Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

V teh dneh lahko spremljamo medijske predstavitve kandidatov za sanjske službe. Čisto vsi brez izjeme obljubljajo volivcem, da bodo delali v njihovo dobro. Ali jim lahko verjamemo in kaj pomeni, če jim verjamemo?

V igri sta vsaj dva koncepta: javno ali obče dobro; politično delovanje.

Povejmo takoj: obče dobro ni nacionalni interes in ni vsota ali seštevek dobrin, ki jih proizvede kapitalizem. Politično delovanje ne pomeni upravljanja z državo.

Oboje je zavezano elementarni zmožnosti vsakega človeka, ki je zmožnost za razmišljanje in javno rabo uma. To je radikalna zmožnost, ki po definiciji ne prenese nadzorovanja, reguliranja od zunaj, omejevanja, discipliniranja in kaznovanja. Človek, ki razmišlja, namreč nadzoruje samega sebe, oziroma, natančneje, razmišljanje nadzoruje sebe in celo razmišljajočega človeka.

Javna raba uma je zato nekaj drugega kot nastopanje in razkazovanje v javnosti. To ni zbirka lepih stavkov, modrosti, retoričnih figur, konkretnih nasvetov ali vprašanj, nad katerimi se človek zamisli. Javna raba uma najprej pomeni rabo, kot pove že izraz. Raba uma je zato proces in ne more biti kratka izmenjava zanimivih izjav ali sloganov.

Ko govorimo o javni rabi uma kot procesu, mislimo natanko na to, kar nastaja med ljudmi in na neomejenost vsake možne rabe uma. Kant je tu povsem jasen: javna raba uma ne prenese nobene omejitve in nobenega vnaprej določenega okvira, znotraj katerega naj bi se kot bitje, zmožno za razmišljanje, moral gibati. V radikalnem smislu je javna raba uma useless. Nobene neposredne koristne, konkretne, praktične vrednosti nima.

Že vsakdanji zdravi razum je zgrožen ob taki izjavi, kajti ljudje so večinoma še vedno vzgojeni tako, da visoko cenijo, kar je konkretno, uporabno, koristno. Cenijo to, kar takoj ali vsaj v perspektivi spreminja njihova neposredna življenja na bolje, seveda, pri čemer pa je že vnaprej določeno, kaj to pomeni, kaj je na primer boljše življenje; ljudje so v glavnem zelo konservativni.

Toda javna raba uma bi bila povsem nemogoča, če bi se vsi ljudje držali omenjenega principa. Če bi vsi razmišljali zgolj, kako konkretno in uporabno spreminjati svet, da bo vsem bolje, sploh ne bi nikamor prišli.

Javna raba uma je namreč razsvetljenska in je presežek nad neposredno konkretnostjo, zato se šele z njeno pomočjo, zaradi nje, rojevajo zares uporabne, koristne, dobre ideje. Če se naše razmišljanje ves čas vrti znotraj istega kroga, ne moremo napredovati. Nove ideje se zares rojevajo šele, ko odpiramo nove prostore, v katerih je mogoče postaviti pod vprašaj čisto vse, karkoli, brez izjeme.

Sklicevanje na konkretnost je zato prekratko in je v službi zaslepljevanja ljudi za pravo razsvetljenstvo. Prav to se dogaja te dni v medijih, ko se kandidati za sanjske službe trudijo prepričati (koga?), da bodo nemudoma, po prihodu v parlament, naredili nekaj konkretnega – ne zase, temveč za druge ljudi.

Očitno je, da je tak način razmišljanja povsem nemočen že na začetku. Kapital namreč ne potrebuje nobenih ljudi, ki obljubljajo, kaj konkretnega bodo naredili za druge ljudi, saj to dela že sam, in sicer z velikimi obrati, vsak dan in na vseh koncih sveta. Ali drugače rečeno: s Kapitalom se ne spopadaš, ker je preprosto premočan, zato se mu podrejaš, da bi še sam storil nekaj konkretnega.

Kdor se podreja delovanju Kapitala, dela konkretno, če zmore, dela nekaj uporabnega in koristnega znotraj vnaprej določenih okvirov. To dela tako rekoč po definiciji.

In natanko to želijo ljudje. Večinoma jim je vseeno za revolucije in spremembe sveta, zanima jih predvsem, da je njim dobro, kolikor je to sploh mogoče. Želje ljudi se tako vselej že ujemajo z delovanjem Kapitala, čigar zastopniki upravičeno poudarjajo, da delajo za ljudi, za njihove potrebe, želje in vse drugo.

Pomislimo samo na pravice delavcev. Nemogoče je zanikati njihovo teptanje, nemogoče se je obnašati, da ne vemo, kaj se dogaja v tovarnah in drugje. Pa vendar vse to bolj ali manj mirno prenašamo in upamo, da ne bo doletelo še nas. V tej perspektivi smo seveda skoraj srečni, ko nas nekdo nagovori z zaslona in reče, da bo delal v naše dobro. To je čisti presežek nad vsakdanjo bedo, zato se počutimo dobro.

Psihoanalitično rečeno: ljudje potrebujejo za svoje normalno delovanje fantazije, privatne patološke psihične scenarije, po katerih presojajo zunanje dogajanje in vedenje ljudi. Potrebujejo na primer figuro politika, v katero verjamejo, čeprav obenem vedo, da politiki v glavnem skrbijo zgolj zase in skušajo ohraniti sanjske službe.

Zelo preprosto vsakdanje spoznanje nam je tu v pomoč. Ljudje namreč v glavnem sploh ne želijo odločati, in raje odločitve prepuščajo drugim, kajti odločanje spremljata odgovornost in izpostavljanje, ljudje pa ne marajo ne enega ne drugega. Volitve so zato dobra iluzija, saj imajo občutek, da odločajo, kdo bo odločal v njihovem imenu. V boj torej pošiljajo delegate in naivno verjamejo, da bodo ti nekaj naredili zanje, medtem ko bodo sami na varnem.

Toda ljudje so naivni, niso pa neumni. Dobro vedo že iz izkušenj, da delegati ne morejo narediti ničesar in da bodo najprej poskrbeli zase. To je v človeški naravi, si mislijo.

In tako tudi je.

S Kapitalom se torej ne spopadaš, temveč ga – misliš. Misliš njegovo delovanje, njegove pojavne oblike, načine, kako si podreja slehernike, o tem pa tudi govoriš.

Obljubljanje je zato odveč, ker obljublja že Kapital, obljube pa tudi izpolnjuje. Še več. Sodobni Kapital je zmožen razvijati povsem nove oblike kapitalističnega življenja, ki bodo še bolj produktivne od teh, ki jih že poznamo – za nekatere, kajpak.

Vse je že odločeno. Na voljo so zgolj scenariji, ki predvidevajo ohranjanja neoliberalizma kot ideologije, saj to tudi je, razvijanje novih tehnologij, nacionalizmov in populizmov.

Vprašanje je, če kandidati za sanjske službe to vedo. Bolj verjetno je, da mislijo zgolj – nase.

A saj to že od nekdaj vemo.

O avtorju

Dušan Rutar

Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Dodaj komentar

Varnostna koda
Osveži