Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Velenjski rudarji so začeli spontano stavkati. Ta dan bo morda prišel v zgodovino.

Kar je spontano, nastane samo po sebi, samo od sebe. Nastane nenadoma, še preden se kdo zave, kaj se dogaja. Lahko bi rekli, da zavest nujno zaostaja za tem, kar se zgodi spontano. A saj zavest vselej zaostaja za objektivnim dogajanjem, kot je pokazal Freud.

Stavka rudarjev, ki je spontana, je nastala, ker so se delavci odločili zanjo. Nihče jih ni prosil, naj stavkajo, nihče ni tega zahteval ali terjal od njih. Pravzaprav moramo biti natančni: rudarji stavkajo, ker so se spontano odzvali na nemogoče razmere, v katere jih že dalj časa potiskajo delodajalci, menedžerji, bankirji, politiki in drugi.

Sami so rekli, da so razmere neznosne. Če bi spraševali druge po razlagi razmer, bi seveda dobili odgovor, da je vse v redu, da naj še malo potrpijo, da se bo vse rešilo, da delajo vse, kar je v njihovih močeh, da se bodo zadeve uredile. Kot da se zadeve na tem svetu urejajo same od sebe ali kot da so politiki, bankirji in menedžerji že kdaj kaj uredili za delavce in v njihov prid.

Nihče od naštetih, vsakdo ima kajpak tudi ime in priimek, seveda ne bo priznal, da potiska delavce v nemogoč položaj. Vsakdo bo, prav nasprotno, rekel, da dela, kar je v danih razmerah mogoče narediti, da se obnaša razumno, da podpira delavce, ko kaj upravičeno (sic!) zahtevajo, da je sicer ves čas in z vso dušo za pravno državo, socialno državo, družbo znanja, napredek, blaginjo za vse, trajnostni razvoj, blagostanje, zelena naročila, Evropsko unijo, da je proti podnebnim spremembam in korupciji in izkoriščanju in nepravičnostim, da je za ohranjanje narave, za svobodo in enake možnosti in pristne medsebojne odnose, sodelovanje, solidarnost, veselje med ljudmi, radost, osebnostni razvoj, duhovni razvoj, osebno rast vsakega delavca, da je za teamsko delo in skupno iskanje poti v lepšo prihodnost, za boljše plače in lepše življenje, za kakovost življenja, ki naj bo še dolgo, pristno, avtentično in srečno.

Nihče ni proti delavcem, nihče ni proti njihovemu blagostanju, nihče ni za izkoriščanje, nihče ni za bedo in revščino in za to, da otroci nimajo toplih obrokov in lepih oblačil in izletov na morje, nihče ni za trpljenje ljudi, za lakoto, za odtujenost, za mrzle medsebojne odnose, za nasilje, nihče ne podpira nesramnosti in žaljenja in nerazumnega odpuščanja delavcev, nihče ni za to, da se enemu samemu delavcu skrivi en sam las na glavi, nihče ni za to, da nimajo rednih plač in dopustov in denarja za položnice, nihče ni za pretepanje ljudi, za streljanje in družinsko nasilje, pa vendar se vse to vsak dan na veliko dogaja. Kako je to mogoče? Se stvari res dogajajo same od sebe, spontano?

Če poslušate delodajalce in politike in tajkune in pripadnike elit, dobite vtis, da kapitalizem zares čisto sam od sebe potiska delavce v spontane stavke, kot bi bil zlobno živo bitje. Dobite vtis, da se ves čas trudijo, da bi bil kapitalizem čim manj zloben in čim bolj prijazen in da bi imel prijeten obraz in da bi bil dober in pošten in pravičen in topel, toda obenem dobite tudi vtis, da se ravno njim nikoli nič ne zgodi, da dobijo plače natanko takrat, ko je predvideno, da imajo dovolj dopusta, da imajo ugodnosti in službene telefone in avtomobile in vse drugo, vtis torej, da se njih kapitalizem sploh ne dotakne, kot bi bili nedotakljivi in bi živeli v vzporednem vesolju.

Življenje v svetu, kjer se zadeve dogajajo spontano in same od sebe, je nevzdržno. Človek je namreč razumno bitje, ki skuša nadzorovati in obvladovati vsaj nekaj od vsega tistega, kar vpliva na njegovo življenje in ga včasih potiska v smer, kamor noče iti. Če ne more vplivati na nič, je povsem izgubljen.

Tudi za duševno življenje posameznika je pomembno, da vpliva vsaj na nekaj dejavnikov, ki določajo njegovo življenje. Ne gre zgolj za množice ljudi, ki ne vplivajo na nič, gre za vsakega posameznika. Vsakdo šteje.

In delavci že dolgo vedo, da pripadniki elit živijo v vzporednem vesolju, kjer se jim nikoli ne zgodi nič hudega. Vtis imajo, kot da je vesolje razdeljeno na dvoje. V enem delu vesolja so delavci, ki so v glavnem brez moči, v drugem delu pa so pripadniki elit, ki imajo vso moč in vselej lahko vplivajo na lastna življenja tako, da jim je udobno.

Toda zadeve se kljub temu spreminjajo. Svet se spreminja, vse se spreminja, nič ne miruje. Nekega dne se bo zato zadeva obrnila. To bo takrat, ko bodo delavci preprosto vzeli moč v svoje roke. Nikogar ne bodo vprašali, če smejo, na noben referendum ne bodo šli, nobene vloge predsedniku vlade ne bodo napisali, ničesar ne bodo prijavili na policiji, ampak bodo spontano posegli po njej.

Ko bodo spontano stavkali vsi delavci, bodo nastopili novi časi. Vse dotlej pa bo veliko nakladanja, bahanja, šopirjenja, mlatenja prazne slame, prodajanja megle, brcanja v temo in vsega drugega. In zgolj od delavcev je odvisno, koliko potrpljenja še imajo, koliko časa so še pripravljeni trpeti in prenašati elito.

Vprašanje je tudi, koliko časa so še pripravljeni prenašati ekonomiste in njihove teorije o delovanju kapitalizma. Delavci namreč bolj kot oni vedo, da je kapitalizem inherentno nestabilen in nepopoln, vedo pa tudi, da to ni lepotna napaka, ki jo drži v šahu boljši menedžment, boljše nadzorovanje kreditov oziroma bank in borz, zlasti pa vedo, da nepravičnosti, ki jih doživljajo vsak dan, ne odpraviš z bolj pravičnim trgom, višjimi borznimi indeksi in višjimi plačami.

In ne sprašujte jih po odgovoru, kdaj bodo vzeli moč v svoje roke, saj ne vedo. Zavest namreč zaostaja, zato se bo to, kar se bo zgodilo, zgodilo spontano in bo presenetilo tudi njih same.

O avtorju

Dušan Rutar

Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Dodaj komentar

Varnostna koda
Osveži