Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Kaj se dogaja v šolah, odkar ni več križa nad vrati učilnic ali pa v učilnicah, tistega križa, na katerega so pribili Jezusa Kristusa, ker je mislil svojo glavo? Je mladež podivjala? Ni več tako vzgojena, kot je bila v srednjem veku? Je zanjo slabo, ker je več ne pretepajo, ko se neprimerno vede? Je edina prava vzgoja tista, ki nalaga mladim ljudem strah pred demoni, občutke krivde, grešnosti in manjvrednosti? Drži trditev, da so danes mladi slabše vzgojeni kot nekoč samo zato, ker vzgojitelji ne smejo uporabljati palice in groziti s peklom? In navsezadnje: Kdo zna bolje vzgajati otroke, pedagogi, nune ali teologi? In kako je z razmišljanjem, s kritično mislijo – naj bodo mladi vzgojeni zanjo ali ne?

Ali pa so razmisleki o problemih vzgajanja danes, o avtoritetah in pomanjkanju le-teh, o potrebi po križu, trdi roki in starih moralnih standardih zgolj manipuliranje z izmišljenimi problemi, ki v resnici sploh ne obstajajo? Mogoče gre le za čaranje, za rokohitrstvo, s katerim skušajo navidezni strokovnjaki vsiliti ljudem ideje iz nekega minulega časa ali nove znanstvene ideje, ki pa to niso.

Nekateri zato pravijo, da bi morali očetje jesti več mesa, da bi bili bolj možati in trdi in kosmati, kar bi bilo dobro za vzgojo, ki je pogosto prepuščena ubogim materam, za katere pa že dolgo vemo, da so bolj čustvene in mehkejše od moških ter da tudi sicer veliko časa preživijo v kuhinji, kjer je njihovo naravno mesto. Rešitev naj bi bila zato vnovično konstituiranje možatih moških, ki znajo udariti po mizi in narediti red, kajti red je dober, pa tudi če je slab.

Slaboumnost takih in podobnih argumentov je bržčas očitna že zdravemu razumu, zato se je bolje posvetiti drugim, pomembnejšim temam, ki so posredno zelo povezane z resnimi problemi vzgoje, saj ta nikoli ne poteka v praznem prostoru. Položaj, v katerem se je znašla ta država, je namreč zelo zapleten in vse prej kot optimističen. Torej.

Najprej ugotavljajo, da potrebuje Slovenija nova imena, nove obraze, nove ljudi z novimi obrazi, nove ljudi z novimi obrazi in novimi idejami. Super. Potem nastanejo nove stranke, v katerih so novi ljudje z novimi obrazi in novimi idejami. Še bolje. Rečejo, da je tako najbolje, saj tako dobivajo ljudje novo ponudbo. Tako kot na tržnici, kamor pride še en kmet in prinese čisto novo vrsto zelenjave, da potrošniki lahko izbirajo med več izdelki, da je torej ponudba pestrejša. Prav za ponudbo namreč gre. Kot da je demokracija način vedenja potrošnikov, ki izbirajo med izdelki na policah. Več izbire torej pomeni več demokracije. Ni čudno, da kapitalizem ves čas povezujejo prav z demokracijo.

Potem se začnejo združevati. Stari ljudje s starimi obrazi in starimi idejami se združujejo z novimi ljudmi z novimi obrazi in novimi idejami. Kaj lahko iz takega združevanja nastane?

Iz novih in starih lahko nastane le konglomerat novega-starega. In po zakonih vsakdanjega delovanja ljudi v družbenih poljih se novo počasi prilagaja staremu in to končno prevlada. Vsak začetnik to ve iz lastnih izkušenj. Najprej je radikalen in svež kot jutranja rosa in revolucionaren in poln novih idej, potem pa se počasi prilagaja, spreminja, preoblikuje in preobraža, da je na koncu podoben vsem drugim. Tolaži se, da je življenje pač tako, kaj moreš.

Združujejo se namreč zato, da bi laže zmagali. Pomembna je zmaga, pomembno je, da slavijo naši. V resnici gre za zmago na trgu ponudb. Zanima jih edino to, kateri kmet bo največ prodal, katere zelenjave bo največ prodane in v kateri žep se bodo stekli dobički.

Potegnimo vzporednico z znanostjo in s tem, kar je v njeni naravi, v njenem jedru. Otroke v šolah od malega učijo, da imajo problemi, kot jih določijo odrasli, vnaprej natančno določljive rešitve. Zanimivo je, da v svetu znanosti pristopamo k problemom bistveno drugače.

Najprej je pomembno, da k problemom pristopamo. Ne učimo se jih na pamet in ne stresamo jih iz rokava. S problemi se najprej soočimo. Potem jih mislimo. Ne učimo se formul na pamet in ne apliciramo jih na probleme, kot se reče. Probleme skušamo misliti, ne reševati, zato ne hitimo, da bi čim prej prišli do prave rešitve, za katero naj bi nas nagradili. Otroci so zato v šolah v glavnem ne učijo misliti in ker se ne učijo, se tudi ne naučijo. V glavnem se učijo na pamet, kar pa je čisto nekaj drugega.

Probleme torej mislimo. Na primer ekonomske. Na primer družbene, zgodovinske, občestvene, na primer te, ki so povezani z vzgajanjem. Ko mislimo probleme, premišljujemo o različnih eksperimentih, postopkih, procesih, ne o eni sami rešitvi problema. Ko probleme mislimo, lahko tudi spoznamo, da niso produktivni, lahko ugotovimo, da potrebujemo boljše definicije problemov in sploh čisto nove probleme.

V Sloveniji trenutno potrebujemo nove ljudi z novimi definicijami novih problemov. Ne potrebujemo novih obrazov, ki se nam bodo že čez nekaj dni smehljali s plakatov, temveč potrebujemo nove ljudi, ki znajo misliti, ki hočejo misliti, ki si upajo misliti, ki so zmožni definirati nove probleme in jih misliti.

Znanost pomeni preizkušanje in preverjanje različnih idej oziroma zamisli. Znanstvenik ni človek, ki pride v javnost z eno samo pravilno rešitvijo kakega problema. To delajo samo kvazi znanstveniki in na pol izobraženi ljudje.

Vprašanje je zato, ali ti, ki nenehno poudarjajo, kako veliko problemov z vzgojo obstaja, kako primanjkuje moških, sploh ustrezno razumejo problem.

Če obstajajo problemi z vzgajanjem, in vedno so obstajali, kar pomeni, da bodo obstajali tudi v bodočnosti, jih prav gotovo ne bomo rešili z uvajanjem starega, to je palic, križa in biblije, v šole, vrtce in drugam. Problemi namreč največkrat nastanejo, ker medsebojno deluje veliko dejavnikov, kar logično pomeni, da jih je nemogoče rešiti s spreminjanjem enega samega.

Znanost je torej neposredno povezano z vsakdanjim življenjem, z načinom, kako se gredo ljudje politiko, z vzgajanjem mladih rodov in z vsem, kar imamo ljudje med seboj. A najprej je treba znati in hoteti misliti, saj brez tega ni znanosti in ni ničesar zares novega.

Zelo, zelo, zelo priporočam v ogled izjemni, izvrstni, fenomenalni film z naslovom Grand Budapest Hotel, pod katerega se je podpisal Wes Anderson.

O avtorju

Dušan Rutar

Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Dodaj komentar

Varnostna koda
Osveži