Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Recimo, da so mediji res ustvarili Jankovića in Cerarja, kot trdijo poraženci na parlamentarnih volitvah; poraženci se pritožujejo že po definiciji, mediji pa dejansko pomagajo ustvarjati to, kar ljudje naivno sprejemajo kot realnost. Recimo, da je JJ nekoč res ogrožal osamosvojitev Slovenije, kot trdijo drugi; pred dvajsetimi leti in več smo verjetno vsi naivno verjeli, da je bilo ravno nasprotno in da je bil junak. Trenutno je v zaporu. Takrat smo verjeli, danes bomo vedeli, če se izkaže resnica zapisanega. In recimo, da bo privatizacija podjetij kaj rešila, kot naivno trdijo predstavniki stranke, ki je blizu katoliški korporaciji, za katero vsi vemo, da zaradi svoje hierarhične ustrojenosti in nastrojenosti preprosto ne prenese niti samoupravljanja, kakršnega smo poznali v Jugi, ki je imela svoj čas eno najbolj produktivnih gospodarstev na svetu, niti egalitarnosti v svetem duhu, za katero se zavzemam.

Kaj se potemtakem dogaja, kdo ima prav, kaj pomeni verjeti in kaj pomeni vedeti, kakšne bodo posledice? In čemu je vse to sploh pomembno, saj naj bi preteklost ostajala za nami in naj ne bi bila pomembna v sedanjosti, v kateri bodo novi junaki morda na kratko rešili na privatni lastnini in tekmovalnosti temelječi kapitalizem, da nam bo šlo bolje, saj naj bi prihajajoča plima dvignila vse čolne?

Pomembno je, ker preteklost ravno ne ostaja varno zadaj, kot bi največkrat radi, ampak močno določa sedanjost in se šifrirano naseljuje v njej. Določa psihologijo Slovencev in Slovenk, določala pa bo tudi njihovo bližnjo in daljno družbeno prihodnost. Poglejmo, kaj se bo dogajalo. O tem lahko govorimo zlasti tedaj, ko dobro razumemo preteklost, kot je večkrat poudaril Freud.

Osnovna zamisel je sorazmerno preprosta: iz preteklosti se lahko marsičesa naučimo o sedanjosti. Ni namreč vse zgolj v sedanjosti ali v prihodnosti. Na primer.

Za časa Spinozovega življenja, na prelomu XVII. stoletja, se po Evropi z izjemno hitrostjo in močjo širi preprosta ideja, da je narava resnica in da čudeži kratko malo niso mogoči. Danes je to morda naivna ali celo ideološka zamisel, toda v času svojega nastanka je revolucionarna. Spremljajo jo vsaj še tri druge ideje, ki bodo morda zopet revolucionarne, saj so produktivne.

Prva ideja. Ljudje naj ne verjamejo ničesar. Zanašajo naj se samo na to, kar jim veleva razum, na to, kar lahko vedo torej. Da bi vedeli, kaj jim veleva, ga morajo kajpak uporabljati. Kant končno predlaga javno rabo uma, brez katere ni demokracije.

Druga ideja. Ljudje naj živijo skladno s preprosto moralo, ki narekuje pošteno življenje in tako vsakdanje delovanje, s katerim človek ne prizadene nikogar. Kant nazadnje predlaga etični kategorični imperativ, brez katerega ni etike in ni mogoče boljše življenje.

Tretja ideja. Ljudje naj priznavajo eno samo resnično avtoriteto, ki je neskončni bog oziroma narava, kot dokažeta Descartes in Spinoza. Giambattista Vico zato vztraja, da razvoj uma nujno pomeni tudi družbene in politične boje, saj noben človek ne bi smel biti avtoriteta nad nobenim drugim človekom.

Prva ideja pomeni neomejeno in povsem neodvisno rabo uma, za katero se po letu 1650 zavzema zlasti Spinoza – libertas philosophandi. Odrešitev ni mogoča, če človek ne gre po poti, ki vodi k spoznavanju resnice, ta pa ni mogoča brez rabe uma. In odrešitev nima nobene zveze z naravo ali religijo, saj pomeni to, kar imenuje Spinoza osvobajanje samega sebe; človeka torej ni mogoče osvobajati, saj se lahko osvobaja zgolj sam. Druga ideja pomeni skromno in preprosto etično življenje v egalitarnem svetem duhu, tretja ideja pomeni, da človek ne potrebuje nobenega posrednika med seboj in bogom, zato pa se mora spopadati s predstavniki oblasti, če hoče boljše življenje, saj mu ga ti nikoli ne ponujajo, lahko pa mu ga onemogočajo.

Dostojanstveniki se takrat iz obupa mečejo ob tla, inkvizicijska sodišča imajo polne roke dela, filozofe preganjajo na polno, zažigajo njihove knjige, saj se očitno bojijo besed. Danes je na žalost precej drugače, saj naj bi več kot besede povedale podobe, in oblast ljudem obljublja boljše življenje, zato ljudje ne mislijo, ker verjamejo, da je treba zgolj gledati in počakati, da bo oblast izpolnila obljubljeno; ljudje še vedno naivno verjamejo, da je obljubljeno treba tudi narediti, ne vedo pa, da je obljubljanje performativ, kar pomeni, da je obljuba že dejanje.

Tri aktualne teze pa so.

Prva teza. Ljudje ne marajo knjig in po navadi ne razmišljajo, neomejeno razmišljanje pa je zanje celo travmatično. V glavnem verjamejo. Preveč verjamejo, zato je vraževerja veliko, oblast pa dela, kar hoče, že s samim obljubljanjem. Druga teza. Zanašajo se na avtoritete – posvetne in cerkvene –, zato vedno znova ostajajo praznih rok, saj avtoritete na tem svetu niso zato, da bi bilo ljudem dobro, temveč so tu zato, da bi bilo njim samim dobro. Tretja teza. Želijo nemogoče: kapitalizem s prijaznim obrazom. Želijo kajpak zgolj to, kar so jim naročili, naj želijo.

Posledice so jasne in take bodo tudi v prihodnje. Razmišljanja bo malo, verovanja bo veliko, odvisnosti od gospodarjev in podob tudi. Kaj bi lahko spremenilo napoved?

Junaki, kakršen je MC, zagotovo ne. Junaki, kakršen je JJ, tudi ne – njihov čas je dokončno minil. Kaj ali kdo torej?

Napoved lahko spremeni zgolj korenit obrat k razmišljanju in v načinu razmišljanja, kar pomeni, da je treba preprosto zamenjati glave. Potreben je tako korenit obrat, kot se je dogajal v XVII. in XVIII. stoletju.

Kaj pomeni obrat v razmišljanju?

Najprej pomeni javno rabo kritičnega uma. To ni uporabna psihologija, po kateri ljudje sicer radi segajo. Podatek iz knjižnic in knjigarn je kajpak pomenljiv, kajti uporabna psihologija je pogosto zgolj bližnjica do – uporabnih iluzij. Človek se ne more zdraviti iz knjig in ne more se resnično spreminjati z njihovo pomočjo; to velja še bolj, ko mislimo na občestva.

Raba kritičnega uma nam v teh časih pove tole.

Prvič. Kapitalizma ne rešujemo z uporabno psihologijo in z iskanjem odgovornih lastnikov podjetij. Tako razmišljanje je prekratko, kajti lastniki kapitala delujejo znotraj – neodgovornega kapitalizma, ki nujno generira izkoriščanje delavcev, krize, recesije in depresije.

Poleg tega kapitalizem ni oseba ali osebnost, ki bi jo zdravili ali popravljali s psihološkimi priročniki.

Drugič. Pove nam, da je napočil čas, da postanejo skupni lastniki kapitala – delavci. Etično je, da upravljajo z vrednostjo, ki jo ustvarjajo. Tu ni česa dodati, kot bi rekel Marx. Ljudje bodo zato zares bolje živeli šele, ko bodo upravljali s svojo vrednostjo.

Tretjič. Pove nam, da je prijazen kapitalizem leseno železo, kar pomeni, da je čas za nove boje za komunizem in življenje v egalitarnem svetem duhu, ki ne potrebuje in ne prenese niti navidezno horizontalno povezanega kapitala niti hierarhično organizirane religije.

Programska usmeritev je povsem jasna: nova družbena gibanja za javno rabo uma, etiko in komunizem brez privatne lastnine, religije in vraževerja.

O avtorju

Dušan Rutar

Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Dodaj komentar

Varnostna koda
Osveži