Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Zahteva, da morajo otroci živeti v idealnih družinah, z idealnimi materami in z idealnimi očeti, je nemogoča nadjazovska zahteva, ki ji nikoli ni mogoče ustreči. Ljudje, ki kljub temu skušajo ustreči nemogočim nadjazovskim zahtevam, se prej ali slej zlomijo in postanejo duševni bolniki.

Hvalabogu, da živimo samo konkretni ljudje, neobremenjeni z idealnimi zahtevami in zahtevami, da bi morali živeti idealno. Pod kožo smo namreč vsi enaki, to pa pomeni, da nihče ni drugačen. Otroci so nam zelo hvaležni, ker jih ne obremenjujemo z zahtevami, da bi bili drugačni (beri: boljši od drugih).

V svetu globalne multikulturnosti, demokracije in tolerance, solidarnosti in strpnosti do drugačnih ljudi je dobesedno absurdno izključevati koga, ki je drugačen. Zakaj torej geji in lezbijke ne bi smeli imeti toplih družin, v katerih bi vzgajali mladež za vrednote, ki jih sicer domnevno primanjkuje, kot trdijo krščanski?

Ljubezen do Jezusa Kristusa, ki se je gibal med prostitutkami, reveži, bolnimi, izključenimi in brezdomnimi nam seveda ne dopušča, da bi jim preprečevali ustvarjanje takih družin. Ali to pomeni, da so nasprotniki družinskega zakonika bogokletni, netolerantni, nestrpni in morda celo sovražni do homoseksualcev, na skrivaj pa še do koga drugega?

Preden odgovorimo na zastavljeno vprašanje, moramo sprejeti dejstvo, da smo v vsakdanjem življenju vsi po malem hinavci. To preprosto pomeni, da delamo eno, govorimo pa drugo, pomeni, da lahko življenjska dejstva razlagamo tudi na izključujoče se načine, da življenja kratko malo ne moremo razlagati na en sam pravilen način, zato živimo zdaj ene zdaj druge ideje in se zaradi tega ne vznemirjamo.

Vsi smo namreč ujeti v to, kar je imenoval Immanuel Kant antinomije čistega razuma. Nihče ni izvzet, saj je vsakdo odvisen od čistega razuma. Lahko pa se seveda zavedamo takih antinomij in se zberemo.

Ko se zberemo, lahko razmišljamo s trezno glavo, kot pravimo. In kaj nam prinese trezen razmislek?

Prinese nam spoznanja. Prvič. Nikakor ne bi smeli biti tolerantni do ljudi, ki so netolerantni. To je seveda paradoks, zato imamo novo težavo: če smo netolerantni do vseh, ki so netolerantni, smo netolerantni tudi do sebe. In če smo netolerantni do lastnega netolerantnega delovanja, se moramo vnovič zamisliti in se skušati spremeniti.

Drugič. Razmislek nam pokaže, da se ga moramo vnovič lotiti. Ko se ga lotimo v drugo, spoznamo, da obstaja ena sama prava pot, če hočemo zares biti tolerantni v svetu globalnega multikulturnega in strpnega delovanja različnih ljudi.

Edina prava pot je tale: zavrnitev načina, kako razmišljamo o tolerantnosti in netolerantnosti do drugačnih ljudi.

Problem družinskega zakonika zato ni toleranca do drugačnih ljudi, saj ne govori o gejih in lezbijkah, ampak o družinskih skupnosti in še o marsičem drugem. Problem zato ni, ali imajo lahko geji in lezbijke tople in srečne družine ali ne, problem je, kako nasprotniki družinskega zakonika razumejo pravice otrok.

Po njihovem mnenju naj bi imeli otroci pravico do staršev. Mednje sodijo matere in očetje. Otroci naj bi imeli pravico do mater in do očetov. Do tu je vse lepo in prav, je razumno in zelo logično. Kaj pa od tu naprej?

Od tu naprej imajo nasprotniki zakonika problem, kot sledi. Teza: vsakdo ima pravico, da ga drugi ljudje spoštujejo. Naslednja teza. Vsakdo ima pravico, da živi, kakor hoče. Sklep: otroci imajo pravico do matere in očeta, geji in lezbijke imajo pravico, da so geji in lezbijke. Otroke je treba spoštovati, geje in lezbijke pa tudi.

Ali smejo torej postati tudi roditelji, očetje in matere? Ali geji in lezbijke lahko spoštujejo otroke? Ali lahko otroci spoštujejo geje in lezbijke? Kaj se zgodi, če se medsebojno spoštujejo?

Problem. Ali ima res VSAKDO pravico do svojega svobodnega življenja? Jo imajo Hitler, Stalin in Tito?

Če bi vsi ljudje živeli v idealni družbi, kjer ne bi nihče prizadel nikogar drugega, kar bi pomenilo, da se vsi absolutno spoštujejo, bi življenje postalo nemogoče.

V taki družbi bi otroci spoštovali homoseksualce, ti bi spoštovali Hitlerja, Tito pa bi spoštoval otroke. Ali je to res? Seveda ne, kajti v taki družbi Hitlerja in Tita sploh ne bi bilo, kajti njuna vzgoja znotraj toplih družin z očetom in materjo ne bi nikoli omogočila, da bi postala, kar sta bila v zgodovini. V idealni družbi ne bi bilo človeških monstrumov, ampak bi v njej živeli sami topli in strpni ljudje, rezultati življenja v toplih in srečnih družinah. In kdo bi hotel živeti v taki družbi?

Nihče, saj sploh ni mogoča. Mogoča je le ta ali ona konkretna družba, kakor so mogoče le različne konkretne družine, živijo pa tudi različni konkretni ljudje, ki verjamejo v pravico do drugačnosti. A ta je vselej omejena. S čim?

Omejena je s samimi antinomijami čistega razuma. Torej ne moremo pokazati na kakega človeka in reči, da omejuje pravice ljudi do drugačnosti. Omejuje jih namreč že sam razum, kot je pokazal Kant, ko je razmišljal o čistem razumu, razsvetljenstvu in religiji znotraj razuma.

Največja težava, ki jo imajo nasprotniki družinskega zakonika je zato tale: ker hočejo preveč in se sklicujejo na nemogoče norme življenja, se usmerjajo na zunanjega sovražnika, češ da je ovira na poti k idealnim družinam; prav zaradi tega se bodo prej ali slej soočili še z notranjim sovražnikom, s seboj torej, saj tudi sami niso idealni.

Danes ne moremo zanikati dejstva, da so prav religije vir najhujših zločinov v globalnem svetu, zato je nastopil čas zavrnitve religij, ki se nenehno sklicujejo na Velikega Drugega, tako kot so v preteklosti naši predniki pogumno zavračali diktatorje, ki so se prav tako sklicevali na Velikega Drugega.

Človek namreč lahko živi v miru le, če ga Veliki Drugi ne mori ves čas s svojimi zahtevami po idealnih stanjih in brezhibnem vedenju. Vsakdo ve iz lastnih izkušenj, kako grozljivo je lahko življenje, če nadjaz nenehno pritiska nate, da moraš biti še boljši, da niso nikoli dovolj dober, da iz tebe nikoli nič ne bo, da so drugi ljudje boljši od tebe.

Nasprotno pa odsotnost nadjaza, kot je pokazal Freud, človeku zares omogoča svobodno življenje, saj se mu ni treba nenehno žrtvovati za nekakšne bebave vzvišene cilje, za katere jamči On. Posveča se drobnim vsakdanjim zadevam, se druži z ljudmi, če mu je to všeč, lepo v miru se stara, zlasti pa s svojim delovanjem ne obremenjujejo ljudi okoli sebe, češ da niso dovolj dobri.

Saj je logično: kdor nima nadjaza, da bi ga moril, ne mori drugih ljudi, kar seveda pomeni, da jih kratko malo pusti pri miru, kot želi, da tudi oni pustijo njega pri miru.

Organizirane religije so res nekaj, čemur se je najbolje odpovedati, saj so naredile že dovolj škode s svojim sklicevanjem na Njega, v imenu katerega je dovoljeno na žalost vse, kot nas uči zgodovina. Boga namreč ne potrebujemo, saj lahko delamo dobro tudi brez njega in njegovih domnevnih nasvetov, kako naj živimo, da bo Njemu všeč. Kdor je zmožen za ljubezen do drugega človeka, je zmožen; kdor ni, mu niti Bog ne bo pomagal.

O avtorju

Dušan Rutar

Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Dodaj komentar

Varnostna koda
Osveži