Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Ali pa Kučan proti Janši, saj je v končni fazi vseeno. Poosebljata dve naravnanosti do sveta. Eden naj bi bil komunist, drugi naj bi bil narodni junak. Prvi zastopa nekaj iz davne preteklosti, ki jo je najbolje pozabiti, drugi uteleša prihodnost, za katero se je vredno bojevati. Domnevni komunist naj bi deloval iz ozadja, domnevni narodni junak naj bi deloval transparentno, na sceni in v prvih bojnih linijah. Prvi naj bi strahopetno spal doma, ko je jugoslovanska vojska pred leti ogrožala Slovenijo, drugi naj bi jo, razgaljenih prsi, junaško branil pred sovragom. Resnica pa je, da prvi ni komunist in nikoli ni bil ter da drugi ni narodni junak in nikoli ne bo, trenutno pa je itak v zaporu, kjer se mu bo morda že kmalu pridružil še en sodrug in domnevni junak iz tistih časov ter ustanovitelj Odbora za varovanje človekovih pravic, Igor Bavčar.

Nekdanji jugoslovanski produkcijski sistem je bil državni kapitalizem, ne komunizem. Kljub temu je bil zelo uspešen in končno so ga sesuli prav zaradi uspešnosti, čeprav nekateri še vedno mislijo, da je bil neuspešen in da smo zato hodili po kavbojke v Trst; danes imamo kavbojk v Sloveniji, kolikor hočete, pa je stanje duha bistveno slabše, kot je bilo takrat, da o ekonomiji niti ne govorim.

Slovenska ekonomija je kajpak le majhen in tako rekoč nepomemben del svetovne ekonomije, zato moramo poudariti, da ne gre slabo le njej, saj je bedno povsod, trendi pa kažejo, da bolje verjetno ne bo niti po letu 2060, ko bomo številni sedaj živeči že pod rušo. Pomembnejše pa je nekaj drugega.

Tudi ljudstvo je namreč razdeljeno; morda je to najslabše od vsega. Ni razdeljeno na dva dela, temveč vsaj na tri. Kučan naj bi tako zastopal levičarje, Janša desničarje, polovica ljudi pa se ne zmeni ne za enega ne za drugega. Kučan po lastnih navedbah ne želi v dialog z Janšo. V resnici dialog med njima sploh ni mogoč, celo če bi si ga oba srčno želela, kar pa je povsem nemogoče. In kdo bi šel v dialog s tretjo stranjo, ki je očitno popolnoma nezainteresirana za dogajanja v deželi?

Čemu pripisovanje tako velikega pomena dialogu? Empirično dejstvo je, da je dialogov med ljudmi komaj za vzorec, to je malo ali nič. Veliko je tekmovanja, kazanja mišic, nastopaštva, zavisti, medsebojnega napadanja, obtoževanja, podtikanja, zlorabljanja, prerekanja, celo pretepanja, da o samomorih niti ne govorim. Navsezadnje živimo v kapitalizmu, ki po definiciji ne prenese dialogov, saj mora v njem vsakdo v boju z vsemi drugimi poskrbeti zase. Hvaljenje dialoga je zato največkrat zgolj izraz rokohitrstva, del všečne retorike, žargona, je puhlica brez vsake vrednosti in zlasti brez vsake moči.

Obstaja nekaj boljšega, kot je dialog, a o tem na koncu zapisa.

Neustrezno vzgojeni in kultivirani ljudje navadno hitro postanejo živčni celo tedaj, ko se ponuja priložnost za dialog. Preveč narcisoidni in egocentrični so, da bi bili zmožni zanj, preveč so zaverovani vase in preveč se oklepajo fantazem, v katere verjamejo, da bi zmogli resen dialog, da bi poslušali drug drugega, da bi se medsebojno spoštovali, se navezovali na povedano in prispevali k temu, kar je lahko dobro za obe strani. Premalo se pogovarjajo in ko se že zdi, da se to vendarle dogaja, je njihovo pogovarjanje zgolj brezupna množica monologov. Ljudje namreč verjamejo, da je v pogovarjanju vselej treba tako ali drugače zmagati. Njihova vzgoja je tako avtoritarna, da so prepričani, da je po vsej sili dobro imeti zadnjo besedo, zato eni nenehno govorijo, drugi pa so ves čas tiho, saj so jih zatrli že v rani mladosti, ko so jim odrasli, zlasti starši, potem pa še vzgojitelji in učitelji, neprestano sporočali, naj bodo tiho pridni ali pa pridno tihi.

Ljudje, nezmožni za dialog, se zato vedejo po načelu ti moraš poslušati mene, me potrjevati in se strinjati z menoj. Izjemno težko prenesejo nestrinjanje, saj so negotovi, njihova navidezna samozavest pa stoji na depresivnih temeljih, zato začnejo v pogovorih hitro švicati, tresejo se, pulz naraste, pritisk naraste, hormoni napolnijo kri in potem gre samo še navzdol. Zamegli se jim pred očmi, mrak jim pade na oči, rolete in zavese se spustijo, odnese jim pokrov, film jim poči, strga se jim.

Poudarjanje potrebe po dialogu je zato pogosto zgolj izraz depresivne nemoči ali pa moraliziranja. Ko bodo ljudje v komunizmu zmožni ustrezno vzgajati otroke in kultivirati dialoge, ne bo nobene potrebe po takem poudarjanju.

Do takrat bosta Janša in Kučan vsaksebi, ljudje bodo razdeljeni, razcepljeni in shizofreni, med seboj pa bodo tekmovali, kot se v kapitalizmu pač spodobi, in večinoma izgubljali. Kapitalizmu ne bo šlo dobro, saj mu strukturno ne more iti. Je že preveč sesut.

Slovenski izvoz zato ne bo mogel naraščati, kajti svetovna trgovina raste bistveno počasneje kot pred zadnjo depresijo (cf. Michael Roberts, Global trade doldrums, 21. julij 2014). Sklicevanje na potrebo po izvažanju bo zato vse bolj nesmiselno.

Tudi to je eden od dejavnikov, zaradi katerih bi morali resno in pospešeno iskati oziroma ustvarjati možnosti za preseganje trenutnih razmer, v katerih polovica državljanov spi, druga polovica pa se med seboj prepira, sklicujoč se na potrebo po dialogu.

Nova možnost je oddaljeni odmev dogodkov iz prve polovice XVIII. stoletja, ki je bilo izjemno produktivno. V tistih časih po Evropi krožijo rokopisi radikalnih razsvetljenskih besedil, ki jih oblasti sicer prepovedujejo in skušajo uničevati, a jih ljudje kljub temu množično berejo in spreminjajo svoja prepričanja o naravi sveta in tega, kar imamo lahko med seboj. Rojeva se nova vnema, gorečnost, rojeva se novo navdušenje, rojeva se žar, rojeva se to, kar imenujemo duhovna bojevitost ali militantnost. Ljudje zato berejo in razmišljajo.

Natanko za to gre. Ne za dialoge, ne za prijazni kapitalizem, temveč za spopade, za bojevanje, za borbo. Zakaj je borba nujno potrebna?

Potrebna je zaradi oblasti, ideoloških praks, propagande, tradicij in vsega drugega, kar skuša spraviti duha v okove, verige, železje. V takih časih živimo, zato je razmišljanja malo, zanimanje za duhovnost pa nadomešča interes za pop psihologijo, sofistiko in simulacije vsega duhovnega. To pomeni, da so časi slabši, kot je bilo obdobje med letoma 1750 in 1789, ko končno v Franciji izbruhne revolucija.

V tistem obdobju napiše Rousseau tri dela: Nouvelle Héloise; Contrat social; Émile. Dovolj za novi radikalizem, ki temelji natanko na dialogu med Rousseaujem in množico avtorjev iz preteklosti, ki jih bere in preučuje.

In dobro znano je, katera je Rousseaujeva osnovna, temeljna, izhodiščna ideja: človek naj živi skladno z naravo.

A da ne bo pomote. Rousseau v delu o vzgoji otrok, Émile, zelo jasno pove, kaj to pomeni: zavračanje konvencionalnih idej in zanašanje na nove ideje. Filozof namreč dobro ve, da je človek narejen tako, da mora vselej verjeti v nekaj. Pravi odgovor na vprašanje, v kaj je najbolje verjeti, pa je samo eden: v nove ideje oziroma zamisli.

Odgovor ponazarja zamisel, ki pravi, da dialog ni potreben, ko govorimo o napredku oziroma razvoju. Ko se človek znajde v situaciji, v kateri se sooči s kreativno mislijo in z zastopniki države, oblasti ali politike, se mora odločiti za kreativno misel, izbrati jo mora, saj med njo in drugo stranjo ni možen noben dialog in ni možna razprava, kajti v resnici nimata ničesar skupnega.

Sokrat je zato vztrajal, da ne želi, da ga prijatelji rešijo iz zapora, ker se je že odločil. In odločil se je pravilno.

O avtorju

Dušan Rutar

Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Dodaj komentar

Varnostna koda
Osveži