Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Kapitalizem je objektivno nepravičen sistem, pa če ga ljudje še tako obožujejo, hvalijo, zagovarjajo in malikujejo. Njihovo oboževanje ne zmanjša njegove nepravičnosti, tako kot ples dežja niti malo ne vpliva na fizikalne zakone, ki uravnavajo vremenske pojave oziroma podnebje.

Obstaja zanimiva dvojnost kapitalističnega sistema, ki jo verjetno poznajo številni ljudje, a se zanjo v glavnem ne zmenijo.

Sistem namreč deluje tako, da maksimalno nadzira male ljudi, jim neprestano gleda pod prste, da ne bi slučajno zavili na kriva pota sive ekonomije, natančno jim izračunava davke, ki jih morajo plačati do roka in do zadnjega centa, nadvse skrbno preračunava, koliko lahko zaslužijo, koliko bonusov smejo imeti in katere pravice so še sprejemljive. Na delovnih mestih jim šteje ure in minute, kajti čas je denar, zato jim plača samo tisti čas, ko dejansko delajo za kapitaliste.

Na drugi strani pripadniki elit delajo, kar hočejo. Nihče jih v resnici ne nadzoruje. Tudi če bi jih hotel nadzorovati, jih ne bi mogel, ker so preprosto premočni, imajo preveč denarja in preveč vpliva. Še več. Celotni sistem deluje tako, da sproža tudi večje in manjše vojne, ki lahko trajajo nekaj dni ali pa se vlečejo desetletja, za seboj pa vselej pustijo opustošenje.

Vselej so potekale vojne, toda v kapitalizmu imajo še posebno funkcijo, ki je za sistem celo preživetvenega značaja.

Prva svetovna vojna tako ni nastala po naključju. Ko se otroci v osnovni šoli učijo o njej, bi jim morali učitelji povedati, da je bila to vojna za trge, za prevlado na svetovnih trgih, da je šlo za posledice spopadov imperialističnih sil, ki hočejo vladati temu planetu. Govorjenje o demokraciji, to bi morali dodati, je v tej perspektivi zgolj okrasek, enako pa velja tudi za besede, kot so pravičnost, solidarnost, prijaznost, etika in podobno.

Pa tudi to še zdaleč ni vse. Prvi svetovni moriji kmalu sledi druga, v kateri umre najmanj 51 milijonov ljudi. Zakaj se zgodi še ena svetovna vojna? Ker ljudje slučajno nimajo nobenega drugega dela? Ne, zgodi se, ker se merjenje sil še ni pomirilo, ker še ni dalo končnega rezultata.

Končni rezultat ponudi oziroma omogoči druga svetovna vojna. ZDA navsezadnje vendarle postanejo globalni mišičnjak, kapitalizem se radosti vzpona profitabilnosti, saj je velikanski del premoženja in kapitala preprosto uničen, in vse se lahko začne znova, od začetka. Potem seveda vse raste.

Toda tudi druga svetovna vojna še ni zadnja. Daleč od tega, kajti kapitalizem nujno potrebuje vojne.

Vietnamska vojna neposredno stane približno bilijon dolarjev (tisoč milijard dolarjev torej), po vojni pa porabi vlada ZDA še približno petkrat več denarja za veterane. V vojni umre približno sto tisoč vietnamskih otrok.

V iraški vojni, ki jo začnejo Američani leta 2003, doslej evidentirajo vsaj sto tisoč civilnih žrtev, verjetno pa jih ne bistveno več. Izračunajo, da je do današnjega dne vojna stala več kot dva bilijona dolarjev.

Triletno klanje v Siriji je po ocenah vzelo 140 000 življenj, nekaj milijonov državljanov Sirije pa je pobegnilo iz države.

Kot rečeno. Vlade natančno gledajo, koliko dolarjev in evrov bodo dali navadni državljani za reševanje kapitalizma, kajti zategovanje pasu je, tako pravijo, nujno in neizogibon, obenem pa porabijo za uničevanje tako rekoč neskončne količine denarja.

Torej: mala mal'ca je porabiti tisoč milijard za vojno, ki razen opustošenja in trpljenja ne prinese ničesar, velikanski problem pa je povišati plače delavcem ali pokojnine za nekaj evrov. Še večji problem je razmišljati o demokraciji na delovnih mestih, na katerih preživijo delavci večji del svojih življenj, čeprav je obenem vtis, kot da so vsi politiki in strokovnjaki za pravično življenje ljudi, za visoke moralne standarde, za etiko in vse drugo.

Norčujejo se iz jugoslovanskega sistema samoupravljanja in delavskih svetov, čeprav bi moralo biti vsakemu človeku, ki ima vsaj za naprstnik možganov, takoj jasno, da Srebrenica nima nobene zveze s poskusi samoupravljanja, in da delavski sveti zagotovo niso prispevali k bombardiranju Beograda.

Nobenega novega predloga nimajo, saj ga niti ne morejo imeti: delavci bodo še naprej sužnji ali pa bodo končno vzeli zadeve v svoje roke.

Katera je torej največja težava teh, ki hočejo voditi državo v lepše čase? Njihova največja težava je, da niso dojeli, kaj pomeni refleksija in avtorefleksija, kar pomeni, da na primer ljudje, ki niso doživeli jugoslovanskega sistema, dobesedno ne morejo razumeti, kaj se je takrat zares dogajalo. Preprosto jim manjka osebna izkušnja.

Osebne izkušnje ne pomenijo, da je človek nujno zaslepljen z njimi in da ne more objektivno analizirati realnosti; res je ravno nasprotno. Prav človekova zmožnost za refleksijo in avtorefleksijo omogoča objektivno razumevanje sveta in novo razmišljanje o njem.

Brez refleksije in avtorefleksije sploh ne bi bilo nobenega razumevanja sveta. Najprej torej potrebujemo izkušnje, ki jih nato reflektiramo in šele tako pridemo do objektivnega vpogleda v svet. Brez izkušenj in razmišljanja o njih ni objektivnega sveta.

To je obenem tudi velika lekcija psihoanalize ljudem, ki hočejo razumevati svet, v katerem živijo, in lastno eksistenco. Šele psihoanaliza je pokazala, da se ljudem zadeve, ki jih odrivajo od sebe, jih potlačujejo in se jih hočejo znebiti, ker so zanje neprijetne, vedno znova vrnejo. Nikakor torej ne drži, da je objektivni svet tam zunaj, ljudje pa ga bolj ali manj natančno spoznavajo. Daleč od tega. Objektivni svet je vselej šele učinek cele vrste simbolnih operacij, ki jim je podrejen vsak človek. Ali drugače rečeno: temeljni obrambni mehanizem pred samo objektivno realnostjo je natanko potlačitev.

Daleč najtežja naloga, pred katero se lahko znajde človek, je pozabljanje. Kako nekaj neprijetnega pozabiti, kaj narediti, da se ne bo vedno znova vrnilo? Torej dobesedno ne gre za to, da hočemo vse videti in vse vedeti, da bi doumeli naravo objektivne realnosti. Nečesa vedno znova ne želimo vedeti, videti, o nečem se vedno znova prav ne želimo pogovarjati in se obnašamo, kot bi hoteli ohraniti ontološko necelost same objektivne realnosti.

Tole pismo zato zaključujem z osnovnim, temeljnim začetnim vprašanjem, ki si ga je treba zastaviti vsakič, saj objektivno stoji na vsakem možnem začetku spoznavanja sveta.

Kako se je človek, ki hoče spoznavati svet, sploh znašel na kraju, od koder ga je mogoče spoznavati?

O avtorju

Dušan Rutar

Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Dodaj komentar

Varnostna koda
Osveži