Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Ljudje torej zelo dobro vedo, kaj se dogaja v svetu. Informirani so, na voljo imajo dovolj podatkov, a to ne preseneča, saj vendar živijo v družbah znanja, v kognitivnem kapitalizmu in v informacijski dobi, zato niti ne morejo reči, da ne vedo, saj se kaj takega ne bi spodobilo. Pa vendar nečesa bistvenega zainteresirano ne vedo. Kako je to mogoče?

Mogoče je zaradi sodobnih, zelo prefinjenih in učinkovitih ideoloških praks ter zaradi zmožnosti človeških bitij, da se zaslepijo tudi za to, kar je najbolj v oči bijoče, pa če so sicer še tako razsvetljeni in osebnostno razviti. Zastopniki ideoloških praks to dobro vedo, saj študirajo psihologijo in druge humanistične vede, zato njihove prakse delujejo na ljudi tako, da imajo neprestano na voljo vse mogoče informacije, toda obenem so same informacije skrbno izbrane in zapakirane na take načine, da jih je mogoče zlahka prezreti in imeti do njih cinično distanco.

Torej je že vnaprej predvideno, da ljudje ne bodo resno obravnavali večine sicer prebranih informacij, ki jih imajo na voljo; predvideno je, da jih bodo zgolj imeli, da jih bodo zaznali, nato pa nanje nemudoma pozabili. Šele ko opisana distanca pade, ko se zmanjša na nič, kot beremo in vidimo v Cesarjevih novih oblačilih, se nenadoma zgodi velik preobrat in ljudje se vedejo, kot bi se pravkar zbudili iz spanja.

Ljudje sicer vedo, da družine niso idealne in da take niti ne morejo biti, da so starši pokvarljivi, ker so krvavi pod kožo, in da pogosto nimajo pojma, kako naj vzgajajo otroke, da se bodo vedli skladno z vrednotami, toda čisto nekaj drugega je, ko vse to vidijo na lastne oči, kar bi se lahko zgodilo, če bi jim na primer skrite kamere prenašale življenja družin v živo. To bi bil resnični resničnostni šov, povsem drugačen od sprenevedavih igric, kakršne lahko gledamo pod tem imenom na televiziji.

Potem bi maske preprosto padle. Biti pošten namreč pomeni odkrito se soočati z antinomijami sveta in samega razuma. V vsakdanjem življenju je ravno obratno. Večinoma zato ni pomembno, kaj rečete in kaj poveste. Še manj je pomembno, kaj si mislite. Nihče vas ne posluša, če pa vas po naključju posluša, vas ne obravnava resno. In tudi če vas obravnava resno, takoj doda, da se o povedanem ne splača preveč razmišljati, ker razmišljanje nikamor ne vodi.

Ko človek predlaga kaj resnega, na primer revolucijo, ljudje zato večinoma spontano padejo v krohot in se besno valjajo po tleh od smeha, predlagatelja pa mahoma razglasijo za popolnega bedaka, ki halucinira. Danes je zato videti, da se v vsakdanjem življenju ne more spremeniti tako rekoč niti ena sama zadeva, če ljudje (ne nekakšni cenzorji od zgoraj ali oblastniki) ne odobrijo spremembe, ki se mora nujno zgoditi znotraj danih okvirov, ne pa zunaj njih.

Ljudje se samoniklo cenzurirajo sami, pri tem pa se sklicujejo na razum, danosti, empirične razsežnosti življenja, avtoritete, stare modrosti, tradicije in podobno. Trdijo, da ne morejo spremeniti skoraj ničesar, zato se predajajo užitkom in skušajo ujeti trenutke, ki sicer hitro minevajo. Nekateri zato mislijo, da so izjemno modri, ko predlagajo, naj človek živi za ta trenutek, tukaj in sedaj, naj uživa življenje, dokler ga še lahko, češ da je vse drugo zgolj dim v vetru.

Toda v resnici še bolj kot trenutki mineva nekaj drugega, veliko pomembnejšega. Mineva čas za to, da bi nekaj zgrabili resno, da bi se nečesa lotili zares. Vsakdo dobro ve iz lastnih izkušenj, kako osvobajajoče se take izkušnje, ko se mu končno ni treba več sprenevedati, ko ni več treba igrati dvojnih iger, ko ni več treba biti ciničen, ko se in treba več pretvarjati in podobno. Toda pri tem je najpomembneje, da take trenutke določimo sami, ne določi jih nihče drug.

A to se zgodi le, če smo voljni. Dokler nismo, mirno sprejemamo vsakdanje nevidno nasilje, sprejemamo neumnosti, ki jih ponujajo mediji, prenašamo celo posledice popolnoma norih dejanj, za katera skrbijo korporacije v imenu svobode kapitala, potem pa se spravljamo drug na drugega in se obtožujemo za povsem nepomembne malenkosti.

V vsakdanje prakse se z našo voljo in z našo pomočjo spreminja nekaj, kar za posameznike sploh ni sprejemljivo. To je nekaj, kar bi se moralo zgoditi redko, ker smo ljudje pokvarljivi in ne zdržimo vedno, oziroma popuščamo pod pritiski, in se ne bi smelo spreminjati v splošno prakso, ki jo ljudje prenašajo oziroma tolerirajo, obenem pa si večina vendarle tiho želi, da bi bilo življenje drugačno.

Da bi bilo normalno. Resnična normalnost namreč pomeni, da človek sredi vsakdanje domnevne normalnosti nenadoma začuti, da bo nekaj storil, da pri nečem kratko malo ne želi več sodelovati, pa če je tisto videti še tako normalno in splošno sprejeto. Dogaja se to, kar imenuje Slavoj Žižek etični čudež.

Etični čudeži se dogajajo in so mogoči. In pri tem je najlepše, da zanje navadno poskrbijo čisto navadni ljudje, ne nekakšni junaki ali heroji. V radikalnem smislu ti pravzaprav sploh ne obstajajo, dokler se navadni ljudje zaradi etičnih čudežev, za katere se odločijo, ne spremenijo vanje.

Nič čudnega zato ni, da je Lacan razmišljal o depresiji sodobnega časa kot o moralni strahopetnosti. S tem ni mislil žaliti ljudi – daleč od tega. Mislil je na nekaj drugega.

Mislil je na to, da je depresija vpisana že v vsakdanje strukture življenja, da torej ni bolezen tega ali onega nesrečnika. Depresija je natanko učinek številnih pritiskov, da se posameznik ne sme dvigniti nad določeno povprečje, da ne sme preseči danih okvirov življenja, da ne sme biti izjema, da ne sme biti nekaj posebnega, ker je to nevarno.

S takim razmišljanjem se na široko odpirajo vrata za depresivno oziroma moralno strahopetno delovanje in vedenje ljudi, ki pritiskajo drug na drugega in se ovirajo, da ne bi kdo naredil etičnega čudeža.

Pa vendar se taki čudeži dogajajo in se bodo dogajali tudi v prihodnosti. In tudi če se ne bodo, bom trmasto vztrajal pri trditvi, da bi se lahko zgodili kadarkoli.

O avtorju

Dušan Rutar

Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Dodaj komentar

Varnostna koda
Osveži