Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Včeraj sem imel zadnje predavanje v tem šolskem letu v Knjižnici Otona Župančiča. Podan je bil predlog, da bi v novem šolskem letu brali Marxov Kapital. Ne vem še, ali se bo to res zgodilo, ker so padli še nekateri drugi predlogi, v vsakem primeru pa je na tem kraju pomembno poudariti, da je vse več ljudi zainteresiranih, da končno razumejo, kako deluje kapitalizem in kaj se dogaja v svetu okoli njih, pa naj je imel Marx prav ali ne. V novem šolskem letu se bomo vsekakor pogovarjali o tem. Že sedaj pa lahko komentiram podatek, da je v Veliki Britaniji vsaj milijon in pol delavcev, ki delajo po tako imenovanih zero-hours contracts. Kaj to pomeni?

Gre za poseben dogovor, ki ga podpiše nezaposlena oseba. Če je prijavljena kot nezaposlena, ga mora podpisati, saj v nasprotnem primeru izgubi vsa nadomestila oziroma pravico do nadomestila za nezaposlenost. Podpiše torej poseben dogovor, v katerem je zapisano, da je dolžna sprejeti delo, ki ji ga ponudi delodajalec, in sicer za toliko ur, kolikor je pač predvideno, delodajalec pa ji je dolžan plačati posamezno uro. To je torej delo na ure. Oseba čaka na tako ponudbo, opravi dogovorjeno število ur, potem pa zopet išče naslednjo priložnost.

Ponudba je povsem racionalna in za delodajalca daleč najbolj ugodna od vseh možnih oblik dela, saj plača delavcu natanko toliko ur in minut dela, kot ga je dejansko opravil.

Nezaposlena oseba je torej novodobni suženj, ki mora poprijeti za vsako ponujeno delo in sprejeti vsako plačilo, ki ga je delodajalec pač voljan ponuditi. Če je takih oseb nekaj milijonov, je potrebna le osnovna matematična pismenost, da ugotovimo, koliko denarja in koliko dela je v igri ter koliko profitov prinese delodajalcu.

Več kot očitno je torej, da uspeva kapitalizem fragmentirati in atomizirati ljudi ter zmanjševati stroške na najnižjo možno raven, na kateri so delavci predmeti, plačljiva delovna sila, ki je lahko hvaležna za vsako ponudbo. Ob tem ni pomembno razpravljanje, ali je imel Marx prav ali ni imel, kajti očitno postaja, da o tem, da je delavec plačljiva delovna sila, ne more biti nobene resne razprave, saj je to objektivno dejstvo.

Pomenljiv je tudi zadnji podatek, da se je število zaposlenih v ZDA končno vrnilo na raven pred recesijo. Trajalo je torej šest let in pol, da je znova toliko zaposlenih, kot jih je bilo pred letom 2008. Podatek je v resnici srhljiv, saj traja vedno dlje, da se vrnemo na stanje pred recesijo, toda z njim se hvalijo, kot da gre za revolucionarni dosežek.

Vzporedno z zapisanim moramo komentirati še nemočni, šepajoči kliše, ki se v zadnjih letih pogosto pojavlja v medijih, nanaša pa se na razdrobljenost levega političnega bloka v Sloveniji. V tem klišeju se izraža nevarna nagnjenost ljudi k avtoritarnosti.

Ljudi namreč nenavadno očara in začara, to se dogaja vedno znova, navidezna monolitnost desnega političnega bloka. Govorijo o Janševih vojakih, o ljubljenem voditelju, ki ima za seboj stabilno volilno bazo zvestih volivcev, o jasnih smernicah, ki se jih trmasto držijo. Obenem jamrajo in stokajo nad levico, ki da je razdrobljena in nepovezana in ne vem kaj še.

Logično, da je tako; tu ni kaj jamrati. Raje imam razdrobljenost in različnost in spoštovanje različnosti kot avtoritarno enotnost, monolitnost z enim samim voditeljem in podrejeno množico vseh ostalih.

Problem namreč ni v razdrobljenosti, problem je v pomanjkanju skupne osnovne platforme, na kateri bi temeljila razdrobljenost. Tu prihaja do izraza nezmožnost levice, da vztraja pri osnovnih spoznanjih o delovanju sodobnega kapitalizma, ki jih je seveda mogoče razlagati in interpretirati na najrazličnejše možne načine. Desnica je navidezno monolitna natanko zato, ker je sam kapitalizem desničarski, kar pomeni, da mora desnica zgolj zajahati val.

Levica po definiciji ne more zajahati vala, kajti njena naloga je kritična razlaga vala oziroma kapitalizma, ne pa konformistično prilagajanje. In kdor hoče kritično razlagati realnost, mora vedeti že vnaprej, da ne bo prišlo do nobenega strinjanja. Kljub temu pa lahko računa na enotnost.

Enotnost kritično mislečih ljudi je natanko v – zmožnosti za kritično mišljenje. To je višja, meta zmožnost. Če kritično razmišljam o svetu in ti kritično razmišljaš o svetu, sva enaka natanko v tem, da vsak od naju kritično misli.

Levičarji se v teh krajih še niso povzpeli na to raven. Vztrajno se na primer branijo Marxovih spoznanj o kapitalizmu, češ da so zastarela in presežena in podobno. Namesto da bi brali Kapital in ga razlagali, stopicajo na mestu in ne vedo, kaj bi, zato se zgolj povezujejo, da bi zmagali na volitvah, ali pa tekmujejo med seboj in se sesuvajo.

Seveda potrebujemo močno združeno levico. To je povsem jasno, o tem ne more biti nobenega dvoma. Obenem potrebujemo tudi kulturo, novo kulturo branja in razmišljanja o svetu, v katerem živimo. In kultura ni organizacija, ni ustanova in ni institucija. Kulturo ustvarjajo različni ljudje, različni, neponovljivi posamezniki. Ko sprašujejo, kaj naj storijo, lahko na vprašanje odgovorijo sami.

Ne potrebujejo ljubljenega voditelja, da bi jim povedal. Ne na levici. Tam ni ljubljenih voditeljev. Ljudje gradijo kulturo sami, od spodaj, kot se reče. Za začetek zadošča, da za hip odložijo delo, če ga še imajo, in prisluhnejo.

Gradili bomo kulturo razmišljanja, kot so jo gradili naši predniki. Na nove načine, na drugačne načine, na sveže, originalne, izvirne in singularne načine. Če se je Marx kje motil, ga bomo vnovič premislili, dopolnili, spremenili, preoblikovali, karkoli. Če mislimo, da je treba za pojasnjevanja kapitalizma ustvariti, kreirati nove koncepte in nove ideje, jih bomo ustvarili in kreirali. Med nami so razlike, to pa še ne pomeni, da nas ovirajo in da zaradi tega ne moremo graditi delujočih, produktivnih organizacij, institucij in ustanov. Prav nasprotno je res: razlike nas bogatijo in nam pomagajo, lahko se učimo živeti z njimi, ne da bi nas oddaljevale drugega od drugega in odtujevale.

Na razlikah lahko gradimo nekaj novega, novo kulturo skupnega življenja, ki ne bo temeljila na blaznem tekmovanju, zavisti in izkoriščanju, temveč bo temeljila na solidarnosti, ideji dobrega in pravičnega, na etiki, medsebojnem spoštovanju, rabah svobode, o katerih je govoril Epiktet, na rabah uma, o katerih sta govorila Hegel in Kant, na razsvetljenstvu, o katerem je govoril Sokrat, na sodelovanju, o katerem je govoril Lucius Annaeus Seneca, na egalitarnosti, o kateri je govoril Jezus.

Vse to je mogoče. Dogajalo se je v preteklosti, dogajalo se bo v bodočnosti.

O avtorju

Dušan Rutar

Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Dodaj komentar

Varnostna koda
Osveži