Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Nastaja vtis, da bodo na skorajšnjih volitvah avtomatično zmagali desničarji, kot bi bilo naravno pravilo, da se leve in desne vlada izmenjujejo za krmilom in si podajajo kljuke vladnih vrat. Številni ljudje so že sedaj prepričani, da bo zmagal Janša ali kak njegov dvojnik, ki jih je, po njegovih besedah, kar nekaj, gleda česar se res ni težko prepričati, in da bo vladal celo iz zapora, če bo do njega sploh kdaj prišel. Nekateri ljudje so tako depresivni in apatični, da celo ne verjamejo v pravnomočnost sodbe in so prepričani, da se bo že nekaj zgodilo, da se bo JJ izvlekel, kot se je v Italiji izvlekel Berlusconi.

Vsekakor je dobro razmisliti, zakaj ljudje tako verjamejo, zakaj so tako prestrašeni, zakaj ne verjamejo v nič, zakaj so vedno znova prepričani, da se prav njim ne more zgoditi nič dobrega. Vsekakor pa je smiselno odgovoriti tudi na vprašanje, zapisano spodaj.

O čem pravzaprav sanjajo desničarji, kaj bi radi, kaj bi jih zares radostilo, če bi dobili absolutno oblast?

Prvi odgovor je na dlani: prav gotovo ne sanjajo o revoluciji. Enako ne sanjajo o radikalni spremembi kapitalizma. Torej hočejo še več kapitalizma? Natanko tako.

A zakaj bi hoteli še več tega, kar dokazano uničuje življenja številnih delavcev in drugih ljudi ter ohranja nezaposlenost na visoki ravni? Zakaj bi normalen človek želel kaj takega?

Neposredni odgovor na vprašanji je, da pravzaprav nimajo želje po čem takem. To pomeni, da ne sedijo doma v dnevni sobi in ne tuhtajo, kaj bi naredili, da bi bilo delavcem še slabe, kot jim je. Res je prav nasprotno.

Nenehno tuhtajo, in so pri tem zagotovo iskreni, kaj narediti, da bi bilo ljudem bolje. Toda v čem se potem sploh razlikujejo od levičarjev, ki tuhtajo o istem?

Položaj je lahko povsem nevzdržen, kajti ko eni in drugi uporabljajo besednjak, v katerem mrgoli izrazov, s katerimi se domnevno nanašajo na pravičnost, etiko, skupno življenje v miru in podobno, smo lahko prepričani, da se dogaja nekaj nenormalnega, ciničnega in destruktivnega.

Če jim torej verjamemo, je položaj zares zapleten. Toda kaj dobimo, če jim preprosto ne verjamemo?

Ljudje so namreč čudna bitja. Notranje so razcepljeni, kar pomeni, da pogosto eno mislijo in zagovarjajo, drugo pa delajo.

Kaj bi torej naredili desničarji, če bi lahko neposredno vplivali na možgane ljudi, na njihova prepričanja, stališča in vse drugo?

Materializirali bi nekatere misli. Katere?

Materializirali bi religiozne misli, ki se bistveno razlikujejo od avtentičnih religioznih misli ljudi, ki so bili neposredno ob Jezusu Kristusu. Materializirali bi tudi ideje o tradiciji, ki so izrazito egocentrične in spektakelske. Kapitalistični individualizem je zato kot naročen zanje, saj ne verjamejo v univerzalnost razrednega boja.

Na žalost niti ne vedo za razredni boj, zato ne gre zgolj za to, da ne verjamejo vanj. Za razredni boj pa ne vedo, ker nočejo vedeti zanj. V tem je bistvena razlika med levičarji, ki to zares so, in desničarji, kajti pravi levičarji vedo, da je razredni boj v kapitalizmu neizogiben.

Desničarji zato sanjajo o kapitalizmu s prijaznim obrazom, ki je v resnici brutalen. Nasprotno pa je univerzalnost razrednega boja univerzalnost solidarnosti med različnimi družbenimi skupinami ljudi. Edina prava oblika solidarnosti zato ni poenotenja ljudstva, temveč je povezanost medsebojno zelo različnih družbenih skupin, ki skupaj ne tvorijo ljudstva, temveč odprto multipliciteto.

Solidarnost pomeni skupno razmišljanje različnih ljudi, kako vzpostaviti življenje v občestvih brez vrhovnega vodje, brez hierarhij, brez izključevanja drugačnih, brez privilegijev, ki jih sicer uživajo elite.

Desničarji sanjajo o ljudstvu, o skupnem življenju pod vladavino Pravilnih idej, ki povedo, kakšna je na primer prava družina, kakšen je pravi seksualni par in podobno. Desničarji preprosto ne prenesejo drugačnosti, zato jih začnejo prej ali slej izključevati. Njihov tipični način razmišljanja je: ničesar nimam proti drugačnosti, toda … Potem takoj začnejo naštevati drugačnosti, ki so nesprejemljive, nemoralne, nenaravne in podobno.

Desničarsko življenje je torej življenje v navidezno enotnem svetu, kjer vlada en sam red, kjer vlada en sam vodja, kjer vlada ena sama trda roka.

V takem svetu razmišljanje, strogo vzeto, ni mogoče, zato so posebej cenjene tiste vrednote, ki pomenijo podrejanje. Vendar to ni podrejanje univerzalnemu logosu ali umu, temveč pomeni podrejanje redu, ki ga zastopa Vodja ali pa instanca, kakršna je na primer Bog.

Desničarski svet zaradi tega ne more biti odprt. V zaprti Celoti so vedno izključeni ljudje, ki se bodisi ne morejo bodisi nočejo podrediti Redu.

Potenciali ljudi so v takem svetu zmanjšani in blokirani, kajti dobro uspevajo zgolj konformisti, ljudje, ki so se pripravljeni podrejati. Ne smemo biti naivni: živijo številni ljudje, ki jim je konformizem všeč, ki hočejo biti podrejeni, ki celo uživajo v zaprtem, blokiranem svetu, v katerem vlada tradicija.

Torej ne moremo reči, da bo nova desna vlada potegnila Slovenijo iz blata in jo potisnila daleč naprej. Zgodilo se bo ravno nasprotno.

Zgodilo se bo, česar se je treba najbolj bati: cele skupine ljudi bodo izključene. Izključeni bodo geji, izključene bodo lezbijke, izključeni bodo vsi, ki so premalo Naravni ali Bogaboječi, izključeni bodo določeni intelektualci, marksisti, psihoanalitiki in drugi ljudje, ki hočejo misliti z lastno glavo in se niso pripravljeni podrejati idejam o Pravilnem, Edinem, Vrhovnem.

Nikjer kajpak ne piše, da bodo desničarji na naslednjih volitvah zares zmagali. Navsezadnje je v občestvih vselej več ljudi, ki hočejo misliti s svojo glavo, kot onih, ki ne želijo. Danes je vprašanje, ali se bodo zbudili ali ne, ali bodo dovolj pogumni ali ne.

O avtorju

Dušan Rutar

Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Dodaj komentar

Varnostna koda
Osveži