Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

AB je presenečena nad potezami katoliške korporacije, katere predstavniki te dni odkrito navijajo za JJ-ja, ki je isto kot narod, če sodimo po transparentih, na katerih piše, da je svoboda Janši isto kot svoboda narodu, kar zopet pomeni, da trenutno ni v zaporu zgolj Janša, temveč je tam ves narod; tega je vsekakor treba rešiti, znano pa je tudi, da je bila korporacija v zgodovini vedno na strani ljudstva – zlasti v temnem srednjem veku, ko je ustanavljala inkvizicije. Kako je potemtakem mogoče biti presenečen nad potezami korporacije, ki že 1700 let poskuša s strahom in z zagovarjanjem dogem vplivati na dogajanja v občestvih in tudi zares vpliva, saj je morda najmočnejša korporacija na svetu, kar ve vsak šolar?

Presenečenje je v resnici odveč, saj gre za sprenevedanje in tradicionalno razkazovanje mišic. Kmalu bomo namreč imeli volitve. Za sanjske službe. Veliko ljudi se poteguje zanje, saj so res privlačne. A niti eden vam v teh tednih med razkazovanjem mišic ni povedal niti enega resničnega stavka o svetu, v katerem živimo. O kapitalizmu in o njegovi naravi. Čas je, da jih izrečem oziroma zapišem sam. Ker je tako prav in je etično.

Ljudje, ki bi radi prišli v parlament, govorijo o vsem mogočem in tudi o bodočnosti, za katero naj bi poskrbeli. Ob sebi imajo piarovce in strokovnjake za propagando, ki jih drago plačujejo, ti pa jim svetujejo, naj izgovarjajo privlačne stavke in vse mogoče druge stavke, med katerimi so tudi neumnosti. In jih izgovarjajo, ker upajo na sanjsko službo. Za ljudi, zlasti pa za delavce, jim je v resnici vseeno.

Tudi katoliški korporaciji je vseeno, saj ne gre za dobro ljudi, temveč gre za nadzor nad njimi, za kontrolo, za uveljavljanje reda, za disciplino, za izkoriščanje ljudi ovac, nad katerimi bdijo dušni pastirji; nad njimi bi se Jezus gotovo zjokal.

Neumnosti so obljube. Ljudem bodo vrnili dostojanstvo, pravijo, zato verjamejo v kr neki, so za poštenje in poskrbeli naj bi tudi za ljudi, za delovna mesta, za pokojnine, za boljšo socialno državo, za zdravstvo, za banke in vse drugo. Zakaj so to neumnosti? Ker v kapitalizmu vsega tega preprosto ni mogoče imeti, kot bo razvidno iz nadaljevanja.

V resnici vsi brez izjeme mislijo, da bodo znali poskrbeti za kapitalizem. Kar pa je čisto nekaj drugega kot poskrbeti za ljudi. Razlika je očitna že nekaj stoletij: kar je dobro za kapitalizem, ni dobro za večino ljudi. Velja tudi obratno. Dobro je zgolj za peščico.

Kar je dobro za kapitalizem kot sistem, niti približno ni dobro za večino ljudi. Kdor hoče poskrbeti za eno, ne more poskrbeti tudi za drugo. Oboje se izključuje. O tem kajpak ne govorijo. Bržčas zato, ker preprosto ne znajo.

Kaj je torej dobro za kapitalizem, ki ga sicer hočejo reševati in ga tudi rešujejo na račun ljudi?

Za kapitalizem je dobra profitabilnost. Dobra je visoka stopnja profitabilnosti. Zanj je dobra privatna lastnina, zanjo je dobro tekmovanje. V kapitalizmu po definiciji tekmuješ, da bi bil tam, kjer se koncentrira kapital. Če ti ne uspe, uspe drugim.

Visoka stopnja profitabilnosti, ki je dobra za kapitalizem, pomeni veliko zaposlenih delavcev, ki ustvarjajo presežno vrednost. Ustvarjajo presežno vrednost, vendar je ne dobijo. Profite poberejo privatni lastniki kapitala. Potem nekaj malega vlagajo ali investirajo. Kdor nima profitov, obljublja, prodaja meglo in brca v temo.

Veliko zaposlenih delavcev pomeni veliko izkoriščanja in odvzemanja vrednosti. Toda delavec je strošek. Veliko delavcev pomeni veliko stroškov, zato so njihove mezde nujno nizke. Ko se zaradi razrednega boja povečujejo, postajajo delavci dragi, kot radi zatrjujejo slovenski delodajalci. In ko so dragi, naraščajo stroški, zato kapitalisti selijo proizvodnjo na primer na Kitajsko, kjer je povprečna urna postavka za delavca en evro.

Kapitalist ni neumen. Zakaj bi plačeval delavcu deset evrov na uro, če pa mu kitajski delavec enako delo opravi za en evro na uro?

Ko politiki obljubljajo, da bodo zaposlili veliko delavcev, se bržčas šalijo, saj delavcev ne zaposlujejo politiki. Zaposlujejo jih kapitalisti. Če imajo veliko profitov, drugače pač ne. In če so delavci poceni, seveda.

Brez profitov ni novih delovnih mest. Keynes pri tem ne pomaga, zato je zgrešeno reči tudi to, da bo država ustvarjala nova delovna mesta. Država namreč ne ustvarja novih delovnih mest. Morda kdaj rešuje kapitalizem, tako kot ga zadnja leta, kar pomeni, da živimo v državnem kapitalizmu, toda to je nekaj drugega. Ko rešuje kapitalizem, ga rešuje pred padanjem profitabilnosti. Nova delovna mesta nimajo s tem nobene resne zveze.

In kaj je dobro za delavce? Zanje so dobre visoke plače, da si lahko veliko privoščijo, da so dobri potrošniki, dobri pa so tudi visoki davki, ki polnijo proračun, ta pa napaja zdravstvo, šolstvo, pokojninski sistem in drugo. A če imajo delavci visoke plače, kapitalizem nima veliko profitov; če so korporativni davki visoki, korporacije nimajo veliko profitov. Če imajo eni veliko, imajo drugi pač toliko manj. Delavci v kapitalizmu zato nikoli ne bodo imeli visokih plač. Sistem, ki se imenuje kapitalizem, je pač močnejši od njih, zato bo prek politikov in menedžerjev še naprej skrbel za rast profitabilnosti, kolikor ta sploh še lahko raste.

Raste lahko bolj malo, zato država rešuje kapitalizem pred njim samim. Politiki obljubljajo tako reševanje kapitalizma. Rešiti hočejo ideološke prakse, ki jih potrebuje, pa tudi neideološke. Na primer zmožnost širjenja.

Kapitalizem se širi in se hoče širiti. Pravzaprav se mora, če hoče ohranjati samega sebe. Njegovo širjenje pomeni širjenje logike profitabilnosti in kopičenja kapitala v rokah peščice. Kapital se namreč koncentrira, kot je pokazal Marx. In če ga imajo eni veliko, ga imajo vsi drugi nujno malo.

V kapitalizmu je torej treba slediti načelom maksimiziranja profita in nenehnega zmanjševanja stroškov. Ekonomskih mehanizmov zato nihče ne more spreminjati; lahko le rešujejo kapitalizem pred njim samim, kot rečeno, prek krizami in recesijami.

Politiki ne morejo spreminjati ekonomskih načel kapitalizma, pa naj obljubijo karkoli. Nobene obljube ne bodo mogli izpolniti, če ni neposredno povezana z ekonomskimi načeli kapitalizma.

Kapitalisti so namreč poosebljeni kapital, kot je rekel Marx, zato so tudi politiki lahko le v službi kapitala. Kdor ni v službi kapitala, je obsojen na vegetiranje ali propad. Ali drugače rečeno: v kapitalizmu moraš nenehno zmanjševati stroške, delavec pa je natanko strošek, drugače propadeš.

Dolgoročno ne more obstajati kapitalist z dobrim srcem; lahko ima prijazen obraz, a to je le fasada in piarovska poteza. Poosebljeni kapital ni ne dober ne slab, ni moralen in ni nemoralen. Je pač poosebljeni kapital in se obnaša, kot se mora.

Nemogoče je torej, da bi slovenski politiki v parlamentu dosegli, da bi bilo nekaj sočasno dobro za kapitalizem kot sistem in za delavce. O tem je napisal zelo prepričljivo knjigo Andrew Kliman; njen naslov je The Failure of Capitalist Production, izšla pa je leta 2012.

Klimanov poudarek, ki je pomemben tudi za tale prispevek, je zelo jasen: za emancipacijo delavcev bodo poskrbeli sami delavci (ibid., str. 206). In kaj to pomeni?

Pomeni, da bodo za dobro delavcev poskrbeli šele sami delavci. Naučili se bodo upravljati skupno življenje, zato komunizem, sami. Ne bodo več potrebovali menedžerjev in politikov, da bi to počeli namesto njih.

Poskrbeli bodo z razrednim bojem. In zanj zagotovo ne potrebujejo niti menedžerjev niti politikov; te potrebuje kapitalizem kot sistem, da skrbijo zanj. In kar je dobro za kapitalizem, ni dobro za večino ljudi. Zakaj bi torej sploh šli na volitve?

O avtorju

Dušan Rutar

Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Dodaj komentar

Varnostna koda
Osveži