Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Zastopniki katoliške korporacije torej hočejo preveč; to je njihov problem. Preveč so vneti in zagnani, zato vsiljujejo in delajo škodo; to je tudi naš problem. Namesto da bi mirno uživali v življenju, ki jim je bilo poklonjeno, in namesto da bi svobodno izbirali, kar jim ponuja kultura, iščejo nasprotnike in sovražnike. Freud pa nas je poučil: kdor se preveč identificira s kako zadevo, postaja nevaren, saj začne nemudoma okoli sebe prepoznavati sovražnike, ki domnevno ogrožajo partikularno stvar, s katero se identificira in jo ima za svojo zasebno lastnino.

V tem smislu delujeta Kapital in Religija enako: kot krošnjarja pričakujeta, da bodo ljudje nakopičili čim več tega, kar bodo imeli za zasebno lastnino, s katero se bodo seveda čim močneje identificirali. In čim močneje se identificirajo, nevarnejši postajajo in drugih, ki nam ni mar ne za Kapital ne za Religijo, ne pustijo pri miru.

Rešitev je zato preprosta: distanca do vsake partikularne stvari ali zadeve, s katero se je mogoče identificirati. Ko se človek distancira, ko se torej oddalji, bolje vidi, več razume in je svobodnejši, zmožen pa je tudi za etično delovanje in za dobro. Zlasti pa končno dojame, da ni nobene stvari na tem svetu, s katero bi se kazalo močno identificirati. Samo ena je taka, ta pa je paradoksna, kajti v resnici je prazna in v radikalnem smislu niti ni s tega sveta. Immanuel Kant je govoril o njej, ko je razmišljal, kako se človek lahko odloča za dobro in kaj dobro sploh je.

Odločanje za dobro ni odločanje za to ali ono stvar, s katero bi se morali še identificirati. To je odločanje za čisto prazno gesto, formalno potezo, ki ravno vzpostavlja distanco do vsake partikularne stvari in jamči za kreiranje novega.

Osvobojenost človeka zato razumemo, če premislimo, kako močno se identificira s kako zadevo. Človeško bitje je namreč po naravi prazno, votlo, kar pomeni, da nima nobene identitete. Natanko zato ima status univerzalnega. Edino posameznik, subjekt kot popolnoma prazen, je zmožen za univerzalno; zanj ni zmožna nobena kultura in nobena civilizacija, nobeno občestvo in nobena institucija.

Posameznikova zmožnost za univerzalno je zmožnost, da se odloča kljub nasprotnim pritiskom te ali one partikularne skupnosti, institucije, kulture ali civilizacije. Torej niti približno ni res, da je posameznik v celoti izdelek empiričnih okoliščin, v katerih se je znašel in v katerih so ga vzgajali. Mirno lahko rečemo, da je ultimativni in zares vredni objekt vzgoje sam singularni transcendentni subjekt, ne ta ali ona partikularna oblika subjektivnosti, značaja, osebnosti ali česa podobnega. In geji in lezbijke so enako zmožni (ali pa ne) za tako vzgojo kot kdorkoli drug.

Vzgoja za univerzalnost je obenem tudi vzgoja za svetovljanstvo, kot je rekel Kant. To ni vzgoja za prilagajanje ali konformizem, ni vzgoja za to, da se posameznik identificira z zatohlostjo te ali one partikularne družbe oziroma nečesa v njej, temveč je vzgoja, da jih ravno preseže – vse po vrsti.

Sodobne kapitalistične in religiozne korporacije niso nikakršna izjema. Zavrniti jih moramo natanko zaradi zapisanega, kajti pri njih je vse skupaj še veliko slabše, saj so dovolj velike, da pri ljudeh vzbujajo občutek, da se jim ne morejo upirati, da jih morajo sprejeti, da se jim morajo kratko malo podrediti. In najslabše pri vsem je, da kot gospodarji s prijaznim obrazom ponujajo posameznikom velikansko število partikularnosti, češ da si vsakdo lahko izbere vsaj eno in jo naredi za svojo.

Danes mora temeljiti vzgoja otrok za svetovljanstvo, ki je eo ipso tudi vzgoja za najvišje možne vrednote, natanko na zavrnitvi zapeljivih in prijazno ponujenih partikularnosti, ki naj bi jih posameznik kot potrošnik zgolj svobodno izbral. Namesto korporativnih ponudb dobro vzgojen človek namreč izbere – samo možnost izbiranja.

Konkretni človek je vselej tudi sedež, kraj univerzalnosti, je pravzaprav sama zmožnost za univerzalnost, saj ta brez njega nima nobene možnosti, da se kdajkoli uveljavi v kakem družbenem polju. Uveljavi jo lahko le dobro vzgojeni posameznik, ki ga niso zatrli in zamorili vzgojitelji s svojimi partikularnimi zahtevami in nemogočo, sadistično ljubeznijo.

Človek je po naravi subjekt, ta pa je nujno razcepljen, kot je pokazal Lacan – $. Njegova razcepljenost pa ne pomeni, da ni normalen ali da je nepopoln in celo shizofren, temveč ravno obratno. Človek postane normalen in popoln šele, ko se razcepi. Kaj ta razcep sploh pomeni?

Pomeni, da živi kot konkretno partikularno bitje, ki je, spi, pije, seksa, hodi na zabave, gleda filme, bere knjige in počne še milijon drugih drobnih vsakdanjih stvari, ter skrbi za svoje male užitke za dan in male užitke za noč, kot bi rekel Nietzsche.

Toda to nikakor ni vse, kar počne v svojem življenju ali kar bi lahko počel. Obstaja namreč še druga razsežnost ali dimenzija njegove konkretne eksistence, ki pa ni partikularna (zaradi nje je vsak človek drugačen od vsakega drugega človeka), temveč je univerzalna (zaradi nje je vsak človek enak vsakemu drugemu človeku).

Subjekt lahko v življenju uveljavlja pravico do drugačnosti in pravico do univerzalnosti; ima torej dve možnosti. V drugem primeru uveljavlja resnično samostojnost, svobodo, neodvisnost in radikalnost. Uveljavlja jo namreč sam od sebe, za uveljavljanje ne potrebuje nobene partikularne institucije ali kulture oziroma njenih zastopnikov, ki bi mu svetovali, kako naj to naredi; za uveljavljanje univerzalnosti subjekt ne potrebuje pomoči nobenega drugega človeka.

Dobro vzgojen je torej tisti otrok, ki je notranje pristno razcepljen, kar pomeni, da ima ohranjeno zmožnost za univerzalno. Živi kot vsi drugi (partikularno), toda to partikularnost lahko tudi vselej preseže in postavi v oklepaj – ne s sklicevanjem na drugo partikularnost, češ da je boljša in da si je premislil, temveč s sklicevanjem na univerzalno.

Povsem jasno je, da nobena partikularnost ne more nikoli postati univerzalnost (in tudi ne bi bilo dobro, da bi poskušala postati, kot vemo iz zgodovine totalitarizmov), zato je upravičeno trditi, da se normalno vzgojen otrok distancira od vsake partikularnosti, čeprav eno od njih vselej tudi živi, ker drugače preprosto ne more biti. Toda tudi partikularnost, ki jo živi, je zanj taka, da se z njo ne identificira, saj se zaveda, da pač ne more živeti drugače. Torej uživa v njej, ima jo rad, obenem pa ni pripravljen zanjo tudi umreti.

Sklep je preprost: človek kot subjekt ni le drugačen od drugih ljudi, ampak je bistveno drugačen tudi od samega sebe. Umreti je zato pripravljen zgolj za univerzalnost.

O avtorju

Dušan Rutar

Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Dodaj komentar

Varnostna koda
Osveži