Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Tako smo govorili tudi v Jugoslaviji; pravzaprav smo radostni prepevali, obenem pa verjeli, da je petje povsem na mestu in da tisti, ki poje, zlo ne misli. Puhlica je seveda že dolgo dim v vetru, res pa je tudi, da takrat ni bilo nobene Komisije, ki bi nam govorila, kako nam gre in kako se moramo počutiti, ko nam je šlo dejansko slabo in smo to tudi zelo dobro vedeli, saj nismo bili butasti. Danes jo imamo, Komisijo namreč, in nam pripoveduje pravljice, kot jih je pač treba pripovedovati omejenim in zaplankanim ljudem. Realnost pa je na žalost precej drugačna in bistveno slabša, kot je bila nekoč, obenem pa je tudi bolj brutalna, kot je videti, če poslušate pravljičarje. O petju pa ni več ne duha ne sluha.

Preprosto namreč ni res, da so se vse evropske države izvile iz recesije, če odštejemo Ciper in Hrvaško. In zlasti ni res, da se je izvila Amerika, to najmočnejše gospodarstvo na svetu. Petje teh dejstev ne bo spremenilo, pravljičarstvo pa tudi ne.

Michael Roberts je tako 2. maja letos na svojem blogu zapisal, da se mainstream ekonomisti že praskajo po glavi in se začudeno (sic!) sprašujejo, zakaj ameriško gospodarstvo ne raste tako, kot so predvideli. Pravijo, da je v številkah, s katerimi predstavljajo ljudem rast BDP-ja, nekaj deeply puzzling (cit. po ibid.). Ekonomisti bi se morali zato resno vprašati, kaj se dogaja, namesto da se radostijo, prepevajo ter slavijo rast in si pripovedujejo pravljice.

Toda vprašati bi se morali tudi drugi ljudje, ne le ekonomisti, kajti ko postanejo pravljice del vsakdanjega življenja, je že zelo pozno ali pa je celo prepozno.

V Sloveniji se na žalost nihče ne praska po glavi, kajti če je Komisija rekla, da vse raste, potem smo vsi srečni in radostno pričakujemo prihodnje dni; tako se pričakuje in tako tudi je, ker so ljudje konformisti in imajo radi pravljice. Srhljivo zato ni le prodajanje megle, srhljivo je zlasti povezovanje psihologije ljudi z verjetjem v nebuloze ob sočasnem zatrjevanju, da ideologij ni več ter da smo povsem svobodni in na dobri poti, da postanemo še srečni.

V Ameriki, prav nasprotno, niso srečni. Nekateri ekonomisti pravijo, da je gospodarska rast premajhna zato, ker biznismeni nimajo dovolj zaupanja, oziroma niso dovolj optimistični glede prihodnosti ameriškega gospodarstva, ter da zato premalo investirajo (cit. po ibid.).

Iskanje psiholoških razlogov za premajhno gospodarsko rast je seveda prekratko. Animal spirits, o katerih tako radi govorijo ekonomisti, niso dovolj močno orodje za pojasnjevanje prepočasne rasti, kajti objektivne družbene okoliščine določajo tudi animal spirits.

Drugi zato iščejo razloge drugje: v trdi zimi, v neprijaznem vremenu …

Boljši odgovor ponuja Michael Roberts: The answer is that, although profits are up, the profitability of productive capital is not (ibid.). Profiti torej morda res rastejo, toda to še ne pomeni, da raste tudi profitabilnost kapitala.

Ali drugače rečeno: odgovor na vprašanje lahko najdemo natanko tam, kjer ga je mogoče najti, ne pa tam, kjer bi ga radi našli, da bi se potolažili. Marx je imel preprosto prav: problem tiči v naravi kapitalistične proizvodnje dobrin in v lastništvu produkcijskih sredstev, ne pa v glavah investitorjev ali potrošnikov, v njihovi morebitni moralni pokvarjenosti, zlobi ali celo zarotniških mislih.

Spoznanje o naravi sveta oziroma realnosti je pri tem zelo dobrodošlo. Je tudi preprosto, in ga lahko razume vsak šolar: najprej so zakonitosti, po katerih se ravna svet, šele nato je dogajanje v glavah ljudi. Dobro je zato, da se v glavah dogaja, kar se dogaja v realnosti; če se v glavah dogaja kaj drugega, bo na koncu kratko potegnila glava, ne realnost.

Torej. Zaradi nizke profitabilnosti vlagatelji raje vlagajo denar tja, kjer si obetajo več. Michael Roberts (ibid.): korporacije ne vlagajo denarja v produktivni sektor, saj ga raje kopičijo v tujini, da bi se izognile plačevanju davkov; sposojajo si velikanske količine denarja po nizkih obrestnih merah; manipulirajo z denarjem na borzah in tako dvigujejo borzne indekse.

Posledice so pričakovane: rast na borzah, majhna rast v realnem gospodarstvu, premajhno vlaganje, vztrajna nezaposlenost.

Na mestu je celo zrno psihologije, ki dopolnjuje realno predstavo objektivnega sveta onkraj pravljic. Korporativni ljudje namreč niso neumni in se obnašajo tako, kot je predvidel Marx, ki je vedel, po katerih zakonitostih se ravnajo gospodarstva. Morda ga ne marajo, morda verjamejo, da je bil zadrt pesimist in je šel v analizah predaleč, toda v njihovem odnosu do njega je velik paradoks: bolj ko mu ne verjamejo, bolj se sami vedejo na način, ki ga je predvidel.

Psihologija ljudi sicer ni neposredni odraz ali izraz objektivnih zakonitosti sveta, čisto neodvisna od njih pa tudi ni in niti ne more biti.

Zadeva je resna in nekoliko komična: bolje je biti pesimist v očeh teh, ki verjamejo v pravljice in iluzije, kot biti optimistični iluzionist, v katerega verjamejo oni, ki imajo radi pripovedke, da bi bili za silo navdušeni, srečni in veseli.

Ali kot je rekel nekoč Adorno: napačnega življenja ni mogoče živeti na pravilen način.

Kdor ima denar, kdor je torej kapitalist, ga hoče imeti zvečer več, kot ga je imel zjutraj. Neumen je tisti, ki tega noče, češ da ga denar ne zanima; kapitaliste denar zanima po definiciji. In noben kapitalist noče biti neumen. Kam bo torej vlagal? Tja, kjer si obeta profit.

Zakaj bi torej vlagal v realni sektor, če pa je na borzi mogoče v krajšem času zaslužiti bistveno več? Naj nekdo odgovori na to vprašanje.

Stopnja profitabilnosti se v kapitalizmu ne bo dvignila. Opisanega vedenja kapitalistov bo še veliko več. Michael Roberts ima zato povsem prav, ko govori o a lost generation of unemployed, o izgubljeni generaciji nezaposlenih ljudi.

Izgubljeno generacijo predstavljajo predvsem mladi ljudje, ki imajo na primer ob tridesetem letu starosti za seboj tri mesece delovne dobe. Če v tem trenutku dobijo službo, kar je čista utopija, bodo morda pri sedemdesetih letih starosti lahko celo odšli v pokoj, saj tako narekuje zakon; če seveda sploh hočejo dobivati pokojnino.

Taka je današnja rezervna armada delavcev. To je generacija, ki je izgubljena že sedaj, ko je komaj začela dobro živeti. In nobena Komisija jih ne bo prepričala, da bo vse samo še raslo, da bodo že kmalu radostni in da ima tako življenje Smisel. Pomagalo ne bo niti prepevanje pesmi Lepo je v naši domovini biti mlad.

Pomagal bo samo boj za komunizem, za to, da bo obstajala skupna substanca, dostopna vsem ljudem, ne zgolj pripadnikom elit.

O avtorju

Dušan Rutar

Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Dodaj komentar

Varnostna koda
Osveži