, saj je tako zatrjevanje le del ideološkega spopadanja, ki ima materialne posledice. Nezadovoljni državljani so le kmetje na šahovnici. Politiki manipulirajo z njimi, da bi drugim politikom podtaknili to in ono.

Ideološke prakse torej delujejo tudi, če vanje nihče ne verjame, to pa pomeni, da spreminjajo empirični svet tako, da so z njim vsi zadovoljni. Saj vsakdo ve iz svoje izkušnje, da je pomembno, kdo ima zadnjo besedo. Zadnja beseda namreč prešije simbolno polje.

Ko je polje prešito, se vse dogaja samo od sebe. Ni več pomembno, kaj kdo čuti, doživlja ali misli. Lahko čuti in misli, kar hoče, saj je svoboden, to pa je tudi vse. Ni treba vedeti, kako delujejo ideološke prakse, saj te delujejo tudi brez vednosti ljudi.

Pomembna je torej prav vednost. Ko ljudje vedo, se lahko kaj spremeni. Ni nujno, da se, je pa možno. Možno pa je tudi, da se kaj spremeni kljub nevednosti, kajti simbolni svetovi so iz take snovi, da se spreminjajo že zaradi tihega tkanja duha, kot ga je imenoval Hegel.

Le da je za tako delovanje duha potreba misel. Če ljudje ne mislijo, jim res ni pomoči.

O avtorju

Dušan Rutar

Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Dodaj komentar

Varnostna koda
Osveži