Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Če bomo torej dovolj pridni in tihi in mirni in ubogljivi in ustvarjalni in kreativni in bomo še bolj zavzeto delali in bomo zavihali rokave, da bo znoj tekel v potokih, če bomo upoštevali predloge delodajalcev po znižanju stroškov dela, če bomo spoštovali priporočila podjetnikov in menedžerjev in bankirjev in politikov in nove, pravkar izvoljene oblasti in izjemno dobro plačanih administratorjev iz Bruslja, če bomo popravili pravno državo, da bo čisto zares pravna, če bomo privabili bogate tuje vlagatelje, če bomo ustvarili pogoje za ustvarjanje novih delovnih mest, če bomo racionalizirali javno porabo, če bomo premagali posojilni krč, če bomo izvedli pokojninsko reformo, zdravstveno reformo in šolsko reformo, če bomo redno vračali milijardna posojila, če bomo uravnotežili prihodke in odhodke in ne bomo zapravljali več, kot ustvarimo, če bomo privatizirali vse, kar je treba, če bomo konkurenčni na tujih trgih, saj smo prisiljeni izvažati, če bomo spodbujali državljane k ustvarjanju dodane vrednosti, če bomo bolj socialna in zelena in trajnostna država, če bomo liberalizirali trg dela, če bomo zmanjšali prenapihnjen in predrag javni sektor, če bomo dovolj boleče zarezali v vse, v kar je pač treba zarezati, če bomo odpravili podkupovanje in korupcijo, če bomo postavili na vodilna mesta prave ljudi, če bomo pregnali sivi trg in črni trg, če bomo pobrali vse davke, kar jih je, če bomo preprečili odlivanje denarja v davčne oaze, če bomo sprejeli vse reforme, za katere navijajo strokovnjaki in znanstveniki in teoretiki in modreci, bomo postali druga Švica. Ali pa drugi Luksemburg. Ali pa kr neki.

Polovica volivcev sploh ni volila in ni povedala, kaj misli, druga polovica pa je bila v glavnem razdeljena na te, ki so proti neoliberalni desnici. Kljub temu je besednjak, zapisan uvodoma, neoliberalni, pod njega pa se MC podpiše, kadar hočete. Zares, čudna so pota gospodova.

Parižani pa tudi drugi Francozi so pred približno tremi stoletji zelo radi brali razsvetljensko zgodbo, v kateri nastopajo čebelice, za katere vsi vemo, da so simbol pridnosti, marljivosti in delavnosti. Zgodba je precej preprosta, aktualna pa je še danes, zato ji velja prisluhniti.

Nekoč je na nekem otoku za devetimi gorami in devetimi vodami, ki je predstavljal raj na Zemlji, o tem razmišlja tudi film Noah, ki ga je pred kratkim režiral Darren Aronofsky,živel absolutni monarh. Bil je vladar, ki ga ni smel nihče kritizirati, še manj pa se mu je smel kdo upirati, kar je kajpak logično, saj v nasprotnem primeru sploh ne bi bil monarh.

Na istem otoku je živelo tudi veliko čebelic, ki so nadvse pridno, kot to pač znajo samo čebelice, pa morda še mravljice, saj je taka njihova narava, nabirale cvetni prah in vse drugo, kar so potrebovale za izdelavo prvovrstnega medu. Monarh, ki je imel zelo rad med, in si ga je vsako jutro namazal na kruh, se je nekega dne tebi nič meni nič odločil, da bo čebelicam, ki jih je imel sicer neskončno rad, pokazal mišice, saj je verjel, da monarhi to pač delajo. Ukazal jim je, da smejo nabirati cvetni prah samo na določenih rožicah, ne pa na vseh. Jasno jim je povedal, na katerih absolutno ne smejo nabirati. Vsako čebelico, ki ga ne bi ubogala, bi obsodil na večno pogubo in prekletstvo.

Če bi kdo povprašal monarha, kakšne argumente ima za zapisano prepoved, bi ta samo skomignil z rameni, saj v resnici ni imel nobenega argumenta in ga niti ni mogel imeti. Monarha je pač zanimalo zgolj to, da ga ljubljene čebelice ubogajo in da se ve, kdo je popolni gospodar v hiši; to je pač tisti, ki ve, kako streči zadevam, da bo vse, kot mora biti.

Ker argumenta ni bilo, so čebelice vedno znova nabirale cvetni prah tudi na prepovedanih rožah, saj je v njihovi naravi, da nabirajo cvetni prah povsod tam, kjer se pač nahaja, poleg tega pa zakon, ki nekaj prepoveduje, taisto naredi še bolj želeno, o čemer je zelo veliko dobrih mislil kasneje, ne tako davno nazaj, razvil Lacan, sledeč Heglu. Stanje je postajalo celo nevzdržno, saj monarh ni mogel pogubiti in pobiti kar vseh čebelic, ki so sledile svoji naravi in želji, zato je končno poslal mednje svojega neskončno ljubljenega prvorojenega sina. Ta se je spremenil v čebelico in se nekega dne preprosto pojavil med njimi.

Mednje je prišel zato, da bi jim z lastnim zgledom pokazal, kako je treba delati in česa nikakor ne smejo narediti, če hočejo biti odrešene. Govoril jim je, da se bodo nekatere odrešile, druge pa ne, in bodo preklete. Toda čebelice so bile čudne in so ga po kratkem postopku pribile na prvi obcestni križ.

Sin je kajpak vstal od mrtvih in se vrnil k očetu. Ta je že vedel, kaj se je zgodilo, saj je bil vsemogočen, vseobsegajoč in sploh. Skupaj s sinom sta od tistih časov naprej modrovala, kdo se lahko odreši in kdo ne. Ugotavljala sta, da se lahko odrešijo samo tiste čebelice, ki hvalijo in slavijo zgodbe o utelešenem ljubljenem sinu ter njegovi zgodbi o odrešitvi, medtem ko so vse drugo, tako sta sklepala, nujno pogubljene.

A zgodba se na tem mestu na žalost ne konča. Čebelice so se namreč vse bolj delile ne le na te, ki so verjele v zgodbe o odrešitvi, in one, ki pač niso, temveč so se delile tudi na te, ki so verjele v ene zgodbe o odrešitvi, in one, ki so verjele v drugačne zgodbe ali koščke zgodb o odrešitvi.

Tako razdeljene čebelice se nikakor niso mogle med seboj dogovoriti, katere zgodbe o odrešitvi so prave in katere ne, katerim je treba slediti in katerim ni treba. Še več. Naposled so se začele medsebojno pobijati.

Ene čebelice so obsojale druge in pobijale so se med seboj, nekatere pa so ustanovile kar nagla sodišča in pošiljale svojeglave čebelice, tako so jih imenovale njihove sotrpinke, na grmade, kjer so žive zgorele.

Čebelice so še danes medsebojno sprte in razdeljene, zgodilo pa se je še nekaj. Nekatere izmed njih so se združile in nakopičile toliko oblasti, da jim ni bilo treba več delati. Odločale so, katere čebelice bodo odrešene in katere ne, skrbele pa so tudi za red in disciplino in se naokrog vozile v limuzinah in drugih čudnih vozilih. Ostale čebelice so še naprej marljivo delale, saj je delo v njihovi naravi, čebelice na oblasti pa so živele od njihovega dela. Same niso več delale, saj so razvile tridelno ideologijo, po kateri delajo samo nekatere čebelice, medtem ko druge ne delajo in se ukvarjajo z bolj vzvišenimi posli, tretjo skupino pa predstavljajo vojščaki, ki tudi ne delajo, saj se vojskujejo, kar preprosto pomeni, da se pobijajo med seboj.

Čebelice, ki delajo, morajo torej zgolj delati, kar pomeni, da jim je prepovedano misliti, saj namesto njih mislijo pripadnice elite, ki ne delajo, kar je logično, saj zgolj mislijo. Vojaki kajpak ne delajo nič od tega – ne delajo in ne mislijo, saj se samo pobijajo, ko jim to ukažejo tisti, ki mislijo.

Tisti, ki mislijo, znajo povedati, da Slovenija potrebuje natanko vse to, kar je zapisano v uvodu. Ne povedo pa, da bodo s tem rešili kapitalizem, ki dokazano ni dober za večino ljudi. In ti? Nič. Delajo in ubogajo in ne mislijo, saj je predvideno, da ne bodo mislili.

O avtorju

Dušan Rutar

Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Dodaj komentar

Varnostna koda
Osveži