Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Česa se na žalost učimo iz nenehnih napadov najrazličnejših ljudi na nas, ki zastopamo ideje o revoluciji, komunizmu, egalitarnem svetem duhu in pravičnosti, emancipaciji, etičnem življenju, solidarnosti? Učimo se, da ljudem, njim še prav posebej, primanjkuje vere; ljudje danes vse premalo verjamejo. Vse preveč se zanašajo na Znanost in Tehnologijo, vse preveč cinični in pozitivistični so in vse prepogosto trdijo, da se nekaj ne more zgoditi, ker je svet tak in tak, čeprav nimajo pojma, kakršen je v resnici. Sprašujemo se, v kaj ljudje sploh verjamejo in kako lahko živijo, če ne verjamejo; kako kakovostno je življenje, če človek ne verjame.

Značilno je, da ljudje, ki v resnici ne verjamejo, mednje sodijo predvsem politiki, prodajajo meglo: naredili bomo projekte, ustanovili bomo delovne skupine, pogovarjali se bomo, trudili se bomo, da bo potem nekoč v prihodnosti tudi zares nastalo to, za kar se zavzemamo mi in naša stranka… bla, bla, bla.

Kaj pa je, nasprotno, značilno za ljudi, ki verjamejo? Kdor verjame, kdor avtentično, pristno, zares verjame, je radikalen po definiciji oziroma po naravi. To preprosto pomeni, da je pripravljen to, v kar verjame, tudi živeti – tukaj in sedaj. Človek, ki verjame, ne dela praznih načrtov, s katerimi bo v prihodnosti realiziral to, v kar verjame, in ne obljublja. Če verjame v enakost ljudi, se že obnaša do ljudi, kot da so enaki. Če verjame v solidarnost, že je solidaren. Če verjame v ljubezen, že ljubi. Če verjame v pravičnost, že dela pravična dejanja.

Verjeti v nekaj seveda ravno ne pomeni vedeti. Absurdno je reči, da verjamem, da je jabolko sadje. To je absurdno, saj vem, da je sadje. Torej rečem, da vem.

Obstaja temeljna razlika med verjetjem in vednostjo. In napredek posameznika ali človeštva kot celote zagotavlja verjetje, ne vednost.

Vsi veliki etični ideali, kar jih je kdaj ustvaril človek, temeljijo na verjetju in izhajajo iz njega; nobeden ne izhaja iz vednosti. Vse uvodoma naštete ideje sodijo mednje. Ljudje verjamemo v prijateljstvo in ljubezen, čeprav je na svetu veliko sovraštva in neprijaznosti in vojn in zločinov in vsega drugega. Verjamemo v egalitarnost in v dobro, verjamemo, da so ljudje na neki osnovni ravni enaki, čeprav je vsak drugačen in različen. Verjamemo, da je mogoče zgraditi lepši in boljši svet, v katerem ljudje ne bodo izkoriščali drug drugega. Verjamemo v komunizem, pa čeprav se je doslej že tolikokrat zgodilo, da so besedo zlorabili. Verjamemo v Velikega Drugega, čeprav ga ni nihče videl, saj ga ni mogoče videti, ker ne obstaja.

Nemogoče je vse na tem svetu skrčiti na vednost, znanje, informacije in podatke; kdor verjame, ve, da ne živimo v družbah znanja. Svet ni narejen iz vsega tega. V njem je neskončno več stvari, kot si sploh lahko predstavljamo. Tudi zato verjamemo. Verjamemo, da obstaja svet onkraj empiričnih podatkov in znanstvenih eksperimentov. Verjamemo celo, da noben eksperiment nikoli ne bo dokazal egalitarnosti ljudi, njihove zmožnosti za etično delovanje ali pravična dejanja.

Kdor verjame, sploh ne potrebuje znanosti, da bi dokazala to, v kar verjame. Ne potrebuje družbe znanja in ne potrebuje nikogar, ki bi mu pripovedoval, kako se vesti. Verjeti namreč že pomeni biti odločen, da narediš nekaj, kar se ujema z naravo tega, v kar verjameš. Kdor verjame, je že odločen, že deluje. Ne potrebuje nobenih eksperimentov in nobenih dokazov. Ne čaka na znanstvenike, da bodo dokazali onkraj vsakega razumnega dvoma, kako se je najbolje vesti na tem svet. Daleč od tega.

Človek, ki verjame, je zavzet, je angažiran. Ni objektivno hladen in razumen. Ne manipulira, ne blefira in ne pretvarja se. Nima nobene potrebe po čem takem. Vodi ga natanko to, v kar verjame, zato tudi vztraja in ne odstopa. Lahko ga cvrete v vrelem olju, pa ne bo odstopil. Zakaj tudi bi, saj verjame!

Verjetje je močnejše od vednosti. Če nekaj vem, če sem prebral članek, v katerem je dokazano to ali ono, prebrano sprejmem kot informacijo, kot novico, kot podatek, kot delček znanja, ki ga spravim v posodo, kjer hranim drugo znanje, da ga kasneje lahko uporabim – na primer na kakem predavanju. To pa je tudi vse.

Ko pa verjamem, sem že na delu, sem že aktiven, že nekaj delam, nisem brezbrižen, ker tak sploh ne morem biti. Če bi živeli v družbah, v katerih bi več ljudi verjelo, v družbah, v katerih bi se ljudje veliko bolj sklicevali na verjetje kot pa na znanje, bi bilo med ljudmi veliko manj odtujenosti in brezbrižnosti, veliko manj nasilja in veliko manj izkoriščanja.

Vsako etično dejanje, vsako emancipatorično dejanje, vsako pravično dejanje izhaja iz verjetja in se naslanja nanj. Zgodovina je polna takih dejanj, za katera so poskrbeli ljudje, ki so neomajno verjeli. V tej perspektivi je treba vedno znova gledati film z naslovom Kristusov pasijon (2004).

Ljudi, ki verjamejo, preprosto ne morete uničiti. Lahko jih tepete, mučite, lahko jih celo ubijete, toda s tem jih niste uničili. Prišli bodo namreč novi, ki bodo verjeli enako. Dejstva so kratko malo nemočna pred ljudmi, ki verjamejo. Nanje ne morejo delovati, ne morejo jih prepričati v nič, in so povsem nepomembna. Lahko mi dokažete, da komunizem ni možen, češ da je v človeški naravi, da se ljudje vedno pobijajo med seboj, da lažejo, kradejo, se izkoriščajo in vse drugo, pa bom še vedno verjel v idejo komunizma in še vedno se bom vedel, kot da jo je mogoče realizirati; vedel se bom kot komunist.

Kot komunist sem živ dokaz, da se motijo vsi, ki trdijo, da komunizem ni mogoč. Dialektika odnosov med verjetjem in vednostjo je zares zanimiva. Ko verjamem, sem že dokaz, je moje delovanje že treba upoštevati v vsaki resni debati, v kateri se ljudje sklicujejo na znanje in vednost.

Kdor torej verjame, ne potrebuje nobenega jamstva, nobenega dokaza, nobene Znanosti in nobenega Boga. Verjetje je avtonomno, je samo sebi dovolj, je paradoksni garant, ki jamči za samega sebe, samemu sebi. Natanko o tem je govoril Descartes, ko je v Meditacijah zapisal, da misleča stvar misli in da neskončno obstaja. Spinoza se je v Etiki nekaj desetletij kasneje pod to spoznanje le še podpisal. Ne po naključju.

O avtorju

Dušan Rutar

Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Dodaj komentar

Varnostna koda
Osveži