Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Koalicijska pogodba oziroma njen predlog, ki je te dni zagledal luč sveta, je po mnenju številnih ljudi, strokovnih in nestrokovnih, zlasti pa vedno glasnih gospodarstvenikov, premalo dodelan, konkreten in jasen. Predvsem ni jasno, pravijo, kako bi končno oživili gospodarstvo, kako bi pospešili gospodarsko rast, o čemer slehernik posluša že vrsto let, saj je mantra vedno do pičice enaka, ne spremeni pa se čisto nobena zadeva, kar je vsekakor omembe vredno. A kako je lahko kdo presenečen?

V resnici ni nobenega razloga za presenečenje ali celo osuplost. V Sloveniji se namreč ne more zgoditi nobena omembe vredna sprememba, saj je preveč sil usmerjenih v status quo, kar preprosto pomeni, da v tej deželi še vedno živi preveč ljudi, ki preprosto ne želijo nobene resne spremembe, saj jim je dobro, če je vse natanko tako, kot je. Spoznanje ni novo, pozna ga vsak Slovenec in pozna ga vsaka Slovenka.

In Miro Cerar pač ni človek, ki bi poleg všečnih izjav premogel še pogum in znanje, kako deluje kapitalizem ter kako je v njem z rastjo profitabilnosti, zato je povsem iracionalno pričakovati, da bo mala Slovenija, odvisna od gospodarskih velikanov, kakršna sta Nemčija in Francija, z njegovo pomočjo zagnala gospodarstvo in omogočala ljudem blaginjo ali blagostanje.

Blaginjo bo sicer omogočala, tako kot jo je omogočala zadnjih dvajset let, a ne večini ljudi; in blaginja ni blagostanje, ni dobrobit ljudi, kar je tudi jasno. Zanje se ne bo spremenilo veliko, oziroma se bo spremenilo kaj malega. Novi davki, reforme in vse tisto, kar pričakuje Bruselj, bodo večino udarili po žepu; to je že drobna sprememba. Recesije oziroma depresije niti približno še ni konec, zato bo Slovenija še naprej životarila in lahko bomo zadovoljni, če bo vse ostalo približno tako, kot je, in ne bo bistveno slabše.

Gospodarska rast namreč pomeni učinek vlaganj. Torej: več denarja, več delovnih mest, večja proizvodnja dobrin oziroma blaga, večja potrošnja. Od kod pride denar?

Denar lahko pride zgolj od kapitalistov, od ljudi torej, ki ga pač imajo. Banke ga nimajo, ga pa sproti ustvarjajo kot dolg. Bodo vlagatelji, zlasti tuji, saj so domači ubogi, vlagali v Slovenijo?

Bodo. Ne veliko, nekaj pač. Zakaj ne veliko? Zaradi predrage delovne sile, zaradi prevelikih stroškov dela, zaradi premajhne profitabilnosti. Bo Miro Cerar zniževal stroške dela? Seveda ne. To je namreč nehvaležno, umazano delo. Če hočeš biti všečen, takega dela ne opraviš, ampak ga prepuščaš drugim.

Ali pa sploh ne narediš ničesar, kar je včasih še bolje. Delavci namreč niso neumni in niso pripravljeni kar tako, na lepe oči, pristati na manj kakovostno življenje, ki že sedaj ni zavidanja vredno. Kaj se bo torej dogajalo?

V bližnji prihodnosti se ne bo zgodilo nič posebnega. Še naprej se bo dogajalo, kar se že dogaja. Izvajali bodo projekte, ki že potekajo, ker je tako najbolj varno. Na zalogi imajo še nekatere nove projekte, toda z njimi ni mogoče reševati kapitalizma.

Slovenija tako ali tako ni v položaju, da ga rešuje, saj je premajhna, prešibka in premalo pomembna. Reševali ga bodo drugi, toda niti njim ne bo uspelo, saj kapitalizma kratko malo ni mogoče več rešiti. Mogoče ga je kajpak reševati, to pa bodo tudi zagnano počeli, toda rešili ga ne bodo. Svet zaradi tega ne bo propadel, če odštejemo podnebne spremembe, bo pa veliko ljudi trpelo.

V Sloveniji bodo ljudje razočarani, saj je to v njihovi naravi. Vselej naivno pričakujejo preveč, potem pa so razočarani. To je del obče psihologije, ki omogoča svojevrstno zadovoljstvo. Kdor je razočaran, vselej lahko pokaže z roko na nekoga, ki ga je razočaral, izdal, ki se je izneveril.

Zelo varno je stati ob strani, pričakovati in verjeti, da bo nekdo storil, kar je obljubil. A saj gospod Cerar ni ničesar obljubil. Dovolj je pretkan, da ne obljublja. Ljudje so si obljubili sami, potem pa vse skupaj projicirali vanj. V tem je ves problem.

Spremenili so ga v všečnega priljubljenega človeka, mu podtaknili reševanje kapitalizma, sedaj pa čakajo, kaj bo storil; zlasti ga bodo kajpak kritizirali.

Kaj lahko stori? V glavnem ne more storiti ničesar. Če bi bil drugačen človek, pa bi lahko storil marsikaj. Ljudem bi lahko povedal resnico družbenega življenja. Bil bi prvi politik po dolgem času, ki bi to storil. S tem ne bi rešil kapitalizma, bi pa odprl polje za novo in zares produktivno množično razmišljanje o bodočnosti naroda.

Resnica je, da živimo v obdobju konca kapitalizma. To ne pomeni, da ga bo že jutri konec in da ga bo pogoltnila zemlja, pomeni pa, da tako, kot je deloval pred desetletji, ne more več delovati in tudi nikoli več ne bo deloval.

V tej perspektivi je solidarnost pomembnejša od denarja. Tudi to je del resnice, ki si jo ljudje zaslužijo. Vedno bolj pomembno bo, kako bodo ljudje razmišljali o svojem vsakdanu in kako bodo razmišljali o bodočnosti. Ključna vrednota življenja v prihodnosti bo namreč natanko solidarnost.

Svet se nepovratno spreminja. Kapitalizem že tako ni sistem, ki bi skrbel za večino ljudi, danes pa razpada in širi okoli sebe destrukcijo. Približuje se čas, ko bodo ljudje preprosto morali spoznati, kako obupno so odvisni od njega in kako jim odvisnost škodi.

Upamo lahko, da bodo odprli oči dovolj zgodaj, da se bodo končno prebudili in nekaj naredili zase in za bodoče rodove. Upamo lahko, da bodo nehali pričakovati, da bo nekdo storil nekaj zanje, da bo obljubljal in izpolnjeval obljube, da bi bilo njim bolje. V takih pričakovanjih je nekaj nevrotičnega in nedoletnega.

O avtorju

Dušan Rutar

Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Dodaj komentar

Varnostna koda
Osveži