Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Politiki ne nadzorujejo ekonomij. Ne morejo jih nadzorovati, tudi če bi jih hoteli. Globalnega kapitalizma ne nadzoruje nihče, zato pa sam nadzoruje vse drugo. Malo jih je, ki se še spomnijo katastrofe iz leta 1973, ko so cene nafte čez noč poskočile – ne za nekaj odstotkov, temveč za nekajkrat. Vse ekonomije zahodne civilizacije so se tako rekoč sesule. V Veliki Britaniji na primer so imeli takrat elektriko le nekaj dni na teden.

Ljudje so zares čudni. Najprej bi imeli radi kapitalizem, ker da je najboljši sistem na svetu. Ne bi imeli socializma oziroma državnega kapitalizma, v katerem je skušala država nadzorovati čisto vse, ker ni dober. Ne vedo sicer, zakaj ni dober, a se sliši lepo, če rečeš, da si proti nečemu, kar že davno ne obstaja. Potem bi imeli tudi svobodo. Seveda. Imeli bi vso svobodo, da bi delali, kar hočejo. Radi bi tudi uspeli, kot se reče, in nakopičili čim več denarja, dobrin in drugega. Ne vedo, kaj je kapitalizem, a bi ga imeli. Ne vedo, da v kapitalizmu uspe samo peščica. A bi vseeno radi uspeli. Najslabše pa je, da bi radi nemogoče: kapitalizem s prijaznim obrazom, v katerem bi bile zadeve pod takim nadzorom, da bi bilo njim v prid.

Prav zato te dni vijejo roke in si pulijo lase, se mečejo ob tla in se postavljajo na trepalnice, ker Mercator prehaja v roke Agrokorja. Najbolj normalna stvar v kapitalizmu, ena korporacija pač kupi drugo, je nenadoma velikanski problem. Kot rečeno. Radi bi imeli kapitalizem, toda grdi lastnik Agrokorja bi lahko odpustil kakega Marcatorjevega delavca, to pa ne bi bilo prav in se ne bi spodobilo in ne bi bilo higienično, čeprav je vsaka stvar za nekaj dobra. Torej bi nenadoma radi državni kapitalizem, v katerem država vpliva na tržna dogajanja.

Ali pa bi vseeno imeli svobodni kapitalizem, v katerem bi država skrbela za varnost delavcev, ko bi bila ta ogrožena, ogrožena pa bi bila takrat, ko bi sami določili.

Kaj ljudem ni jasno? Ko korporacija kupi drugo korporacijo, lahko dela, kar hoče. V resnici ne more delati, kar hoče, ampak tako se reče. Na svobodnem trgu namreč ni nobene svobode. Obstaja protekcionizem, obstajajo zarote, obstajajo sovražni prevzemi, obstajajo in delujejo železne zakonitosti, ki te uničijo, če se jih ne držiš, če ne reagiraš nanje dovolj hitro in dovolj silovito.

Ali na kratko: temu svetu vlada nekaj korporacij, vse drugo so pravljice.

Če bodo jutri razmere na trgu take, da bo treba odpustiti deset tisoč Mercatorjevih delavcev, podobno so pred kratkim odpustili tisoč Murinih delavcev, jih bodo pač odpustili tako hitro, kot rečeš dobro jutro. Tako je v kapitalizmu. Ljudje bi si morali končno odgovoriti na vprašanje, kaj bi radi: kapitalizem z njegovo mašinsko blaznostjo vred ali komunizem. Če želijo kapitalizem, ga že imajo, imeli pa ga bodo še več. Torej naj se nehajo nevrotično obnašati in naj začnejo živeti v realnosti.

Ključni kriterij za življenje v realnosti je realitetna kontrola. In kapitalistična realnost je surova. Predatorji zmagujejo, ovce pa odhajajo v zakol. Tako pač je.

In ljudje so zelo radi ovce. Radi se obnašajo pasivno. Radi so pridni. Od malih nog jih namreč učijo, da je treba biti priden. Radi so tudi tiho. Je bolj varno. Neradi se izpostavljajo. Je takisto varnejše. Obenem bi radi zaščito – na primer od države, ki se mora obnašati shizofreno, saj se obenem ne sme vtikati v svobodni tržni kapitalizem. In seveda imajo nadvse radi vodje, da jim kažejo pot.

V Sloveniji obstaja samo en vodja. Ki je trenutno v zaporu, zato je še bolj vodja, kot je že bil. Če ne bi bil v zaporu, bi bil kajpak na prostosti. Morda bi bil v vladi, morda bi bil prvi minister. Ali bi bilo potem kaj drugače?

V osnovi ne, ker kapitalizem deluje po svoje, pa če je JJ v zaporu ali na prostosti. Nekatere razlike pa bi vendarle nastale.

Njihov pomen razumemo, če spremljamo aktualne debate o inkluzivnem kapitalizmu, ki jih je nenadoma kot listja in trave. Modreci in ekonomski guruji povsod po svetu pametno ugotavljajo, da sodobni kapitalizem deluje na poseben način, zato plima nič več ne dviguje vseh tankerjev in ladij in čolnov in čolničkov enako. Naravoslovne prispodobe navadno pospremijo še z ugotovitvami, ki so tudi zelo modre, češ da kapitalizem ne pomeni enakosti in da je nekaj neenakosti čisto v redu, saj je kratko malo neizogibna. To je tako modro, kot če bi nekdo danes ugotovil, da moški in ženske resnično niso povsem enaki in da obstaja nekaj malenkostnih razlik med njimi, ki so preprosto neizogibne in nujne.

Ekonomisti še dodajajo, da so danes kljub vsemu nekatere razlike med ljudmi zaskrbljujoče; razlike so torej v redu, le prevelike ne smejo biti. To je skoraj neverjetna, čudežna ugotovitev, zaradi katere bi moral kdo dobiti kar Nobelovo nagrado.

In kdo bo določil, kakšne razlike so še v redu in kakšne niso več? Dobro bi bilo, če bi kdo malo premislil Zenonove aporije.

Neenakosti med ljudmi se povečujejo zaradi novih tehnologij, še pravijo. Zaradi njih so nagrajeni ljudje, ki imajo spretnosti in veščine, da jih uporabljajo, ljudje, ki jih nimajo, pa so izključeni.

Torej bi bilo treba usposobiti vse ljudi za delo z novimi tehnologijami in razlike v dohodkih se bodo čudežno začele zmanjševati. Plima bo znova enako dvigovala vse plavajoče zadeve, ki pač plavajo na vodi. Neenakost bo kajpak ostala, saj jo potrebujemo.

Po novem je torej ključnega pomena education. Izobraževanje, vzgajanje, treniranje ljudi. To je ključ do inkluzivnega kapitalizma. Radostimo se in upajmo, da bo JJ čim prej zunaj!

Ko bodo izobrazili in usposobili vse ljudi, da bodo uporabljali nove tehnologije, bo na Zemlji končno zavladal raj. Razlike med ljudmi bodo obstajale, vendar bodo ravno prav velike. Ne bodo ne prevelike ne premajhne. Ljudje bodo uspevali, saj bodo znali rokovati s tehnološkimi čudesi. Imeli bodo dostop, kot se reče.

Naivnost takega razmišljanja je tako velika, da je pravzaprav groteskna. In kot taka ne potrebuje in ne zasluži nobenega dodatnega komentarja.

O avtorju

Dušan Rutar

Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Dodaj komentar

Varnostna koda
Osveži