Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Pred nekaj dnevi se je v Londonu končal nekajdnevni Marksistični festival, ki se ga je udeležila tudi peščica Slovencev in Slovenk. To ni bilo zborovanje piscev znanstvene fantastike, temveč je bilo srečanje nekaj tisoč navadnih smrtnikov, dodiplomskih študentov, doktorskih študentov, strokovnjakov, znanstvenikov in teoretikov z vsega sveta, ki jim ni vseeno za prihodnost človeštva. Na njem je svoj prispevek predstavil tudi Michael Roberts. Njegov najnovejši razmislek pa ima naslov, ki je za nas dodatno zgovoren in pomenljiv: Marksizem v Londonu, socializem v Sloveniji .

Dejansko se je v istem času dogajalo tole: razmišljanje o Marxovi dediščini so spremljale volitve v Sloveniji, na katerih je zavidanja vreden rezultat dosegla še pred meseci neobstoječa in skoraj nezamisljiva socialistična Združena levica. Sočasno je Miro Cerar pojasnjeval vsem ostalim Slovencem in Slovenkam, kako bo zdaj končno pa čisto zares zagnal gospodarstvo. Nadvse zanimivo, vendar tudi trpko in nekoliko žalostno, kajti v Sloveniji večina ljudi, vključno z njim, še vedno ne ve in morda celo noče vedeti, kako v resnici, onkraj ideoloških praks, deluje kapitalizem in kaj jih zato nujno čaka. To je šele znanstvena fantastika: obljube, da bodo rešili kapitalizem in da bo večini ljudi zato dobro in boljše, kot jim je v tem trenutku.

Ne bosta se namreč cedila med in mleko, pa če si gospodarstveniki in Miro Cerar to še tako silno želijo. Na zakonitosti kapitalizma namreč preprosto ne morejo vplivati, tako kot ne morejo vplivati na gravitacijo. Nobena želja ne pomaga, da bi se kaj spremenilo, nobeno čaranje ne bo delovalo, delovali pa ne bodo niti zaklinjanje, niti plesanje na svetih krajih, niti vsakodnevne priprošnje bogovom, niti prižiganje svečk na Brezjah, kajti Mati božja ve o kapitalizmu še manj kot slovenski ekonomisti.

Kapitalizem bo še naprej deloval po svoje, ljudje pa se mu bodo bolj ali manj neinteligentno prilagajali, kar pomeni, da ga bodo po malem in zavzeto ves čas reševali pred njim samim. Roberts zato najprej poudari tole.

Ni res, da nimamo dovolj podatkov, s katerimi bi lahko pojasnili tendenčno padanje profita, o katerem je govoril Marx. Preprosto rečeno: stopnja profita v kapitalizmu nenehno pada, čeprav v določenih obdobjih, zlasti med vojnami, tudi raste, kar je seveda logično, saj pride do uničenja vrednosti, na kratko pa se ohranja tudi pod posebnimi pogoji, kakršne lahko v zadnjem času opazujemo na Kitajskem, kjer armade sužnjev-delavcev garajo noč in dan za en evro na uro.

Logika je torej preprosta: vedno znova nastajajo depresije in recesije, to pa obenem pomeni, da jim sledijo dvigi, rast in vzponi. Toda nikakor ne smemo biti naivni in vraževerni. Roberts (ibid.): vzponi so vselej šibki in ne dosegajo prejšnje stopnje rasti, zaposlenosti ali investicij. Če bi bilo drugače, ne bi mogli govoriti o tendenčnem padanju profitov. Podatkov o tem je, kot rečeno, kolikor hočete.

Ali drugače rečeno: beseda rast ni magična, ampak je zelo racionalna in smiselna. Depresiji bo namreč vselej prej ali slej sledila rast. Ne zato, ker je tako rekel Miro Cerar, ne zato, ker tako želijo gospodarstveniki, ne zato, ker bo Bog tako naredil. Rast bo šibka, krivulja profitabilnosti pa bo še naprej padala. Tak je zakon, ki ga ne morejo spremeniti niti Miro Cerar, niti gospodarstveniki, niti sam JJ iz zapora.

Kaj torej storiti?

Končni odgovor na vprašanje je samo eden: ustvariti demokratični oziroma delavski nadzor nad proizvodnjo dobrin. Do takrat ni mogoče storiti ničesar, oziroma bo vse postoril kar sam kapitalizem, saj se je zmožen regenerirati, kar je v zgodovini že velikokrat dokazal.

Kriza namreč ne more trajati neskončno dolgo, kot navaja Roberts Marxa; vselej se je prej ali slej končala. Alenka Bratušek se zato zaman trka po prsih in zatrjuje, da je ona (sic!) v svojo (sic!) vlado rešila Slovenijo pred trojko in breznom in vsem drugim, saj je naredila zgolj to, kar je narekoval sam kapitalizem, v njegovem imenu pa izjemno dobro plačani bruseljski birokrati in administratorji.

Kapitalizem se torej bolj ali manj rešuje sam, saj je to v njegovi naravi, kot je nenehno poudarjal Marx. Pri tem ima sicer vedno večje težave, toda ljudje so radi zaslepljeni z iluzijami, kot je pokazal Freud, zato naivno verjamejo, da se bo vselej že nekako izšlo in da bo nekdo, na primer Miro Cerar s strokovnjaki, med katerimi je veliko doktorjev znanosti, kot nenehno poudarjajo novinarji, že nekako pravilno in o pravem času zamahnil s čarobno paličico. Seveda se vselej za silo izide, toda še enkrat je treba odločno podčrtati tole.

Kapitalizem si bo tudi tokrat sam od sebe začasno in za silo opomogel, kar pomeni, da se bodo ljudje prilagodili njegovim potrebam in jih nekako zadovoljili oziroma potešili, pomeni pa tudi, da bo življenje vseh ljudi še naprej podrejeno logiki kapitala in profitabilnosti, da bo kapital še naprej pred ljudmi, da bo demokratični nadzor nad kapitalom zgolj iluzija, da bo kapitalizem še naprej ustvarjal revščino, neenakosti, krize, nezaposlenost, ker morajo kapitalisti nenehno zniževati stroške, delavci pa so strošek, kopičil pa bo tudi profite – za nekatere.

K zapisanemu moramo dodati še uničevanje okolja, podnebne spremembe in razmetavanje z energijo. Potrebe ljudi bodo še naprej na drugem ali tretjem ali zadnjem mestu, demokracija bo vedno bolj zgolj mrtva črka na papirju, kakovost življenja večine ljudi pa se bo neopazno zmanjševala.

Po domače: v kapitalizmu ne bo nikoli bolje. Še manj bo kdo poskrbel za večno srečo za vse, kot je nekoč obljubljala krščanska korporacija in za vsak primer ustanovila še nekaj inkvizicijskih sodišč, če bi se ljudje upirali taki sreči.

Čisto nekaj drugega se bo dogajalo, ko bodo končno delavci vzeli vajeti v svoje roke in dojeli, da razsvetljenstvo ne sme biti uradna ideologija države. Takrat se bo za spremembo resno, ne zgolj retorično, zastavilo vprašanje, kako to narediti, kaj to pomeni, kakšne bodo posledice in kako misliti drugačno življenje ljudi, v katerem privatna lastnina kapitala in produkcijskih sredstev ne bodo nič drugega kot besede iz nekega preteklega, barbarskega obdobja v razvoju človeštva, na katere bo mogoče naleteti le še v muzejih, v katerem bo shranjen tudi podatek, koliko pedofilov je med duhovniki v katoliški korporaciji, katere predstavniki se do dneva današnjega niso mogli sprijazniti s spoznanjem, da niti bog ne more biti vsemogočen, kot sta pokazala Spinoza in Leibniz.

O avtorju

Dušan Rutar

Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Dodaj komentar

Varnostna koda
Osveži