Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Dobil sem še eno pismo.

Pozdravljeni,

zanima me, ali bi lahko oziroma prosil bi vas, da bi napisali kakšen blog v zvezi z današnjim poučevanjem v osnovnih šolah oz. šolah v Sloveniji nasploh. In kako naj učitelj/učiteljica preživi, oziroma katera orodja naj si vzame kot pripomoček, da ne bo na koncu dneva potreboval/a alkohola ali česa drugega, saj je tako – kot mi to pripoveduje partnerica, ki uči v osnovni šoli na razredni stopnji, in kot si to razlagam sam, sicer pa nisem šolan pedagog, ampak imam samo nedokončan faks socialnega dela – da je psihična narava otrok totalno, jaz bi rekel temu retardirana, kot bi "vsi" imeli neke motnje pozornosti in hiperaktivnosti, dobesedno ne morejo biti pri miru ali pa imajo neke tike, trzajo ipd., po drugi strani pa blebetajo tja v tri dni, tako da je nenehno umirjanje takega razreda nemogoče in učinki so kratkotrajni. In vsaj punca mi reče, da ni šla delat kot učiteljica zato, da bi bila policajka in bi kričala na otroke. Kot da bi bilo za to, da si danes pedagog, potrebno tudi še neko dodatno znanje, ki ni bilo predvideno oz. se o tej realnosti, bom rekel o naravi otrok, danes in pred desetimi leti ne govori, oz. se o tem, predvidevam, ne poučuje.

Ravno predvčerajšnjim sem pisal o tem, koliko ameriških otrok ima diagnozo ADHD; ta je kajpak samo vrh ledene gore. V Sloveniji zadeve še niso tako hude, pa tudi farmacevtske korporacije niso tako vplivne kot v ZDA. To pa še ne pomeni, da se učitelji, starši in otroci ne srečujejo z zadevami, opisanimi na kratko v uvodoma navedenem odlomku iz pisma, ki sem ga prejel.

Na konferenci z naslovom Transformative Pedagogies, ki je potekala pred dvema letoma na West Chester University of Pennsylvania, je Peter McLaren v prispevku z naslovom The End of Education poudaril nekaj, kar je za tokratni razmislek zelo pomembno.

Šolanje današnjih otrok namreč poteka v zaostrenih pogojih kapitalistične proizvodnje in distribucije dobrin, storitev, reševanja bank, neoliberalnega slavljenja privatiziranja vsega in pretakanja ljudi po planetu, spodbujanja rasti BDP-ja, borznih indeksov in vsega drugega. Ti pogoji vlivajo na vsakdanja življenja ljudi, jih oblikujejo in preoblikujejo, saj ljudje nenehno izgubljajo delo in ga iščejo nekje drugje, vplivajo pa tudi na otroke, učitelje, vzgojitelje in šolske prakse, ki naj bi bile vse bolj vzvodi za usposabljanje globalnim kapitalističnim pogojem življenja prilagojene delovne sile. Ne določajo jih direktno, neposredno in brutalno, seveda, a nanje kljub temu vplivajo na tisoče načinov, od katerih so številni nevidni, neopazni in se o njih ne govori, ker se ne sme govoriti, se ne zna govoriti ali pa se kratko malo noče.

Razumevanje demokracije je v takih pogojih vse bolj surovo, skrčeno na goli boj za oblast, politično manipuliranje in povezovanje ljudi z bankirji, korporativnimi izvršnimi direktorji, mogočnimi medijskimi mogotci, tajkuni in drugimi pripadniki elit.

Sanje ljudi o boljšem svetu so tako vedno bolj naddoločene s potrošništvom v slogu vsak dan nekaj novega in za vsakogar nekaj. Ljudje naj zato divje trošijo dobrine že od malega, da bo rastel BDP, da bo ves čas nekaj dogajalo in da ne bo dolgčas. S tem se že približujemo vpogledu v otroško razumevanje in zaznavanje sveta, v katerem so računalniške igrice, osebni profili na medmrežju in večno potikanje po družbenih omrežjih ne le del vsakdanjega življenja, temveč so tudi drobna obljuba nečesa zanimivega, razburljivega in privlačnega v sicer vse bolj divjem in plehkem svetu zabav za odrasle ljudi, med katerimi so tudi delavci, starši, ki si z bornimi mezdami ne morejo privoščiti večine tega, kar se jim sicer nenehno vsiljivo ponuja.

Razpadanje družbenega tkiva v smislu tistega norega družba ne obstaja potegne za seboj trganje vezi oziroma medčloveških odnosov, vse večjo odtujenost, medsebojno tekmovanje in totalni egoizem posameznikov, ki še verjamejo, da je treba v življenju za vsako ceno uspeti in da se lahko pri tem zanesejo le nase, saj v ključnih trenutkih pogosto ni nikogar, ki bi ponudil roko.

Vsakdo se zato trudi, da bi se znašel in da bi nekako ujel vlak, ki drvi mimo. Časa za odmor in počitek je zato malo ali pa ga sploh ni, z občutki krivde in dolžnosti obremenjeni posamezniki pa se trudijo, da bi iz sebe iztisnili še zadnje atome moči, saj vedo, da bodo v nasprotnem primeru ostali zadaj, pozabljeni.

Odpora je malo, saj se ni čemu upirati, ker je vse neznansko privlačno, zato ne le otroci, temveč tudi odrasli veliko časa preživijo v kibernetičnih prostorih in tudi v realnih prostorih ves čas vrtijo po rokah digitalne igračke, prek katerih so medsebojno za silo povezani, obenem pa se zahvaljujejo kapitalistom, da so jim prodali potrošniške pakete, označene z besedami, kot so neomejeno, brezmejno in neskončno. Osebnostne strukture so zato vse bolj podobne vodnim, kar pomeni, da so tekoče in pripravljene na brezmejno dizajniranje in preoblikovanje, ki poteka pod antično parolo delo na sebi oziroma spoznaj samega sebe.

Ljudje tako delajo na sebi in garajo kot konji, divje tekajo naokoli in iščejo priložnosti, kot se reče. Otroci se ozirajo po vzornikih, a pogosto naletijo zgolj na razsute starše, hiperzaščitniške matere in odsotne očete, ki so bolj podobni zombijem in živčnim razvalinam kot pa odraslim, zrelim in samozavestnim osebam, ki jih otroci za svoj razvoj nujno potrebujejo. Učitelji in vzgojitelji so nenehno pod stresom, razpeti med totalno pedagoško promiskuiteto in načelom trde roke, ki se ga bojijo kot hudič križa, saj vedo, da so tam nekje starši, ki se neprestano sklicujejo na pravice otrok.

Vse se mora zgoditi tako, da bodo otroci uspešni, pa če crknejo. Uspeh se v zadnji instanci meri s kapitalističnimi vatli, s tem pa se krog sklene. Vse mora biti divje, blazno hitro, vlak nikogar ne čaka.

Veliko ljudi je, ki preprosto ne zdržijo tekme. Jemljejo poživila in pomirjevala sočasno, zadevajo se s substancami in zalivajo z alkoholom, obenem pa upajo, da bodo zdržali še malo. Pogovarjati se ne morejo, saj ni nikogar za pogovor, ker se vsem mudi.

Namesto počitka, odmora, časa za regeneracijo, pogovor, drobne pozornosti in prijateljske geste je na voljo čas nakupov in norih zabav, na voljo so spektakli, festivali in druženje ob hrupni glasbi. Stopnjevanje stresa se neproblematično povezuje s smislom življenja, ki se prikazuje ljudem kot življenje v sanjskem svetu dogodivščin, pustolovščin, adrenalinske zabave, ekstremnih športov in druženja s celebrities. Kdor je namreč v bližini slavnih in vplivnih, je domnevno že na dobri poti, da pobere z mize še kaj več kot drobtinico, zato se je pripravljen mrežiti in prostituirati.

Mladi begajo naokoli in čakajo na priložnosti, ki so vse pogosteje tam nekje. Žargon o Evropi neproblematično sprejemajo kot suho zlato ali pa jim je zanj celo povsem vseeno, saj so že pred časom obupali. Služb je malo, odrasli pa se celo hvalijo, da živimo v kapitalizmu enaindvajsetega stoletja, v katerem bodo na voljo le še projekti, ne pa službe za nedoločen čas. Vsakdo se bo moral nenehno dokazovati, trdijo, otroci pa dobro vedo, kako surov je svet, v katerem ni časa za pravo igro, saj jim ga razlagajo kot čisto izgubo, obenem pa potiskajo v roke nadomestke oziroma simulirane oblike tega, kar je zares živo, lepo in dobro.

Otroci se tako vprežejo že zarana; ni malo petletnikov, ki imajo na dan tri, štiri ali celo več dejavnosti, za katere so njihovi starši prepričani, da so dobra naložba za prihodnost. Seveda, kajti tudi otrok je lahko naložba, primerljiva s tistimi na borzi ali, širše, na svobodnih trgih, karkoli že to pomeni.

Prilagajanje kapitalističnemu življenju je v ostrem nasprotju s spoznanji psihologije osebnosti, razvojne psihologije, nevroznanosti in kognitivne znanosti, toda tudi znanosti so danes vse manj upoštevane, če niso neposredno uporabne, če se torej še same ne podrejajo diktatu kapitala in se ne kastrirajo že vnaprej.

O avtorju

Dušan Rutar

Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Dodaj komentar

Varnostna koda
Osveži