Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Slovenski oblastniki zadnjih dvajsetih let so torej dokazano nesposobni, saj so uspeli povsem blokirati delovanje države, jo zadolžiti čez vsako razumno mero in spraviti večino državljanov na raven življenja, ki je vse prej kot kakovostno. Toda ljudje jih vdano prenašajo, včasih kritizirajo, si o njihovem delovanju mislijo svoje, se sprehajajo po ulicah in se gredo vstajo, sem in tja vržejo kako granitno kocko, v vsakem primeru pa jih pustijo, da delajo, kar hočejo. Torej niso nesposobni samo oblastniki, temveč so, paradoksno, nesposobni tudi hlapci. Kakšni pa so dobri oblastniki, ki terjajo dobre hlapce?

Za odgovor na zapisano vprašanje se moramo brez oklevanja obrniti k Starim. Kdo bi seveda burno protestiral, češ da že ne bomo spraševali starih Grkov, kako vladati, toda tak protest bi bil neuporaben. Stari so namreč natanko vedeli, kako vladati ljudem, da bodo zadovoljni eni in drugi, njihova vednost pa je tudi skrbno shranjena v knjigah, ki jih je zato treba le odpreti in se vanje potopiti, kot se je na primer Marx poglabljal v Hegla.

Najprej moramo poudariti, da Platon nikoli ni rekel, da so najboljši oblastniki filozofi ali da bi bili filozofi najboljši oblastniki, kot trdijo tisti, ki se v knjige ne poglabljajo, ampak jih imajo v najboljšem primeru na polici, da vsi, ki pridejo v njihove sobe, to vidijo. Rekel pa je, da je dober oblastnik tisti, ki se svojega posla loteva nadvse resno in zavzeto, kar pomeni, da o njem najprej in predvsem razmišlja, kajti zgolj človek, ki ga vodi filozofija kot najboljši vodič pri razmišljanju, lahko postane močnejši od samega sebe, to pa je glavni pogoj, da vodi druge in poveljuje, kot pravi Sokrat.

Torej že takoj na začetku spoznamo, da rešitev za Slovenijo ni nekakšna tehnična vlada, saj ne obstaja nujnost, po kateri bi bili strokovnjaki kaj boljši oblastniki od teh, ki jih prenašamo že dvajset let. Če si strokovnjak na določenem področju, še ne pomeni, da znaš vladati oziroma izvajati oblast tako, kot je treba.

Tvegajmo definicijo: politika je procedura resnice, ne pa tehnično obvladovanje tega ali onega problema, kar pomeni, da morajo politiki oziroma zastopniki oblasti znati misliti, kajti samo tako lahko dobro definirajo probleme, ki pa niso tehnični, saj so občestveni. Šele ko znajo misliti, so zmožni za to, kar imenuje Foucault modra in umerjena tiranija, ki jo ljudje spontano prepoznavajo kot obdarjenost oblastnikov z vrlinami.

Dobri vladarji torej lahko vladajo le, če svoje delovanje razumejo kot tako delo na sebi, s katerim razvijajo vrline, da jih bodo imeli več kot kdorkoli izmed podložnikov. To že pomeni, da ne morejo delati, kar bi hoteli, zasledujoč lastne interese, interese stranke, ki ji pripadajo, in podobno. Daleč od tega. Pri Starih oblastniki niso samozadovoljni narcisi, ki hranijo svoj ego in delajo, kar se jim pač zazdi, verujoč, da jim nihče ničesar ne more. Ne, saj oblast razumejo kot resno delo, ne pa kot moč nad drugimi, kot askezo in kot krepitev duše, ne pa kot iskanje užitkov ali kopičenje denarja, dobrin in premoženja.

To je delo, ki terja od oblastnika predvsem samoobvladovanje. Torej nekaj, kar je ravno nasprotno od domneve, da oblastniki pač lahko delajo, kar hočejo, ker imajo moč. Stari nas učijo, da ravno ne morejo in ne smejo delati, kar bi hoteli, saj morajo hoteti, kar je treba ter je za dobro države in državljanov.

Če hočejo vladati in obvladovati ljudi, morajo najprej obvladovati sebe, kar pomeni, da morajo vladati nad seboj, tega pa se lahko naučijo šele skozi leta trdega dela [na sebi].

Že vidimo, da za oblast ni zmožen vsakdo. Zlasti ne v tem času, v katerem živimo, saj nam narekuje nezmernost in pretiravanje na vseh ravneh življenja, čemur pa se številni ljudje na žalost ne morejo ali ne želijo upreti. Torej so nauki Starih danes še pomembnejši, kot bi si morda mislili.

A samoobvladovanje še zdaleč ni vse, kar mora hoteti oblastnik. Hoteti mora še nekaj drugega: pravičnost. Ni oblasti brez pravičnosti oziroma pravičnih dejanj in samoomejevanja.

Bodoči slovenski oblastniki bodo zmogli oboje ali pa sploh nimamo nobene prihodnosti.

Oblastnik ima torej veliko razlogov za skromnost, samoobvladovanje, samoomejevanje in pravična dejanja. Lahko se kajpak obnaša tudi drugače, če noče oblasti, ampak hoče zgolj moč; tudi to je mogoče.

Kdor resno hoče oblast, mora hoteti zapisano. A zgolj hotenje ni dovolj. Potrebna je vsakodnevna vaja, potreben je trening, potreben je naporen in nenehen boj s seboj, da ne popusti in ne postane pomehkužen nezmeren egocentričen bebo.

Nobeno slepomišenje ni potrebno: oblastnik mora biti vzor državljanom. To pomeni, da mora biti boljši od njih; biti mora bolj kreposten, bolj pravičen, bolj zmožen za samoomejevanje in bolj sposoben obvladovati samega sebe.

Oblast je torej najprej in bistveno oblast nad seboj. Nihče ne more biti dober oblastnik, če ne izvaja najprej oblasti nad seboj, če ne obvladuje samega sebe.

Slovenski oblastniki na žalost verjamejo, da imajo pravico izvajati oblast nad državljani, ne da bi najprej omejevali sebe. Če bi se omejevali in če bi bili zmožni za pravična dejanja, bi bila Slovenija danes druga Švica, saj je imela pred dvajsetimi leti izjemen kapital še iz stare Juge.

Oblastniki, ki bi bili zmožni za zapisano, bi dosegli, da bi jim bili državljani podobni. Kdor se vede kot vzornik, seveda lahko računa, da mu bodo ljudje sledili, saj je to v njihovi naravi. Ljudje le stežka najdejo razloge, da ne sledijo svojim vzornikom in jim ne želijo biti podobni.

Moralno načelo dobrega oblastnika je torej povsem jasno: biti boljši od vseh drugih ljudi, ki jim vlada. Ne slabši, temveč boljši, to pa pomeni: več samoomejevanja, več skromnosti ter zmernosti in umerjenosti, več discipline, več lepega vedenja. Na kratko: dober oblastnik je gospodar samega sebe.

To pa je šele pol naloge, ki jo mora opraviti. Druga polovica se neposredno ne nanaša na delo na sebi, temveč na razumevanje občestva, v katerem izvaja oblast. Razumevanje občestva pa se danes bistveno razlikuje od razumevanja občestva pri Starih. Ti so namreč živeli v sužnjelastniškem sistemu, mi pa živimo v kapitalističnem.

V kapitalizmu obstajata dva razreda ljudi, med katerima poteka razredni boj. Tu pa je past za vsakega oblastnika in za vsakega podrejenega, kajti oblastnik si lahko naivno misli, da so pripadniki podrejenega razreda svobodni posamezniki, ti pa tudi lahko verjamejo zase, da so svobodni in da ne potrebujejo nobene tiranije nad seboj.

V resnici niso, saj nimajo ničesar razen delovne sile, ki jo morajo prodajati, da lahko živijo. Svobodni pa niso niti pripadniki vladajočega razreda, saj morajo delati, kar je treba za ohranjanje kapitalističnega sistema. Ki terja dva razreda ljudi …

Svoboden ni torej nihče, kar pomeni, da je vnovič potrebno delo na sebi. Svoboda, so nas poučili Stari, je namreč mogoča le v odnosu do resnice, do njenega spoznavanja, to pa že pomeni tiranijo – v odnosu do resnice ni demokracije. Kdor ne spoznava resnice sveta, v katerem živi, ne more biti nikoli svoboden in demokratičen. Iluzije na primer ne zagotavljajo nikakršne svobode, temveč omogočajo zgolj nesmiselno in muhavo tiranijo, ki je v resnici nihče ne želi.

Ključno vprašanje, ki se zastavlja na tem mestu, je kajpak tole: Ali ljudje sploh želijo biti svobodni, ali želijo poznati resnico? Čisto mogoče namreč je, da ljubijo iluzije celo bolj kakor sebe, kot je rekel Freud.

Ljudje, ki ljubijo iluzije bolj kakor sebe, imajo nad seboj oblastnike, ki ljubijo moč bolj kakor vse drugo. V takem svetu dolgoročno ni pomoči ne enim ne drugim; tako občestvo je obsojeno na klavrno životarjenje, na koncu pa seveda na še bolj klavrn propad.

O avtorju

Dušan Rutar

Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Dodaj komentar

Varnostna koda
Osveži