Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Odgovor je zelo preprost: ker ne ve in ne more vedeti, kaj naj naredi, da bi zadela, oziroma lahko naredi le to, kar lahko naredi kdorkoli; kupi pač listek in tiho upa na srečno naključje. Zakaj potem ljudje derejo k vedeževalkam in jih sprašujejo, kako je z njihovo prihodnostjo? In zakaj se tako trudijo že vnaprej ugotoviti ali vsaj natančno napovedati, kdo bo zmagal na naslednjih volitvah?

Ljudje se zatekajo k jasnovidcem, vračem in drugim magom zato, ker so negotovi in bi bili radi integralni del sveta, čeprav danes ni jasno, kaj naj bi to sploh bilo, kajti svet je preveč kompleksen, obenem pa živi zaradi privatiziranja tega, kar je bilo nekoč skupno, veliko ljudi, ki ravno niso njegov sestavni del in niti ne morejo postati. Toda to sploh ni pomembno: ljudje bi bili radi del iluzij in to jim vselej tudi uspeva biti, saj je na voljo dovolj teh, ki jim iluzije tudi zagotavljajo.

Tak je paradoks sodobnega globalnega sveta: večji del ljudi je iz njega izključen, velik del skupne življenjske substance je v rokah privatnikov, toda na srečo so tu magi, iluzionisti in vraževerci, čarodeji in dušebrižniki, ki skrbijo za iluzije, da je življenje bolj znosno. Včasih smo verjeli, da so izključeni le nekateri, na primer ranljive družbene skupine, kot jih ljubkovalno imenujejo. Sedaj vemo, da je bistveno drugače: večina ljudi je ranljivih, v rokah pa imajo vse manj premoženja in vse manj sredstev za preživetje. Ali kdo skrbi zanje? Seveda ne skrbi, saj družba ne obstaja. Torej mora vsakdo poskrbeti zase.

To s pridom izkoriščajo zastopniki vraževerja in popularne psihologije: vsakomur ponujajo kaj za dušo, da je laže prenašati splošno odtujenost, hlad v medsebojnih odnosih in nezmožnost pogovarjanja. Posamezniki tako plačujejo magom, terapevtom in dušebrižnikom ter hodijo na vaje iz psihologije, da bi užili nekaj tistega, kar je od nekdaj želeno in težko pričakovano – bližino drugega človeškega bitja. Umetni treningi seveda ne pripomorejo k pristnejšim odnosom, saj vsak poskus sproti zaduši obče stanje duha, ki je vse bolj primitivno; tu ne pomagajo niti sodobne iluzije.

K temu obilno pripomorejo intelektualci, ki v glavnem zastopajo malomeščansko estetiko in se predajajo estetskim užitkom globalnega sveta. Nietzschejeva trditev, da človek ni nič, če njegovega uporništva ne dopolnjuje boj za nekaj pozitivnega, se danes kot šifra vleče skozi neštete dejavnosti, s katerimi bi ljudje radi spremenili svet na bolje, a ga le nemočni podpirajo v njegovi brutalnosti, plitkosti in odtujenosti.

Podpirajo ga tudi zaradi vere, zaradi verovanja, da vera prinaša to, kar v najboljšem primeru tudi dejansko prinaša: navidezni duševni mir in pokoj. Toda, kot bi rekel Nietzsche, človek, ki se je odločil iskati resnico in jo artikulirati, ne išče miru in pokoja.

Razcep je nujen in neizogiben. Vedno bo tako, da bodo eni iskali vero, iluzije, mir in pokoj, drugi pa resnico. Kaj je pomembnejše?

Pomembnejša je resnica, toda ljudje niso ustvarjeni, da bi se vedno odločali za njeno raziskovanje. Prevladuje želja po miru in pokoju, zato je vera tako razširjena. Kdor jo posnema, kdor ponuja ljudem tehnike in metode dela na sebi, da bi bili umirjeni in spokojni, je lahko uspešen, saj tudi kapitalizem potiska v ospredje idejo o mirnih državljanih, dobrih delavcih in spokojnih potrošnikih, zaradi katerih so tudi veletrgovine opremljene z glasbo, ki pomirja in sočasno priganja k nakupovanju. Govorimo o novem opiju za množice.

Ne, novi opij za množice ni religija. Religija je starodavni opij za množice. Novi opij je bistveno drugačen. Vsekakor je opij, droga torej, od katere postane človek odvisen, kar pomeni, da ni več gospodar nad samim seboj in svoje usode nima več v svojih rokah. Taka je funkcija opija oziroma vsake droge: z njeno pomočjo se človek prostovoljno podredi gospodarju, ki ga želi ves čas imeti nad seboj.

Novi opij za ljudstvo se imenuje naturaliziranje kapitalizma, spreminjanje kapitalizma v naravno stanje, ki se mu mora človek prilagoditi, tako kot se živali prilagajajo naravnim okoljem.

Naturaliziranje kapitalizma pomeni spreminjanje človekovega umetno ustvarjenega okolja v naravni rezervat, v katerem se evolucija preprosto ustavi. Ljudje se prilagodijo okolju in potem skrbijo zanj, da se ne spremeni. Obenem ga razvijajo, saj je ideja o razvoju in rasti dobra že sama po sebi.

Bistveno za naturaliziranje kapitalizma pa je tole: v kapitalizmu kot naravnem okolju ni antagonizmov, ni razrednega boja, ni kontradikcij in ni nasprotij. V takem okolju so vsi ljudje poenoteni in se skupaj trudijo graditi lepšo prihodnost za vse.

Če pustimo za trenutek ob strani antagonizme, ki obstajajo objektivno, kar pomeni, da je čisto vseeno, ali se jih ljudje zavedajo ali ne, moramo opozoriti še na nekaj drugega.

V kapitalizmu kot naravnem okolju bodo vse bolj pomembne natanko – naravne spremembe okolja. Kapitalizem je sicer neskončno, brezmejno prilagodljiv, enako prilagodljivost pa terja tudi od ljudi, toda naravne spremembe so lahko tako nenadne in tako dramatične, da jim ne bo kos niti neskončna prilagodljivost kapitalizma.

Prilagodljivost kapitalizma namreč ni čisto neskončna. Ne, omejena je z načelom profitabilnosti. Kapitalizem je omejen od znotraj, zato deluje tako, da slepo sledi načelu profitabilnosti, kot bi šlo za železni zakon. Naravne katastrofe so zato lahko tudi izvrstna priložnost za vlagatelje, toda to obenem pomeni, da vlagatelji ne bodo vlagali, dokler se ne bodo prepričali, da je vlaganje zare profitabilno. Zaman je vsakršno opozarjanje na bližajoče se naravne katastrofe, če vlagatelji v tem ne vidijo priložnosti za nove profite.

Ne smemo imeti iluzij: kapitalizem nam bo nekoč ponujal tudi izlete na Zemljina tečaja, kjer bomo lahko občudovali še zadnje z večernim soncem ožarjene ledenike, zadnje pingvine ali polarne medvede, ponujal pa nam bo tudi čudovite parcele za gradnjo vikendov na povsem in zares dobesedno nedotaknjenih tleh, kamor še ni stopila človeška noga.

Paradoks kapitalizma je torej jasen: ponuja se kot naravni sistem, od nas pa pričakuje, da verjamemo v tržne mehanizme, ki so vse prej kot naravni. V kapitalizmu se moramo obnašati kot naravna bitja, zavezana načelom naravnega življenja, obenem pa moramo slepo verjeti v nevidne roke trgov in povsem človeško določene principe svobodnega življenja, ki mu ritem narekujejo trgi, borze, korporacije, mediji, piarovci in drugi, za katere so podnebne spremembe zgolj socializem skozi zadnja vrata, propaganda levičarjev in poskus nadzorovanja državljanov.

O avtorju

Dušan Rutar

Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Dodaj komentar

Varnostna koda
Osveži