Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Nekateri ljudje verjamejo, da je Miro Cerar odrešenik. Verjamejo, da je prišel od nekod, tako kot Mary Poppins, ki je tudi kar prišla nekega dne, in bo odrešil – karkoli. Verjamejo tudi, da bodo novi obrazi politikov obrnili nov list v življenju te dežele, ki bo zato postalo boljše, kot je. Poudarek je na tem, da verjamejo, saj ne morejo vedeti. V resnici pa bi bilo zelo dobro, če bi vedeli. Škoda.

Če bi vedeli, bi jim bilo jasno, da je krivulja gospodarske depresije vselej enaka: globokemu padcu sledi dvig, ki pa ne doseže stanja izpred depresije. Krivulja se je dvignila na prejšnjo raven zgolj po svetovni vojni, ko je prišlo do velikanskega uničenja premoženja oziroma vrednosti. Krivulja, ki ponazarja zadnjo depresijo, ki se je začela leta 2007, kaže na dvig po letu 2009 in vnovično padanje po letu 2012, kot je videti na spodnjem grafu (cit. po Michael Roberts, Marxism in London, socialism in Slovenia, 13. julij 2014).

Piše se leto 2014, od začetka depresija mineva sedem let. Ljudje verjamejo, da se bo krivulja dvigovala, vendar že nekaj časa pada, kar pomeni, da razmišljajo, kot da to dejstvo zanje ne velja. Se bo kljub vsemu dvignila?

Kapitalizem, ne Miro Cerar, bo naredil vse, da bi se to zgodilo. Razvil bo nove tehnologije, povečal proizvodnjo dobrin in storitev, privatiziral vse živo, stavil na Kitajce, Indijce in druge poceni delavce, da bodo še naprej delali za en evro na uro in proizvajali kot črna živina. In krivulja se bo morda rahlo dvignila, ne pa dovolj, da bi gospodarska rast pokrivala vse potrebe vse bolj številnih starajočih se prebivalcev Zemlje, ki jih bo kmalu osem milijard. Istočasno pa bo nastalo še več revežev, povečali se bodo slumi na različnih koncih sveta, povečevale se bodo neenakosti med ljudmi, večina ljudi na tem planetu bo živela iz rok v usta.

Žargona bo veliko. Na primer iz ust predstavnikov Mednarodnega denarnega sklada: države naj vlagajo v infrastrukturo, šolstvo in zdravstvo, odplačujejo naj dolgove, skrbijo naj za trajnostni razvoj … In kje bodo države dobile denar za infrastrukturne projekte, trajnostni razvoj in vse drugo? Bodo povečevale davke in jemale državljanov, si bodo izposojale in tako še povečevale že tako velikanske dolgove, bodo razprodale vse, kar imajo, nato pa dokončno obubožale?

Nikoli pa ne bodo rekli tega: če hočete višjo rast, boste morali sprejeti tudi večjo družbeno neenakost. Jasno, da ne bodo rekli.

Toda zakaj je jasno? V resnici, če bi bili pošteni, bi to morali reči. Če ne rečejo, niso pošteni ali pa nimajo poštenih namenov. In to naj sprejmemo, češ da je jasno? V resnici ravno ni jasno. Že otroke vzgajamo, da resnica osvobaja, da je resnicoljubnost najvišja vrednota, dostojanstveniki ves čas jamrajo, da je vrednot celo premalo, potem pa nam rečejo, naj nam bo jasno, da je na svetu nujno veliko laži, blefiranja in sprenevedanja!

Sedaj vidimo, kako so zadeve povezane in prepletene. Gospodarsko rast za nekatere spremljajo revščina, beda in nezaposlenost za večino, blefira se na veliko, laže tudi, žargona je, kolikor hočete, ljudje pa v glavnem naivno verjamejo. Tudi v prihodnosti bržčas ne bo drugače, saj so zakonitosti kapitalizma oziroma kapitalistične mašine železne.

Kapitalizem se zato nenehno revolucionira in spreminja, nenehno se širi, razvija tehnologije in tudi sicer skuša narediti vse, da bi ohranil stopnjo profitabilnosti. Vse to ni v nikakršni povezavi s človeškimi lastnostmi oziroma značilnostmi, kot so pohlep, egoizem, sebičnost, zmožnost za pretiravanje.

Nujno je tudi povečevanje profitov v rokah peščice, nujna je revščina velikega števila ljudi. Nič osebnega ni to, je zgolj business as usual.

Svobode bo zato malo ali nič, pripadniki elit bodo svobodni in bodo delali, kar bodo hoteli, vsi ostali bodo delali, kar bo treba, da bi sploh preživeli, preživeti pa bo vse teže.

Trajnostni razvoj je v kapitalizmu leseno železo. Kapitalizem se mora razvijati, če hoče preživeti, ne more pa se razvijati trajnostno. Trajnostni razvoj bi radi imeli ljudje, to pa pomeni spopad: kar je dobro za ljudi, pač ni dobro za kapitalizem, in vice versa.

Podobno lahko rečemo za same ljudi. Ti namreč lahko živijo na dva povsem različna načina. Prvič. Živijo tako, da nekdo ali nekaj določa ali determinira njihove načine življenja; na primer kapitalizem, polna Luna in druga nebesna telesa, bibavica, vreme nasploh, duhovi, demoni, bog otac, angeli, hudič in druga neobstoječa bitja, kozmične sile, zemeljske sile, vrači, šamani, znanstveniki, strokovnjaki, dušebrižniki. Drugič. Živijo tako, da sami določajo, kako bodo živeli. Razlika je ogromna.

O emancipaciji ljudi lahko govorimo zgolj takrat, ko ljudje sami odločajo onkraj iluzij, kako bodo živeli, katere potrebe bodo zadovoljevali, katere želje bodo skušali izpolniti. Skupaj, seveda, ne v bojih drug proti drugemu. Pri tem jim je lahko v pomoč tudi znanost.

Na primer znanost o historičnih družbenih dogodkih. Njenim dognanjem lahko prisluhnemo ali pa jim ne prisluhnemo. O tem odločamo sami. Ne nekaj ali nekdo zunaj nas.

Trenutno veliko ljudi ne živi tako, da bi sami odločali, kako bodo živeli. Namesto njih, na kratko, odloča kapitalizem. Ali drugače: odločajo kapitalistične zakonitosti življenja. Ki pa jih poznamo.

Tako natančno vemo, da je življenjski standard večine vseh ljudi v najbolj razvitih državah sveta danes nižji, kot je bil pred izbruhom depresije. Številni nezaposleni ljudje, ki medtem nikakor niso mogli dobiti službe, so se zaposlili sami, vendar danes bolj životarijo kot živijo. Dohodki večine ljudi realno nenehno počasi padajo. Življenje je vse dražje, cene dobrin in storitev neprestano rastejo, dohodki ne dohitevajo rasti cen.

V takem svetu je povsem cinično reči, da so ljudje svobodni in da sami določajo, kako bodo živeli – na primer trajnostno. V resnici ne določajo in ne odločajo tako rekoč o ničemer. Njihova svoboda je zgolj navidezna.

Življenja ljudi, njihove dohodke, načine eksistiranja, delovne pogoje narekujejo kapitalistične zakonitosti, ki so take, da omogočajo dobro življenje pripadnikom elit, ki zaslužijo ogromno. Reševanje kapitalizma zato lahko pomeni zgolj eno: še manj svobode za večino ljudi.

Problem je tudi, da bodo še manj svobodni ljudje še bolj verjeli v nekaj ali nekoga zunaj sebe, ki odloča in določa načine njihovih življenj. Ljudje namreč hočejo biti pozitivisti in ne želijo svobode.

Ker ne želijo svobode, ne morejo biti emancipirani, kar pa je voda na mlin kapitalizma. Če bi hoteli biti svobodni, bi se uprli kapitalizmu. Tako je to.

Če bo slovenska vlada končno uspešno reševala kapitalizem, ne pa ljudi, nas zato čaka tole.

Najprej bo povečala davke, saj država potrebuje denar, ta pa ne raste na drevesu in ne pada z neba kot mana. Proizvodnja dobrin in storitev bo v najboljšem primeru nekoliko in začasno narasla, saj je Slovenija še nerazvita, nezaposlenost se bo zmanjšala, inflacija bo nizka. Povprečno gospodinjstvo bo kljub temu zaslužilo manj kot danes, saj bo vse več delovnih mest, ki bodo slabo plačana, vse več pa bo tudi takih za določen čas. Številni ljudje se bodo prisiljeni zaposliti sami, njihova produktivnost pa bo taka, da se bodo komaj prebijali iz meseca v mesec. Predvsem pa bodo kapitalisti divje zmanjševali stroške dela.

Zaradi vsega tega se bo povečevala neenakost med ljudmi. Kdor hoče reševati kapitalizem, jo bo pač moral sprejeti in živeti z njo. Pomagalo ne bo niti trajnostno reševanje kapitalizma niti sklicevanje na potrebo po sonaravnem življenju, polno Luno, gibanje nebesnih teles, duhove iz onstranstva, reinkarnacijo ali kozmične energije.

O avtorju

Dušan Rutar

Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Dodaj komentar

Varnostna koda
Osveži