Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Tak je naslov knjige, ki jo je leta 2003 spisal legendarni Eric Hobsbawm. Kardinal Rode, ki v svojem zadnjem komentarju Janševega odhoda v zapor tlači v isti koš Gandhija, Mandelo in Janšo, dodati bi moral še Sokrata in Tolstoja, toda to bom sam storil pozneje, ni z ničimer povezan ne z avtorjem knjige ne z njenim naslovom. A začnimo na začetku, saj je tako najbolje.

Kardinal Rode sumi, da je bil zoper JJ-ja, ki je trenutno v zaporu, sprožen načrt z zelo jasnim ciljem. Torej verjame, saj ne more vedeti, ker nima na voljo dejstev, teh pa nima, ker ni prebral sodnega spisa, da je nekdo zarotniško izoblikoval načrt, kako škoditi JJ-ju. Kardinal tudi verjame, da ne gre za naključje, da mora JJ prav zdaj sedeti v zaporu. Sumi in verjame, ne more pa vedeti. V rokah nima niti enega samega empiričnega dejstva. Zakaj se potem sploh oglaša?

Oglaša se, ker ve, da zaseda pomemben položaj v korporaciji. Verjame, zopet, da njegove besede lahko vplivajo na koga in da jim kdo lahko verjame. Toda odgovor zdravega razuma bi moral biti: Pa kaj, če ga zaseda? Pomembna so empirična dejstva, ne pa to, kar nekdo sumi ali domneva. In ko govorimo o dejstvih, preprosto ni pomembno, kje kdo sedi in kakšen naziv ima, kakšna je njegova pričeska ali s katerim avto se vozi naokoli. Tudi vzporednica z Gandhijem in Mandelo je povsem zgrešena.

Res je, da je bil Gandhi vedno znova v ječi, res je, da je bil izjemno priljubljen med ljudmi, prav tako je res, da je Mandela kljub dolgoletnemu zaporniškemu stažu končno vendarle zmagal in postal predsednik države. Imajo torej Gandhi, Mandela in JJ kaj skupnega?

V resnici nimajo ničesar skupnega. Zakaj ne?

Ničesar skupnega nimajo zlasti zato, ker imata Gandhi in Mandela veliko skupnega s Sokratom, medtem ko nima JJ z njim ničesar skupnega.

Povezava med Gandhijem, Mandelo in Sokratom je zelo pomembna, kajti kardinal Rode jasno vedno znova poudarja, da sumi in verjame, domneva in predpostavlja, v rokah pa nima nobenih znanstvenih dokazov. Prav tako trdi, da je katoliška korporacija zmožna nagovarjati politične stranke v Sloveniji in njihove podpornike, naj se zavzemajo za vrednote, za katere se sicer zavzema sama. Prav tu pa trči na Sokrata, ki ga ne zanima, kaj kdo domneva in v kaj veruje, saj ga zanima, kako dobro zna misliti in kaj ve.

Zagotovo lahko rečemo, da je glavna Sokratova vrednota resnicoljubnost. Na žalost ni naključje, da zaradi tega konča v zaporu. Prav tako lahko rečemo, da se Gandhi dopisuje s Tolstojem, ki se živo zanima za ideje tako imenovanega krščanskega anarhizma. In niti enega indica ni, da bi se JJ ali kardinal kadarkoli zanimala za te ideje ali jih celo skušala živeti.

Če bi se zanimala, bi na primer prebrala kratek spis z naslovom O anarhizmu, ki ga je napisal Lev Nikolajevič Tolstoj natanko leta 1900.

V njem podrobno razdela idejo samega anarhizma, razmišljanje pa sklene z ugotovitvijo, da obstaja ena sama pravilna pot do boljšega sveta, ki je tale.

Človek, ki hoče resnično spremeniti svet na bolje, se mora spopadati z oblastjo in z njenimi zastopniki. Kako? Z besedo, z razmišljanjem. Nikakor ne s kričanjem, z metanjem granitnih kock ali z drugimi dejanji, ki oblast le še krepijo.

Tolstoj je povsem jasen: človek, ki hoče spreminjati svet na bolje, se ne sme postavljati na stran oblasti. Taka je volja boga, tako je Jezusovo učenje. Potem sklene. Obstaja ena sama permanentna, nikoli končana revolucija, in to je moralna revolucija: regeneracija notranjega človeka.

Sledi najpomembnejše spoznanje. Kako je taka revolucija možna? Tolstoj odgovarja: revolucija je možna, ker jo v sebi čuti čisto vsak človek, kar seveda pomeni, da se je lahko tudi loti, če hoče, če se tako odloči, saj je svoboden. Revolucija je torej mogoča kadarkoli, vsak dan, vsako uro.

Pa vendar, zapiše čisto na koncu Tolstoj, v našem svetu vsakdo razmišlja o spreminjanju drugih ljudi in samega človeštva, ne pa o spreminjanju samega sebe. Seveda, je pač bolj enostavno. Revolucije zato verjetno še dolgo ne bo.

Resnicoljubnost in moralna revolucija torej.

Lepo in prav, toda eno je zavzemanje za vrednote, drugo pa je življenje vrednot. Nekateri ljudje se tako zavzemajo zanje, a jih ne živijo; je pač lažje, če se človek zgolj zavzema, živi pa čisto drugače. Sokrat in Tolstoj sta se za resnicoljubnost zavzemala, obenem pa sta jo tudi živela. Če bi bila glavna Janševa vrednota resnicoljubnost in notranja moralna revolucija, bi bilo danes prav, da bi se vsi resnicoljubni ljudje zavzemali za njegovo izpustitev iz zapora.

Resnicoljubnost je namreč izvrstna vrednota. Da bi jo človek živel, se mora truditi odkrivati empirična dejstva, ki dokazujejo in podpirajo resnico nečesa. Dokler se ne dokoplje do dejstev, ne more ničesar trditi, obenem pa ne more trditi, da živi resnicoljubno življenje, če vseeno zatrjuje nekaj, za kar nima dokazov, saj zgolj blefira. Človeka, ki blefira, pa ne smemo jemati preveč resno.

Za resnico se je mogoče zavzemati tudi drugače. Na primer tako, da človek terja od drugega človeka argumente ali dokaze za trditve, ki jih uporablja.

Načelno je kajpak možno, da obstaja zarota zoper Janšo. Sokrat je bil nedvomno nedolžen, pa je vendarle končal v zaporu, enako je veljalo na Mandelo in Gandhija. Prav tako je načelno možno, da je Janša kriv in je po pravici v zaporu.

Primerjave med Slovenijo danes, Južno Afriko pred desetletji in Indijo pred skoraj stotimi leti pa so čista katastrofa. Indija je bila v tistih časih kolonija znotraj velikega britanskega imperija, Republika Južna Afrika pa je bila kljub samostojnosti, ki jo uživa od leta 1961, pod popolno vladavino belih kolonistov, ki ohranjajo nadvlado z apartheidskimi zakoni.

Gandhi se tako bori zoper zelo jasno določenega sovražnika oziroma nasprotnika, Mandela takisto. Zoper koga pa se bori Janša? Zoper Kučana, Kučanov klan? Več kot očitno je, da Janšev nasprotnik fizično ne obstaja, čeprav Milan Kučan fizično obstaja in hodi po svetu.

Na tem mestu je dobro omeniti knjigo, ki je nastala pred nekaj leti (2010). Napisal jo je Chris Hedges, njen naslov pa je Imperij iluzij. Avtor v njej nazorno razkrinkava iluzije o ameriškem imperiju in iluzije samega imperija. Njegovo razkrinkavanje ni napad na fiktivnega nasprotnika, ki fizično ne obstaja, temveč je inteligentna, premišljena analiza vsakdanjega in zelo otipljivega delovanja imperija in njegovih predstavnikov oziroma zastopnikov.

Hedges omenja tudi možnost kolektivnega samomora. Seveda jo omenja, kajti če človek predolgo živi v iluzijah in z njimi, se lahko zgodi, da izgubi kriterije za razlikovanje med iluzijami in realnostjo, ki ni posredovana z iluzijami. Verjeti začne v iluzije in postaja prepričan, da so realnost. Sledi katastrofa.

Katastrofi se je mogoče izogniti z življenjem v resnicoljubnosti, z razmišljanjem torej. Človek, ki živi resnicoljubno, čuti in ve, da je nekaj res, saj razmišlja; enako čuti in ve, da nekaj ni res. Sklep je preprost: JJ je edini človek na tem svetu, ki v tem trenutku natanko ve, ali je kriv ali ni. Vsi drugi zgolj sumijo, domnevajo, verjamejo in streljajo v zrak.

Pa še nekdo ve. Bog.

O avtorju

Dušan Rutar

Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Dodaj komentar

Varnostna koda
Osveži