Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Prav. Kakšnega?

Hočejo spremembo. To je nesporno. Kakšno spremembo? Na bolje. Tudi to je nesporno. A kaj pomeni na bolje? In za koga bo res bolje, če sploh bo?

Nikar ne pozabimo: tako rekoč polovica ljudi vnovič sploh ni odšla na volitve.

Politika je kajpak obrt. Je stroj in je mašina. V kapitalizmu, ki je tudi mašina. Pomembno je, da v takem svetu ljudje zelo hitro sledijo kapitalu in/ali ljubljenemu voditelju. Bo Miro Cerar tak voditelj? Je zmožen za demokracijo, in ne le za pravno državo? Je zmožen za ogromno skupino ljudi, ki sploh ni odšla na volišča?

Kaj obljublja? Kaj lahko naredi, če pa je kapitalizem mašina? Bo znal molčati, ko bo treba, in pametno govoriti, ko bo treba? Vprašanj je zelo veliko. Torej ni res, da je sedaj vse jasno.

Politika namreč ni zgolj obrt in ni zgolj mašina. Je tudi modrost. Lahko je modrost. Ta terja modre ljudi, ki znajo misliti. Je MC modrec, zna misliti?

Kaj pomeni biti moder v hiper kapitalističnem svetu korporacij in neverjetno močnih elit, kapitalistov in skupin ljudi, ki v resnici držijo vse niti življenja v rokah? Želijo ljudje, ki so dali signal, modrost? Ali pa želijo zgolj več udobja zase?

Stranka Mira Cerarja predstavlja ljudi, ki trdijo, da vedo, da imajo ljudje dovolj starih politikov in starih politik; a saj to ve vsak otrok. Kaj lahko pričakujemo od njih?

Državotvorno politiko, pravijo. In kaj to pomeni?

Obstaja objektivni odgovor: najprej mora pomeniti nove politike ali vsaj novo politiko. V Sloveniji je v temelju mogoča le ena sama zares nova politika. To je politika povezovanja in združevanja ljudi v boju za delavce in njihove pravice, za boljše življenje delavcev, ki predstavljajo večino vseh državljanov. Ali je to sploh mogoče? Poglejmo prve odzive JJ-ja in njegovih, ki so v tej perspektivi ključni.

Prvič. Razcep.

Vlada ne bo legitimna. Novi mandatar bo kakor Lukašenko. Tako pravijo v SDS. Njihovi poslanci ne bodo sprejemali nobenih funkcij v parlamentu. Hočejo nove in poštene, svobodne volitve.

Drugič. Zaostrovanje.

Z vami ne mislimo sodelovati. Z vami bomo tekmovali. Skušali vas bomo sesuti. Ali ni to tipično slovensko?

Kako torej postati in ostati moder, kako odgovoriti ljudem, ki hočejo spremembe na bolje? Kako vladati?

Na hitro se sprehodimo skozi zgodovino razsvetljenstva, da bomo osvetlili nekatere zadeve, povezane s temi vprašanji.

V sedemnajstem stoletju se dogaja veliko tega, kar je pomembno za odgovor na zastavljena vprašanja. Obstaja nekaj elementov, ki si jih celo moramo ogledati, da razumemo trenutno stanje duha v teh krajih in upravičenost vprašanja, kdo bo vladal ljudem in kako.

Vprašanje namreč ni, ali bodo ljudje vladali ali pa bo kdo vladal njim, vprašanje je zgolj, kdo jim bo vladal; prav to je simptomatično, kaže pa na stanje duha, v katerem je vnaprej sprejeto, da nekdo pač vselej vlada.

V XVII. stoletju zlasti zastopnike oblasti, predvsem cerkvene, šokirajo nove ideje, za katere skrbijo Descartes in drugi misleci, očitno pa tudi postaja, da oblast ni tako enoznačen pojem, kot bi si kdo želel.

Šokira jih na primer ideja o neomejeni philosophandi licentia. Če bi ljudje neomejeno in po svobodni volji filozofirali, kolikor bi hoteli, bi lahko resno ogrozili obstoj občestev in družbe – s takim razmišljanjem se odzovejo. Logično je torej, da take svobode ne sme dovoliti nobena oblast in da mora biti svoboda državljanov prej ali slej omejena. Argument kajpak ne prenese nobene resne presoje, toda oblasti to ne zanima.

Kar jih šokira, pa jih obenem realno spravlja v nevarnost, kajti nova misel je v resnici nevarna za vsako možno oblastno razmerje, posredno oziroma dolgoročno pa seveda tudi za obstoj družbenih razmerij. Očitno namreč je, da nova filozofija, nova misel terja tudi nove odnose, nove oblike družbenega življenja.

Stara misel tega ni zmogla, nova zmore: oblast postavlja radikalno pod vprašaj. Novi misleci se preprosto ne bojijo oblasti, obenem pa je niti ne zastopajo. Rojeva se novo razumevanje oblasti in potrebe po njej, rojeva se novo razumevanje tega, kar imajo lahko ljudje med seboj.

Šok in nevarnost sta zato prva elementa vsake nove misli.

Ta se ne zanaša niti na religijo, niti na tradicijo, niti na avtoritete. Avtoriteta je sama sebi. To je nekaj povsem novega. Razprava o svobodni rabi uma, ki jo spiše leta 1713 Anthony Collins, je zato eden od mejnikov nekega povsem novega obdobja.

V njem stoji na začetku miselnih procesov aksiom: za svobodno rabo uma je zmožen vsak posameznik. Ima možgane in lahko misli. Nad seboj ne potrebuje avtoritete, saj je edina prava avtoriteta logos, kot ga imenujejo Stari, ali neskončni bog, o katerem govorita Descartes in Spinoza. Posamezniki, ki so zmožni misliti, pa niso zgolj mehanski miselni stroji, temveč so bitja, ki imajo pravico biti srečna.

To ne pomeni, da vsakdo želi in hoče biti nenehno srečen, pomeni pa, da ima pravico do takega stanja duha. Pripadniki elit, ki vladajo ljudem, nenadoma niso več nujno potrebni. Prav zato ni treba dolgo čakati in na filozofe se usuje plaz obtožb. Spinoza postane državni sovražnik, očitajo mu, da uničuje religijo in civilno življenje ljudi.

Resnica je prav nasprotna. Spinoza, Descartes in drugi natančno vedo, da ne obstaja argument, s katerim bi upravičeno preprečevali filozofiji, da postaja emancipirana in vplivna. Oblastniki se ustrašijo natanko tega. Ljudje, ki bi mislili, bi postajali vse bolj emancipirani, vplivni, močni, mogočni in silni, to pa bi lahko privedlo do družbenih sprememb brez primere; tako razmišljajo in imajo povsem prav.

Hitro se oprimejo misli, da vsak oblastnik nujno potrebuje religijo, če hoče vladati množicam.

In zopet imajo prav. Še danes imajo. Če hočeš obvladovati množice, potrebuješ silna orodja. Čisto nekaj drugega pa je, če hočeš misliti. Tu bo vedno potekala vojna.

Ne sme nas presenetiti zgodovinsko dejstvo, da Kopernikova revolucija v razumevanju nebesnih teles približno sto let v Evropi, drugje je bilo še slabše, v glavnem niti med intelektualci ni bila zapažena. In Descartesove ideje v XVII. stoletju silovito napada Cerkev, kar je pričakovano, saj njeno delovanje temelji na nevprašljivih dogmah, napadajo pa jih tudi univerzitetniki, kar je manj pričakovano, čeprav tudi njihovo delovanje ni nič drugega kot oblika diskurza gospodarja, kot je pokazal Lacan. Njihove napade moramo zato razumeti v pravem kontekstu: to niso intelektualni spopadi z argumenti, temveč so spopadi, v katerih ti, ki se počutijo ogrožene, skušali pokazati onim, ki imajo argumente, kdo ima večje mišice.

Razsvetljenstvo torej ni nekaj enoznačnega, splošno sprejetega in ljudje niso nujno hvaležni radikalnim in modrim mislecem, da znajo misliti bolje in dlje kot drugi. Obenem pa se zdi, da ljudje množično vselej precej enoznačno vedo, kakšno oblast nad seboj hočejo imeti.

V Sloveniji se prav zdaj zastavlja vprašanje, kdo bo ljudem vladal, katera koalicija bo vzela vajeti v svoje roke. To ni razsvetljensko vprašanje, temveč je pragmatično, vulgarno vsakdanje vprašanje, na katerega so odgovorile volitve, oziroma bodo dokončni odgovor podali politiki, ko se bodo dogovorili, kdo bo vladal in na kakšen način.

Zelo daleč pa smo od neke druge teme, ki ni le razsvetljenska, temveč je tudi socialistična oziroma komunistična: Kdaj bodo ljudje emancipirani in opolnomočeni do take mere, da si bodo vladali sami?

Emancipirajo se namreč lahko zgolj sami. Vprašanje je, ali se res hočejo in znajo, vprašanje pa je tudi, ali niso morda preveč zadovoljni zaradi užitkov, ki jim jih v velikih količinah zagotavlja kapitalistična proizvodnja dobrin in storitev, prek nje pa oblast, katere zastopniki dobro vedo, da so ljudje hitro zadovoljni z nekaj kruha in z natančno določenimi igrami.

Vprašanje je torej, ali bo Miro Cerar kos objektivni zgodovinski nalogi, pred katero se je znašel.

O avtorju

Dušan Rutar

Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Dodaj komentar

Varnostna koda
Osveži