Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Včeraj je bil navaden dan. Bil je petek in ni bil trinajsti dan v mesecu. Polne Lune ni bilo videti in tudi plimovanje je bilo tako kot po navadi. Začel se je vikend, ki ga delavci vsak teden zelo pričakujejo. Ko pride, se ga veselijo, saj sledita dva dela prosta dneva. V Braziliji te dni poteka svetovno nogometno prvenstvo in včeraj so bile na sporedu nekatere zanimive igre, zato je bil začetek vikenda dodatno zanimiv. Ogledal sem si tekmo med Francozi in Švicarji.

Francozi so kot tank, ki vozi sto kilometrov na uro, povozili Švicarje, čeprav tudi slednji niso od muh. Strokovnjaki so pred prvenstvom govorili, da imajo zelo dobro reprezentanco oziroma moštvo. Torej smo z velikim pričakovanjem spremljali začetek tekme, da bi se prepričali v njihove besede.

Francozi so bili ves čas precej boljši nasprotnik. Imeli so pobudo, kot se reče. Potem so v kratkem času dosegli dva gola. Komaj si se obrnil in srknil požirek piva, je že bilo dva proti nič. Šok je bil velik. Za Švicarje, seveda.

Potem so dobili Švicarji že tri zadetke. Niso se več pobrali. Skoraj prosili so sodnika, naj vendarle že piska konec tekme, ker je bilo zanje vse skupaj že preveč mučno. Ko so dobili peti gol, so bili preprosto obupani, čeprav so profesionalci in vajeni vsega mogočega. Bili so razočarani. Verjetno nad seboj. Francozi so bili pač boljši, to jim je že treba pošteno priznati. Pritoževanje ne bi pomagalo. Stokanje in besnenje tudi ne, zato ga ni bilo zaznati. Vreme ni bilo krivo za visok poraz Švicarjev, čeprav so vendarle dosegli dva gola. Za svoj poraz so bili preprosto krivi sami. Morda je bila včeraj v Braziliji polna Luna, vendar to sploh ni pomembno.

Tekma je bila zelo zanimiva. Na trenutke so bili gledalci zelo zadovoljni s prikazanim nogometom, zlasti pa so bili zadovoljni s številom golov; Francozi seveda bolj kot Švicarji. V nogometu namreč šteje prav število doseženih zadetkov. Kdor jih doseže več, je boljši. In kdor je boljši, napreduje. Na koncu lahko tudi postane svetovni prvak. Vse to je zelo preprosto.

Ljudje vselej navijajo za svoje moštvo. Logično, saj bi bilo zelo čudno, če bi navijali za nasprotnike. Zanje namreč ne navijaš. To ni v človeški naravi. Če navijaš, navijaš za svoje, kar pomeni, da upaš, da bodo zmagali in napredovali. Če zmagajo, se počutiš dobro; če ne zmagajo, se ne počutiš dobro, čeprav to še ne pomeni, da se nujno počutiš slabo.

Nogomet je tudi religija. Je kakor religija. Je korporacija. Je biznis, je šport in je družbeno vezivo. Ljudje povezuje kot redkokatera zadeva, kar je zagotovo dobro. Vsekakor jih povezuje bolj kakor politika. Politika jih namreč ne povezuje, temveč jih razdeljuje. Na primer na naše in vaše. V bodoče ne bo nič drugače.

Tudi v politiki ljudje navijajo za svoje. Logično, saj bi bilo nenavadno navijati za nasprotnike. Je potemtakem politika kakor fuzbal?

Če je fuzbal religija, je morda tudi politika kakor religija. Sicer je pa religioznih ljudi na tem planetu zelo veliko. Vse to je del vsakdanjega življenja, ki mirno teče.

Navaden petek je bil torej začinjen z nogometom. Da ni bilo tako dolgčas. Da je čas hitreje mineval. Da so se ljudje zamotili. Nogomet je zato pomemben. Če ga ne bi bilo, bi ga bilo treba izumiti. Na srečo so ga izumili že davno in prav je tako.

Vreme je bilo prijetno in je bilo naklonjeno ljudem, ki so se zato dobro počutili. Ni bilo vroče In tudi dež ni preveč padal. Ponekod je sicer padal, vendar ne preveč. Padlo ga je čisto malo. Tudi to je v redu. Če je dežja premalo, je suša, ki ni dobra. Če ga je preveč, so poplave, ki takisto niso dobre. Vsega mora biti zato ravno prav. Srednja pot je najboljša. Ničesar ne sme biti preveč, ekstremi niso dobri. A saj to že dolgo ve vsak človek.

Ekstremisti prav tako niso dobri. Življenje je najboljše in najbolj tekoče, če je ekstremistov čim manj. Najbolje bi bilo, da jih sploh ne bi bilo, vendar je tako stanje verjetno nemogoče doseči.

Francozi so torej premagali Švicarje, vendar imajo ti še vedno možnost za napredovanje v osmino finala. Morda jim bo uspelo. Če jim ne bo uspelo, se bodo morali posloviti. Zanimivo je tudi, da je v švicarski reprezentanci veliko igralcev, ki majo nenavadne priimke za Švicarje. S tem seveda ni nič narobe. Prav je, da imajo priložnost igrati v reprezentanci, čeprav bi kdo lahko cepil dlako in dokazoval, da niso čisti, kleni Švicarji.

Ne bi bilo prav, da bi kdo cepil dlako, saj je Švicar vsakdo s švicarskim potnim listom. In tudi v drugih državah ni dosti drugače. Pač živimo v globalnem svetu in ljudje se premikajo po njem sem in tja.

Francozi so včeraj igrali hitro, všečno igro. Niso popuščali, čeprav je bilo videti, da so proti koncu tekme že zelo zadovoljni z rezultatom, zato se niso preveč trudili z igro. Varčevali so z energijo, saj jo bodo še potrebovali, kajti prvenstvo je še dolgo.

Sodobni nogomet je hitra, dinamična igra. Igrajo jo moški, pa tudi ženske. Te so emancipirane. Tudi dinamičnost je v redu, kajti brez nje bi bilo življenje premalo dinamično.

Aja, pa JJ je končno odšel v zapor.

O avtorju

Dušan Rutar

Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Dodaj komentar

Varnostna koda
Osveži