Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Nasini znanstveniki trdijo, da bo čez nekaj desetletij na Marsu nastala prva kolonija Zemljanov. Pri tem bodo zelo pazili, da ne bi odnesli tja mikrobov, s katerimi bi okužili novo prebivališče naslednjih generacij Zemljanov, potem pa rekli, da so jih našli tam. Ogromno denarja bodo namenili tudi za raziskovanje življenja na Marsu, Jupitrovi luni Evropa in Saturnovi luni Titan. Na Zemlji se bo gladina oceanov, prav tako po ocenah Nasinih znanstvenikov, v prihodnosti dvignila za meter, morda pa tudi za več metrov. Čisto mogoče je, da bo takrat bolj pametno biti na Marsu kot pa na Zemlji. Tu se namreč ne bo dvigovala le gladina oceanov, temveč se bo dogajalo še marsikaj drugega.

Resnicoljubnost je prav gotovo spoštovanja vredna vrednota. Dobro je torej, da jo ljudje v čim večjem številu zastopajo in živijo, ne zgolj zagovarjajo, ko sem in tja odgovarjajo na anketna vprašanja, na podlagi katerih potem sestavljajo vedno enake lestvice vrednot, da lahko dostojanstveniki in drugi jamrajo, kako jih je premalo. Življenje v resnicoljubnosti je dobro, ker je dolgoročno edini način, kako preživeti; življenje v iluzijah se prej ali slej zaleti v steno in klavrno konča.

Širjenje laži, dezinformacij, nepopolnih informacij, izmišljotin, domnev, za lase privlečenih idej, popačenih podatkov, prirejene statistike prav gotovo ne sodi med vrednote in je dolgoročno obsojeno na propad. A kdor posluša zadnje mesece komentatorje, analitike, ekonomiste, politike in druge, dobi močan vtis, da je na primer Slovenija zunaj recesije in da bo odslej vse samo še raslo. Resnica ni niti približno taka. Zakaj torej širijo nebuloze? Hočejo propad?

Prvi odgovor je kajpak preprost: politiki in zastopniki oblasti se v glavnem bojijo govoriti resnico celo takrat, ko jo poznajo. Če je ne poznajo, je še slabše, saj morda iskreno verjamejo lastnim iluzijam in fantazmam. Verjeti jim hočejo, saj bi radi ostali na oblasti. Na delu je zelo preprosta psihologija egoističnega in egocentričnega življenja. Oblast je namreč sladka, zato te ne zanima dolgoročno preživetje drugih ljudi, saj gledaš samo nase. Prinaša ti dobro plačo in cel kup ugodnosti za malo ali nič dela. Posedaš po parlamentu, bereš časopis, hodiš na sestanke delovnih skupin, vrtiš jezik, si zvest strankarski liniji in to je vse.

Politiki so obupno zainteresirani, da ostanejo na oblasti. Pripravljeni so verjeti svojim spin doktorjem in pripovedovati ljudem, karkoli jim predlagajo. Še kravate si ne znajo izbrati sami, ker si mislijo, da jih ljudje opazujejo in si kaj mislijo o njihovem okusu. Tako ali tako pa so vsi oblečeni enako ali zelo podobno neokusno. Biti politik najprej pomeni biti konformist.

Konformisti pa niso resnicoljubni že po definiciji. Prilagajajo se, zato spreminjajo svoja mnenja ali obračajo plašč po vetru, kot se reče.

Trenutna ekonomska dejstva so povsem drugačna od uvodoma zapisanih idej o rasti. Ali kot jedrnato zapiše Michael Roberts v blogu, ki ga je objavil pred dvema dnevoma (22. junija): World stock investors may be doing well, but the majority of people are not.

Ali po domače: borzam in vlagateljem na borzah gre dobro, večini ljudi pač ne. Bogatim ljudem gre torej dobro, večini delavcev pa realne plače nenehno padajo. In nikjer ni videti niti enega, niti najmanjšega znaka, da se bodo razlike med bogatimi in revnimi kaj kmalu vsaj za pikico zmanjšale. Bolj verjetno je, da se bodo povečale in povečevale, kot se v kapitalizmu tudi sicer povečujejo že precej časa.

Logika je kajpak preprosta: kapitalisti tudi v 21. stoletju iščejo priložnosti za zaslužek, kot to že sicer počnejo nekaj stoletij. V novem stoletju to pomeni, da postajajo vse boljši v špekuliranju na borzah, medtem ko jih vlaganje denarja v realni oziroma produktivni sektor, kot ga imenujejo, ne zanima kaj dosti. Marx je že davno tega pokazal, zakaj jih ne zanima in zakaj jih ne sme zanimati: ni dovolj profitabilen ali dobičkonosen.

Tudi v bodoče jih ne bo zanimal, pa če se vlade postavljajo na glavo. Ali kot piše Roberts: kapitalisti v 21. stoletju najprej vlagajo v finance in šele potem v ljudi (ibid.). Vlaganje v ljudi jih ne zanima preveč, ker je mogoče na borzi s špekulacijami zaslužiti bistveno več v krajšem času kot pa z vlaganjem v ljudi.

Politiki so seveda gostobesedno za postavljanje ljudi pred kapital, toda to še zanimiva floskula ni več. Kapitalisti nikoli ne postavljajo ljudi pred kapital, saj v takem primeru ne bi bili kapitalisti. Te vselej zanima tako vlaganje, da imajo zvečer več, kot imajo zjutraj. In nihče jih ne bo nikoli pripravil do tega, da bodo vlagali v ljudi samo zato, ker so pač ljudje, ker je to moralno ali ker se lepo sliši. Kapitalisti bodo nujno vselej vlagali tja, kjer si obetajo profite; po naključju torej celo v ljudi.

Če ne bodo vlagali tja, bodo pač strukturno nujno čez nekaj časa nehali biti kapitalisti, ker bodo kratko malo propadli. Tudi če bodo životarili, kot sicer životari ogromno podjetij, ne bodo produktivni. In če ne bodo produktivni, ne bo nobene rasti, saj ta ne priplava po zraku in ne raste na drevesih, na katera sije toplo sončece in pada spomladanski dež.

Obstajajo torej železne zakonitosti kapitalizma, zaradi katerih se večini ljudi zdi, da kapitalizem nima alternative. Toda alternativo kljub temu z lahkoto mislimo.

Večina ljudi ne razume, zakaj jo lahko mislimo. Ne vedo namreč, da je svet narejen drugače, kot mislijo. Narejen je tako, da se v njem lahko realizirajo možnosti, ki so mu pač inherentne, lahko pa se zgodi še nekaj drugega.

Lahko se zgodi to, kar imenuje Alain Badiou dogodek. Dogodek ni realizacija ene od možnosti, ki že obstaja v svetu, temveč pomeni ustvarjanje, kreiranje nove možnosti. Ali kot pravi Badiou: dogodek se zgodi na ravni, na kateri govorimo o možnosti novih možnosti.

Komunizem je ime za tak dogodek, obenem pa je tudi ime za posledice dogodka, za vse to, kar mu sledi. Resnicoljubnost dobi v tej perspektivi povsem novo razsežnost. Ne pomeni le vrednote, zaradi katere spoznavamo svet, kakršen je, temveč pomeni tudi to, kar imenuje Badiou postajanje novega subjekta, celo novega kolektivnega subjekta, če je dogodek političen.

Resnicoljubnost torej ni značilna le za ljudi, ki hočejo spoznati obstoječi svet, temveč je še bolj značilna za ljudi, ki hočejo nov kolektivni subjekt, kreiranje same resnice.

Resnico torej lahko spoznavamo, lahko pa jo tudi kreiramo. Lahko pa zgolj čakamo, da se bo kaj zgodilo samo od sebe. Saj nekaj se vselej zgodi.

O avtorju

Dušan Rutar

Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Dodaj komentar

Varnostna koda
Osveži