Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

V Sloveniji imamo trenutno zanimivo situacijo, ki je v resnici nekoliko tragična. Na politično prizorišče prihajajo novi obrazi z novimi imeni in priimki. Govorijo o novi politiki, novih zamislih, novih projektih in alternativah. Zanimivo je premisliti, kako govorijo o njih. Torej premislimo.

Čisto vsi brez izjeme razmišljajo na enak način, kot da bi se predhodno dogovorili; vzeto množičnopsihološko, se je to tudi zares zgodilo. Imamo torej nove ljudi, svete modrecev, strokovnjake in znanstvenike. Vsi so neomadeževani, čisti in pošteni, noben ni podkupljen in podkupljiv, nihče nima pravnomočne odločbe sodišča, torej se nikomur ne mudi v kak zapor ali na alternativno prestajanje kazni, nihče ni ponaredil nobenega spričevala, nihče ni na tržnici ukradel kakega jabolka in nihče ni založil nobenega uradnega papirja. Človeku se ob vseh teh novicah kar orosijo oči.

In si reče, da tako kleni ljudje pa že premorejo dovolj znanja in spretnosti in veščin in izkušenj in vsega drugega, da končno poženejo to presneto gospodarstvo, da bo začelo rasti in cveteti in se bohotiti in vrteti v pravo smer. Ali je res tako preprosto?

Če bi bilo tako zelo preprosto, krize in recesije in padanja profitabilnosti sploh ne bi bilo. Kapitalizem kot sistem namreč že sam nekaj stoletij nenehno, vsak dan in vsako noč popravlja in izboljšuje samega sebe. Nobenih novih programov in projektov ne potrebuje, saj jih generira sam! Vsak dan na vseh koncih sveta sveti modrecev in strokovnjakov in inženirjev in tehnologov in menedžerjev in team builderjev gradijo in delajo in garajo in se združujejo in povezujejo in ustvarjajo sinergije in vse, da jim teče znoj po licih in po hrbtu v potokih. In kapitalizem jim je brezmejno hvaležen, saj uporabljajo najnovejša spoznanja znanosti, najboljše tehnike, najbolj produktivne metode dela, se nenehno izobražujejo, so kritični in neverjetno inteligentni in disciplinirani in kar hočete.

A to še zdaleč ni vse. Pogumni novinarji in raziskovalci in tožilci in sodniki in misleci javno razgaljajo nepridiprave in nebodijihtreba in zlikovce in zlohotneže in zlobce, ki blokirajo delovanje sistema, se okoriščajo, se pustijo podkupovati in so kot virusi, ki jih je treba iztrebiti vse do zadnjega.

Novih politik je zato kot listja in trave. Novih praks in poskusov in eksperimentov in projektov je, kot je zrn peska na vseh obalah sveta skupaj.

Toda tudi to še ni vse. Zastopniki kapitalizma sem in tja kritizirajo celo sam kapitalizem kot sistem, da bi ustvarili vtis, kako zelo radikalni so. Ne kritizirajo le posameznikov, gnilih jabolk med zdravimi, temveč se spravljajo še na sistem in predlagajo alternative.

Tudi alternativ je zato nepreštevno veliko. Vsaka vaška gostilna premore vsaj eno, vsak bar, vsak bife jo ima, vsak komentar kake fuzbalske tekme pospremi vsaj ena ideja ali zamisel o alternativni rešitvi vsega.

Potem pa stopijo na prizorišče slovenski politiki in rečejo, da je zdaj pa res vsega dovolj in da bodo nastopili novi časi, ker imajo projekte, s katerimi je mogoče narediti (skoraj) vse.

Ti projekti so zasnovani na kritičnih mislih in izkušnjah in spoznanjih in modrostih in so eksperimentalno preverljivi. Morda še niso v celoti preverjeni, so pa zmožni za preverjanje. Torej jih bodo preverjali in tudi preverili. In kaj se bo zgodilo?

Zgodilo se bo, kar se v teh krajih dogaja že ves čas in vedno znova. Probleme kapitalizma bodo najprej prevedli v moralne, juridične, psihološke, socialne in tehnične probleme. Za vsako kategorijo bodo predlagali rešitve, potem pa bodo nanje planili kritiki in jih kratko malo onemogočili. Tako je tipično slovensko delovanje ljudi.

Če je le mogoče, onemogočijo drug drugega. Onemogočajo se toliko časa, do so vsi onemogočeni. Obstajajo tudi svetle izjeme, a to so natanko – izjeme.

Problem pa je v resnici čisto drugje. Imenuje se kapital. Kapital so družbena razmerja in če je treba kaj spremeniti, je treba spremeniti prav ta razmerja. Ne s projekti, ne z modrovanjem modrih in ne s privatiziranjem vsega, temveč z nečim drugim.

Namesto obsežne mobilizacije ljudi, ki dejansko niso obremenjeni z ljubeznijo do kapitalizma, bodo novi politiki na žalost predlagali strokovnjake, ki naj bi znali rešiti tako določene in definirane probleme. Večina ljudi bo stala ob strani in čakala na izid, saj vedno čaka.

Problem bo, ker nihče nikomur ne bo verjel, saj že sedaj nihče nikomur ne verjame, ker se vsem zdi, da je pač najbolje, če nikomur, razen našim, seveda, ne verjameš. Naši bodo zato verjeli našim, ne pa tudi vašim, in obratno.

V čem je torej bistvo problema? Bistvo problema je, da novi politiki stavijo na državo, nove projekte, modrece in strokovnjake, ne pa tudi na ljudi. Te potrebujejo zgolj za podporo na volitvah.

Problem je torej moč. Vprašanje je, kdo ima v rokah moč. Delavci je že nimajo in se premalo zavedajo, da so kapitalisti povsem odvisni do njih, saj samo oni ustvarjajo vrednost oziroma premoženje.

Namesto novih projektov potrebujemo novo moč v rokah delavcev.

Samo z močjo delavcev bo mogoče spremeniti družbena razmerja oziroma kapital. Ne obstaja noben projekt, s katerim bi to lahko dosegli namesto delavcev. Naši politiki očitno ne razumejo ali pa nočejo razumeti, da je treba spremeniti razmerja med ljudmi, odnose, ne pa rešiti nekaj moralnih, tehničnih in psiholoških problemov v družbi ter vzorno narediti domačo nalogo, ki jo je predpisal Bruselj.

Kdo bo torej v končni fazi naredil pravo domačo nalogo? Ne strokovnjaki, temveč delavci, organizirani v novo družbeno gibanje. Družbenih odnosov pač ne spreminjamo s psihoterapijo, s psihološkim delom v majhnih skupinah in po principih psihodinamike ali z izgrajevanjem teamov strokovnjakov, svetov modrecev, poštenjakov, moralno pokončnih ljudi in dobro vzgojenih državljanov za stare vrednote, kot so poštenje, iskrenost in pravičnost.

O avtorju

Dušan Rutar

Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Dodaj komentar

Varnostna koda
Osveži