Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Zakaj lepo število ljudi ne verjame, da bo JJ kljub pravnomočnosti sodbe odšel v zapor? Standardni odgovor je kajpak tale: ljudje nekako vedo, da zakon velja le za majhne ribe, navadne ljudi ter da se močnim in vplivnim ljudem ne zgodi nič ali skoraj nič, ker so pač dovolj vplivni, imajo zveze in se vselej tako ali drugače znajdejo. Obstaja pa še en, nestandardni odgovor, ki je veliko boljši.

Do njega pridemo po posebni poti, ki ni čisto brez zveze s potjo, po kateri se odpravi Savel v Damask, da bi prijel heretike in jih pripeljal v Jeruzalem na sojenje. Na poti se mu zgodi nekaj nenavadnega. Nenadoma zasliši Jezusov glas in vprašanje, zakaj ga preganja. Savel ugotovi, da na vprašanje ne zna odgovoriti, ugotovi pa še nekaj drugega.

Ugotovi, da je oslepel, da ima sicer oči, a ne vidi. Odide v Damask, kot mu naroči glas, toda tja pride kot invalid: slep, nemočen, pohabljen, reven, nikakršen. Pusti se krstiti, postane Pavel in končno spregleda. Piše se leto 35.

Zgodba je poučna, čeprav se zapisano morda sploh ni zgodilo. Pove nam namreč, da se je človek zmožen preobraziti, da je zmožen stopiti iz teme v svetlobo, pove nam, da je zmožen postati ponižen in da je sposoben spregledati, da obstaja zakon, ki je nad vsemi zakoni, univerzalni in večni zakon, ki se mu je treba brezpogojno podrediti, če noče ostati v temi.

Toda kje piše, da ljudje sploh hočejo stopiti iz teme v svetlobo in da obstaja način, kako jih pripraviti, da bi hoteli?

Savel je sprva jud, po očetovi strani pa Rimljan. Od šestega leta starosti naprej se uči iz svetih knjig, zato je kmalu učen. In zanj je jeruzalemski tempelj, kjer se je zapečatila Jezusova usoda, nosilec ultimativne moči oziroma oblasti.

Povezava med učenostjo in zastopanjem oblasti je očitna.

Toda mladi Savel živi tudi med pogani. Kultura, ki ji pripada, je grška, toda življenje je polno nasprotij. Morda je ključno prav to, da nosilci oblasti v Jeruzalemu niso pripravljeni prenašati nobene herezije, kot jo imenujejo.

Ideja ni nova, je pa kljub temu zanimiva. Kaj pomeni, če rečemo, da nekdo ni pripravljen tolerirati herezije, kar obenem pomeni, da ostaja v temi?

Pomeni, da je zadrt človek z zakrknjenim srcem. Pomeni, da je tako absolutno prepričan v lastni prav, da preprosto ne more razumeti, da lahko drugi ljudje razmišljajo drugače kot on. Groza ga je že same misli, da ljudje kljub temu dejansko razmišljajo drugače kot on. V sebi je prepričan, da ima vselej prav, tudi če se drugi ljudje ne strinjajo z njim. Morda celo ni prepričan, temveč zgolj hoče biti prepričan, skuša biti prepričan, ker je globoko v sebi prestrašen in negotov.

Zadeva je psihološko izjemno kompleksna. Nosilci oblasti v Jeruzalemu verjamejo, da je zakon, ki ga ubogajo, zapisan v skali in kot tak absolutno nespremenljiv. Imajo težavo, kajti ljudje smo bitja jezika, ki pa ne omogoča enoznačnih razlag zakona.

Enoznačne razlaga je zato treba vsiliti z močjo. Torej ne gre le za to, da človek uboga zakon, temveč gre tudi za to, da enako brezpogojno uboga razlago zakona. Nosilec razlage je vselej drugi človek, kar pomeni, da pomeni ubogati zakon tudi ubogati drugega človeka, ki zakon razlaga, to pa najprej pomeni bati se ga.

Ko se torej ljudje sklicujejo na zakone, se v resnici vselej sklicujejo na njihove razlage in na ljudi, ki jih razlagajo, na ljudi, ki se jih bojijo.

V orisani perspektivi je herezija kajpak nesprejemljiva, čeprav je nujna. Vselej bo namreč vsaj en človek, ki se bo upiral in se ne bo bal. Tak je aksiom.

Upornik bo vselej razumljen kot heretik, kot nekdo, ki se ga je treba čim hitreje znebiti. Jezus je tak človek.

In še danes vidimo, kako travmatično je njegovo uporništvo. V resnici je tako travmatično, da ga že skoraj dva tisoč let ljudem prikazujejo kot ovco ali jagnje, ki gre v zakol, kot božjega sina, kot zdravilca, kot človeka, ki lahko spremeni vodo v vino, ne pa kot upornika, kar je v resnici bil. Tako ga prikazujejo, ker se bojijo, da bi mu ljudje sledili v uporništvu.

Jezus se kot upornik preprosto upre ne le starim zakonom, temveč zlasti njihovim razlagalcem, ki se jih ne boji. Pravzaprav jim reče v brk, da je na tem svetu vselej mogoče dvoje.

Prvič. Stare zakone lahko nadomestijo novi, boljši. Drugič. Stare razlage starih zakonov je vselej mogoče nadomestiti z novimi, boljšimi razlagami. Za to pa je seveda treba misliti. Jezus je kot upornik predvsem mislec.

Tudi Jezusa kot misleca ne upajo predstaviti ljudem, da ne bi še sami začeli množično misliti. V takem svetu živimo.

Jezus mora zato umreti. Ponovimo. Jezus mora umreti, ker zna in hoče misliti in ker se upira razlagam zakonov oziroma samim zakonom.

Tudi zakoni, vpisani v granit, so mogoči zgolj zato, ker so ljudje zmožni misliti. Ne obstajajo zakoni, ki bi bili neodvisni od človekovih zmožnosti za razmišljanje. Jezus se upre prepričanju, da so taki zakoni večni, in sporoči, da je večna kvečjemu človekova zmožnost za razmišljanje.

Savel se torej odloči, da bo utišal vse heretike. To je sicer nemogoča naloga, toda v svoji nadutosti in naivnosti je prepričan, da mu lahko uspe. Torej se odpravi, z blagoslovom tempeljskih oblastnikov, v Damask.

Sedaj je on glavni, on je šef, od odloča, kar je res in kaj ni, kaj je prav in kaj narobe, kaj je herezija in katera vera je edina prava. Seveda je že vnaprej jasno, da mu ne bo uspelo, ker mu ne more uspeti. Obstaja namreč zakon, ki je nad njim.

Jezusovega imena ni mogoče izbrisati iz spomina ljudi, njegove drže, njegove geste, njegovega razmišljanja tudi ne. Celo če bi pobili čisto vse ljudi, ki sledijo Jezusu, bi se takoj pojavili novi. Tak je večni zakon, ki je nad vsakim drugim zakonom.

Savel nima nobenih težav ukazati svojim hlapcem, naj kamenjajo živega človeka do smrti. Tako kamenjajo celo vrsto heretikov, ki se niso pripravljeni ukloniti oblastnikom. Tak je pač tempeljski zakon: odstranite vse, ki se nam upirajo in hočejo biti drugačni.

Ljudje iz izkušenj vedo, da zastopniki oblasti lahko kamenjajo heretike, ne more pa se zgoditi nasprotno. Imajo premalo vere, zato ne sledijo Jezusu, ki s svojim zgledom pokaže, da je mogoča tudi drugačna zgodba.

Savla zato preganja temeljno vprašanje, ki se mu kratko malo ne more upreti: Od kod Jezusu moč? In kako je mogoče, da umirajoči heretik oprosti temu, ki je naročil njegovo kamenjanje? Kaj se dogaja?

Odgovori na vprašanja so možni, če človek razmišlja. In vsak razmišljajoči človek lahko ugotovi, da je sam enkraten, neponovljiv posameznik, ki je – nekoliko nenavadno – vselej že izbran.

Izbran je za poslanstvo, ki pa ni imaginarno, temveč je simbolno. Obrnite se torej proč od idolov k resničnemu bogu.

O avtorju

Dušan Rutar

Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Dodaj komentar

Varnostna koda
Osveži