Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Korporacije danes zastopajo posebno idejo, ki naj bi jo sprejeli vsi ljudje tega sveta. To je ideja liberalnega kapitalizma, ideja, da je v civilizacijskem razvoju najdlje prodrla zahodna civilizacija. Zaradi njene razvitosti se morajo vsi drugi zgledovati po njej. Torej je jasno, da morajo izmed vseh partikularnosti izbrati prav to, ki jo imenujejo liberalni kapitalizem.

Izbira je daleč najboljša tudi zato, ker ponuja vsakemu posamezniku, ko jo enkrat izbere, neskončno svobodo izbiranja znotraj nje. Svobodni kapitalistični trgi zato niso nič drugega kot brezmejno polje znotraj najbolj razvite civilizacije, polje, v katerem vsak posameznik svobodno izbira, kar mu pač ponuja, in tako nenehno napreduje, oziroma se razvija, saj se ponudbe neprestano spreminjajo in kopičijo brez konca.

Popolnoma jasno je, da so pripadniki take partikularnosti, neoliberalnega korporativnega hiperkapitalizma, že strukturno netolerantni do vsake druge partikularnosti. Zlasti jih moti, da ne ponujajo svojim pripadnikom svobode izbiranja, v katero verjamejo sami; o tem se lahko prepričamo vsak dan na različnih koncih sveta.

V orisani netolerantnosti je res nekaj bizarnega, kajti s poudarjanjem nesvobode ljudi zunaj zahodne in najbolj razvite civilizacije sistematično blokirajo vpogled v nesvobodo prebivalcev same zahodne civilizacije, ki so zaradi svobode izbiranja tako zaslepljeni, da ne vidijo, kako so dejansko ujeti.

Vsakdo ve iz vsakdanjih izkušenj, kako malo svobode ima v resnici. Vse hitrejše življenje namreč terja nenehno in tako rekoč refleksno prilagajanje novim izzivom, novim pobudam, novim izdelkom, novim storitvam, novim ekspertom in njihovim nasvetom, novim nagovorom. V tem ni niti trohice svobode. Res je, da je svoboden trg, ki ga liberalni komunisti častijo kot božanstvo, kar pomeni, da lahko ustvari karkoli, to pa tudi zares dela, ni pa res, da so svobodni ljudje, saj ti dobesedno MORAJO biti čim boljši potrošniki.

Poleg tega se morajo ljudje v zahodni civilizacije vsak dan truditi, da so še zdravi, lepi, močni in navidezno mladi. Trenirati morajo svoja telesa, trenirati morajo osebnosti in nenehno morajo izpopolnjevati duhovnost. Poudarek je na besedici MORAJO.

Ljudje, ki se vendarle upajo v takem svetu izbrati oziroma ustvariti nekaj povsem idiosinkratičnega, so nemudoma ožigosani kot posebneži. Logika svobodnega izbiranja je v zahodnih kulturah zares nenavadna: posameznik lahko izbere zgolj tisto, kar je na tak ali drugačen način že predvideno.

V najboljšem primeru take posameznike zgolj tolerirajo oziroma prenašajo. Krščanski tako le s stisnjenimi zobmi prenašajo geje in lezbijke, zato v javnosti nikoli ne pozabijo dodati, da nimajo ničesar proti njim. Freud bi zgolj dodal: torej ravno imajo. Natanko zaradi zanikanja se takoj pojavijo strahovi: če bodo geji in lezbijke lahko imeli otroke, bodo kar trgovali z njimi, saj jih ne morejo ustvariti sami. Pred očmi se nam zato takoj pojavijo podobe groteskne mednarodne trgovine z otroki za petične geje in lezbijke.

Nihče nima ničesar zoper geje in lezbijke, toda že v naslednjem trenutku so ti pošasti, ki trgujejo z otroki in jih z vzgojo spreminjajo v geje in lezbijke. Obratna logika je na delu pri pedofilih: za vse sosede in znance so čudoviti in prijazni ljudje, ko pa so skriti pred očmi javnosti, se prelevijo v pošasti.

Pomemben je torej pogled, ki vidi pošasti tam, kjer jih ni, in jih vedno znova spregleda tam, kjer v resnici delujejo. Nobeno naključje zato ni, da najbolj goreče zagovarjajo pravice otrok do toplih družinskih odnosov prav religiozni predstavniki največje korporacije na svetu, ki bodisi otrok sploh nimajo, ker se morajo odpovedati svoji seksualnosti, bodisi ne prenesejo preprostega dejstva, da otroci živijo v zelo različnih tipih družin.

Resnični dokaz solidarnosti z drugačnimi ljudmi in tipi družin je zelo preprost, kajti tudi sam sem vselej drugačen, ne le drugi ljudje. Jaz nisem središče sveta in drugi ljudje niso drugačni od mene; vsakdo je namreč drugačen od vsakega drugega človeka in celo od sebe. In različnost je dobra.

Različnost ljudi je znak božje milosti in kreativnosti; tega nikakor ne smemo pozabiti. Bog zato od nas pričakuje, da bomo dojeli njegovo kreativnost, njen pomen in smisel. Ne pričakuje, da se bomo oklepali ene same partikularnosti, češ da je najboljša, temveč pričakuje, da bomo kreativni, kot je rekel tudi Freud.

Vsaka partikularnost je strukturno nujno odprta, kar pomeni, da je na primer možnih neskončno veliko tipov družin in nobeden ni najboljša. Drugače rečeno: v vsaki partikularnosti se lahko pojavi univerzalnost in odpre znotraj nje povsem novo možnost življenja. To je božja kreativnost.

Po domače: družino lahko vedno znova iznajdemo oziroma kreiramo. Noben tip ni dan enkrat za vse večne čase in ne obstaja v vseh kulturah v enaki obliki; preprosto ni res, da obstaja ena sama oblika družinskega življenja v vseh kulturah. In nihče od nas nima pojma, kakšne družine bodo živele v teh krajih čez sto tisoč let – o tem preprosto ne moremo imeti nobene ideje.

Božja kreativnost je brezmejna in neskončna. Drugačna je korporativna kapitalistična kreativnost. Kapitalizem se namreč nenehno spreminja, zato imajo ljudje vtis, da je kreativen, kar pomeni, da niti ne moremo reči, da je vezan na svet, saj ni vezan na nobeno partikularnost, če seveda izvzamemo sam kapitalizem kot partikularnost. Z vidika kapitalizma je on sam edina partikularnost v celotnem vesolju in obenem univerzalnost, ki vedno znova sesuje vsako partikularnost. Natanko v tem smislu kapitalizem paradoksno ostaja živ tako, da nenehno umira in uničuje samega sebe.

Solidarnost zato ne pomeni, da prenašamo drug drugega kot različnega, temveč da se identificiramo v univerzalni možnosti, da se upiramo vsaki partikularnosti in se bojujemo za pravičnost, resnično svobodo, demokracijo in enakost ljudi.

Družina je v orisani perspektivi problem, ne rešitev. Družinski ljudje vedno znova iščejo načine, kako živeti skupaj, kako ohranjati medsebojne odnose, da bodo produktivni, kako prenašati drugačnost družinskih članov. Družina ni idealno stanje, v katerem uživajo oče, mati in otroci. Daleč od tega. In otroci nimajo nobene pravice do idealnega družinskega življenja, pač pa imajo pravico do življenja z ljudmi, ki znajo produktivno reševati vsakdanje probleme, ki jih ne pozna le vsaka družina, ampak jih pozna čisto vsako občestvo, odkar obstaja človeštvo.

O avtorju

Dušan Rutar

Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Dodaj komentar

Varnostna koda
Osveži