Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Boj zoper družinski zakonik je tudi boj zoper kartezijanski subjekt, ki sta ga tako dobro razumela Spinoza in Kant. To je boj zoper univerzalnost človeškega bitja, zoper libertarnost in proti spoznanju, da nobena tradicija ni boljša od kake druge, da niti ena partikularna kultura ni v kaki prednosti pred drugimi in da je edina zares etična in moralna drža tista, ki se upira vsaki privatni ali zasebni rabi uma.

Nasprotniki družinskega zakonika namreč zastopajo partikularnost natanko določene tradicije, ki se hoče vsiliti ljudem kot univerzalnost. Prava univerzalnost je namreč čisto nekaj drugega: javna raba uma, s katero konkretno človeško bitje ne zagovarja lastnega mnenja ali lastne občestvene in celo kulturne partikularnosti, temveč zastopa samo emancipatorično univerzalnost in se dobesedno odreka svoji domnevni družbeni identiteti.

Fundamentalizem je v tej perspektivi vsiljevanje zasebnega javnemu in pomeni zahtevo, da bi se vsi ljudje odrekli partikularnostim v prid ene same partikularnosti. Kaj torej delajo fundamentalisti? Čisto preprosto. Verjamejo, da Bog obstaja, in skušajo ustreči Njegovi želji, ki jo pred tem skušajo še uganiti. Problem je le ta, da Bog ne obstaja.

Problem je kajpak velik, kajti fundamentalisti naredijo veliko škode, saj hočejo zveličanje zase. Pri tem jih drugi ljudje ne zanimajo, kajti zveličanja je deležen samo tisti, ki je ustregel Njegovi želji, potem ko jo je uganil. Ker pa ji ni mogoče ustreči, saj je ni mogoče uganiti, uničujejo vse, ki domnevno ne strežejo tej nemogoči sadistični želji.

Resnična krščanska etična drža je povsem drugačna. To je ateistična drža, ki jo je prepričljivo zastopal in zagovarjal sam JK. Danes se moramo zgledovati po njem, če sploh še želimo zveličanje in odrešitev. Fundamentalisti namreč delajo domnevno dobra dejanja iz sebičnih in egocentričnih razlogov (da bi pač dosegli zveličanje), medtem ko mi, ateisti, delamo dobra dejanja, ker je tako prav. Razloček je očitno precejšen.

Dobra dejanja delamo natanko zato, ker je edina zares moralna oziroma etična drža, kot je pokazal Kant, tista, ki ni zavezana nikakršnemu tuzemskemu preračunavanju in kalkuliranju, interesom ali idealom. Po Kantu tako naredim nekaj dobrega zato, ker drugače dobesedno ne morem. Torej ni res, da se odločam med dobrimi in zlimi dejanji, nato pa se po dolgotrajnem in mučnem postopku vendarle, z Njegovo pomočjo, zraven pa je dobrodošel še kak sosedov nasvet, odločim za dobro, ker sem ugotovil, da je taka Njegova želja. Tako odločanje je v resnici perverzno, preračunljivo, sebično in nemoralno.

Edino pravilo in moralno odločanje je tisto, ki sploh ni zavezano dilemi ali-ali. Ko se odločam za dobro, se ne odločam, ker bi se rad ognil peklenščkom in drugim monstrumom tam doli v peklu, ampak se odločam med eno samo možnostjo, ki je – možnost dobrega dejanja.

Ali kot je dejal velikokrat Noam Chomsky: če ne bi storil, kar sem, se ne bi mogel več pogledati v obraz. V tem je radikalnost ateizma in anarhizma, ki ga že vse življenje zagovarja profesor: ko delam dobra dela, mi ni vseeno zgolj za to, kaj si o meni mislijo prislovični drugi ljudje, ampak mi je celo vseeno, kaj si o meni in mojih dejanjih misli sam bog.

Ko delam dobra dejanja, me preprosto ne zanima, kakšno nagrado bom dobil in ali jo bom sploh. Dobro delo je namreč največja možna nagrada – torej sem jo dobil že s samim dejanjem. In najlepše pri vsem tem je, da je za dobra dejanja zmožen čisto vsak človek. Nihče ni izvzet – izvzame se lahko zgolj sam.

V orisani perspektivi je vnovič jasno, da bi morali ukiniti religije kot institucionalizirana družbena gibanja, saj so očitno odveč in so nepotrebna, poleg tega pa naredijo še veliko škode.

Potrebna so zgolj iz nekih drugih razlogov, ki pa so korporativne narave. Zaradi nje religije navidezno cvetijo in se celo borijo proti kapitalizmu, za vrednote, solidarnost med ljudmi, enakost in pravičnost, a je vse zgolj igra videzov in zrcaljenja. Danes je namreč fundamentalizem tudi kapitalistične narave, kajti Kapital je božanstvo, v katerega verjame ogromno ljudi. Religiozna gibanja in kapital gresta z roko v roki, z ramo ob rami.

Ateisti pa ne verjamemo ne v enega boga ne v drugega. Ne zanima nas Cerkev, ne zanima nas Kapital. Zanima nas kreativnost znotraj neskončne kreativnosti, zanima nas, kako najti svoj prostor pod soncem, kako ga kreativno iznajti in biti pri tem zavezan etičnemu zakonu.

V tem je tudi bistvo življenja: kreativno delo in zmožnost za ljubezen, kot je že pred časom rekel Freud. Kdor je kreativen in je zmožen ljubiti, ne potrebuje Kapitala in ne potrebuje Religije. Ne potrebuje heroina, alkohola, kokaina, kofeina, teina, nobenega poživila in nobenega pomirjevala. Ne potrebuje verskih voditeljev, dostojanstvenikov, avtoritet in piarovcev, navidezno svobodnih trgov in bank, bankirjev, menedžerjev in direktorjev. Ne potrebuje niti televizijskih oglasov, reklam in prijaznega ideološkega nagovarjanja. Ljudje smo namreč del neskončnega vesolja, ki je zgolj delček neprimerno večjega hipervesolja, zato niti približno nismo v središču kozmosa in ne moremo obvladovati tako rekoč ničesar, saj smo še manj kot pika na delčku prahu na drobcu nečesa neskončno majhnega.

Toda obenem imamo izjemno, tako rekoč čudežno in neverjetno zmožnost, da smo vendarle lahko odgovorni za to, kar delamo. Da smo odgovorni sami, brez posrednikov in svetovalcev. Lahko smo odgovorni, če hočemo, če se pravilno odločamo, če smo voljni.

Natanko v tej zmožnosti je vsa veličina in vzvišenost človeškega bitja. Njegova resnična pomembnost v vesolju je v tem, da kot povsem pogrešljivi drobec vesolja prevzema odgovornost za svoja drobna dejanja na svoja pleča in v taki drži še trmasto vztraja. Nikoli ne moremo biti povsem prepričani, kakšne bodo posledice naših dejanj, zato je še toliko pomembneje, da prevzemamo odgovornost zanje in se pravilno odločamo.

V tem trenutku svet potrebuje natanko tako delovanje čim večjega števila ljudi. Vrane na strehi že vedo, da smo na robu katastrofe, da so jezdeci apokalipse pred vrati, da je čisto mogoče, da bomo izginili na smetišču zgodovine, mi pa se še vedno vneto prepiramo okoli povsem nepomembnih detajlov.

Danes je še vse preveč korporativnega in religioznega fundamentalizma okoli nas in vse premalo ateizma, anarhizma in inteligentnega delovanja, da bi se lahko izvlekli.

Morda pa bo že jutri povsem drugače, kajti obstaja tudi možnost, da se ljudje prepoznavamo med seboj v enakosti, ne v različnosti, zato lahko tudi skupaj prepoznavamo manipulativno logiko tako Kapitala kot Religije. In ko se bo zgodilo, bodo resnično napočili novi časi.

O avtorju

Dušan Rutar

Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Dodaj komentar

Varnostna koda
Osveži