Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Retorika je kajpak vselej enaka, kar pomeni, da je dolgočasna in nezanimiva. Je pa aktualna, zato jo moramo vseeno analizirati. Zmagovalci volitev torej slavijo veliko zmago in se zahvaljujejo volivcem. Toda številke ne lažejo. Na volitve v evropski parlament je odšlo nekaj manj kot petindvajset odstotkov polnoletnih Slovencev in Slovenk. Torej: malo več kot 75 % volivcev ni šlo nikamor ali pa so bili v nedeljo na sprehodih. Zmagovalci volitev so dobili približno 25 % oddanih glasov. To pomeni, da je zanje volil vsak četrti volivec, ki je na volitve sploh odšel, kar zopet pomeni, da so dobili 6 odstotkov glasov vseh volivcev. Ponovimo: 94 odstotkov volivcev ni volilo za zmagovalce, toda ti vseeno slavijo VELIKO zmago. Trije volivci od štirih sploh niso šli na volitve. Zakaj ne? Kaj se dogaja?

Nekateri politiki pravijo, da jih nizka udeležba na volitvah skrbi. Prosim! Nizka udeležba pove, da je volivcem bodisi popolnoma vseeno za politike in evropski parlament ali pa so tako razočarani in obupani zaradi slabih politikov, da jim kratko malo ne zaupajo.

Kako je potem mogoče, da politiki, ki jih volivci očitno ne marajo, trdijo, da jih skrbi nizka udeležba volivcev, ki so jo povzročili sami, saj je težko dokazovati, da so volivci sami krivi, ker jim ne zaupajo in ne dovolijo, da bi jih nagovorili? Če jih mora kaj skrbeti, bi jih namreč moralo skrbeti lastno delovanje, zaradi katerega se volivci obračajo proč od njih.

Ali jih tudi zares skrbi? Seveda ne, saj imajo sanjske službe. Za volivce jim je bolj ali manj vseeno, saj so pripravljeni trditi, da so VELIKI zmagovalci celo tedaj, ko dobijo nekaj odstotkov vseh glasov. Ti jim očitno zadoščajo, zato se lahko radostijo in okli svoje radosti spletajo velike zgodbe.

Kaj pa volivci? V kaj verjamejo, kako razmišljajo, kako živijo, kaj bi radi? Vse to spraševanje je zanimivo in bo pomembno vplivalo na prihodnost Slovenije. Iz množice izjav, ki jih uporabljajo ljudje na strani velikih zmagovalcev, vzemimo samo eno, ki je pogosta, morda je celo paradigmatska, veliko pa pove o duhovnem ozračju v Sloveniji – zlasti v perspektivi VELIKE zmage desnice.

Volivci desnice vedno znova ob kaki priložnosti, na primer na Brezjah, rečejo, da je devica Marija mati vseh Slovencev in Slovenk, da je milostna in da jo je smiselno prositi za pomoč.

Prvič. Kako je lahko devica, če je rodila vsaj enega otroka? (Živimo v letu 2014, ne v letu 14, ko je večina ljudi na planetu nepismena in vraževerna.) Drugič. Kako je lahko mati Slovencev, če pa je imela zgolj nekaj malega otrok, vsekakor manj kot deset, kot piše v sveti knjigi? Kaj ima pravzaprav sploh skupnega z nami?

Devica Marija, ki ni bila devica, saj za tako spoznanje ni treba biti ginekolog, nima z nami ničesar. Saj celo z Jezusom ni imela kaj dosti, če beremo že omenjeno čtivo.

Prvič. Povedali so ji, da bo zanosila in rodila Jezusa, ker so jo oni tam zgoraj izbrali. Verjetno jo je na mestu kap, saj ni mogla ničesar razumeti, ko se je angel pojavil pred njo. Recimo, da je sprejela, kar so ji rekli, saj druge možnosti itak ni imela, in čez devet mesecev rodila Jezusa. Drugič. Taisti Jezus je kasneje, ko je bil že odrasel mož, jasno rekel: Kdor ima rajši očeta ali mater kakor mene, ni mene vreden; in kdor ima rajši sina ali hčer kakor mene, ni mene vreden. (Mt 10,37) In še: In vsak, kdor je zapustil hiše ali brate ali sestre ali očeta ali mater ali otroke ali njive zaradi mojega imena, bo prejel stokratno in dobil v delež večno življenje. (Mt 19, 29) Pa tudi: Peter pa mu je začel govoriti: »Glej, mi smo vse zapustili in šli za teboj.« Jezus je rekel: »Resnično, povem vam: Nikogar ni, ki bi zaradi mene in zaradi evangelija zapustil hišo ali brate ali sestre ali mater ali očeta ali otroke ali njive in ne bi zdaj, v tem času, skupaj s preganjanji, prejel stokrat toliko hiš, bratov, sester, mater, otrok in njiv, v prihodnjem veku pa večno življenje. Toda mnogi prvi bodo zadnji in zadnji prvi.« (Mr 10, 28-31)

Mnogi prvi bodo torej zadnji. Tako je zapisano.

Zadeva je precej jasna. Mati je empirična oseba, obenem pa je tudi metafora. Vsakdo ve, da otroci nekoč odrastejo in se ločijo od matere. Ne morejo se je večno držati za krilo, to pa tudi ne bi bilo psihološko dobro, kajti tako vztrajanje pri materi je incestuozno, zadušljivo in dolgoročno uničujoče. Kdor hoče prejeti stokrat več, mora oditi.

Incestuozno držanje Matere za krilo je za otroka psihično pogubno, saj zaradi tega nikoli ne odraste. Večno ostaja nedoleten, kot bi rekel Kant, kar pomeni, da ni samozavesten in odločen, ampak mora za vsako svojo potezo prositi Mater, da mu jo odobri.

Matere se namreč v incestuoznem odnosu bojiš. Nobenega koraka v življenju ne upaš narediti sam, ne da bi jo prej vprašal, če smeš, če je prav, kar nameravaš narediti, če ne boš kaznovan zaradi tega, kar bi rad naredil, če je s tvojo željo vse v redu. Zlasti pa se bojiš, da bi jo prizadel, jo izdal, užalil, vznemiril, se ji izneveril, zato zelo paziš, kako se vedeš.

Mati mora odobriti željo, mora jo potrditi, drugače je z njo nekaj narobe – z željo namreč. Želja, ki je Mati ni odobrila, ni dobra želja. To je pokvarjena, nenaravna želja. Otrok mora imeti samo pristne, naravne želje, te pa so tiste, ki jih odobri Mati.

Če je torej Marija mati vseh Slovencev, so ti v incestuoznem odnosu z Njo. Dušan Rutar ne želi biti v incestu, zato izjavlja, da devica Marija definitivno ni njegova mati – ne tako ne drugače.

Toda to še vedno ne pojasni, kaj počnejo trije Slovenci od štirih, ki se očitno požvižgajo na volitve za evropski parlament. Možnost je tale.

Šest odstotkov ljudi verjame v devico Marijo. Morda jih je bistveno več. In morda jih je še več, ki so zgolj pripravljeni verjeti vanjo ali pa verjamejo, da drugi verjamejo vanjo. Ali to pomeni, da verjetje v devico naddoloča duhovne prostore v Sloveniji in odloča na volitvah? Nikakor.

Kaj se torej dogaja? Tvegajmo odgovor.

Večina ljudi kratko malo ne verjame v nič – ne v devico, ne v Zeusa, ne v čarobni kotliček, ki kroži po vesolju in izpolnjuje želje, če vsak večer moliš k njemu. Verjamejo, da svet deluje tudi, če ne verjamejo. Torej verjamejo, da je kapitalizem zmožen vrteti planet še naprej in da nima alternative. Ali pa verjamejo, da jo ima, vendar jih verjame premalo ali pa je njihova vera še prešibka.

Primer močne vere so gotovo prvotni kristjani.

O avtorju

Dušan Rutar

Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Dodaj komentar

Varnostna koda
Osveži