Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Morda je zgolj naključje, da sta bila oni dan na televiziji pozno zvečer drug ob drugem Ljudmila Novak in Luka Mesec, ali pa tudi ni. Samo empirično dejstvo pravzaprav ni zelo pomembno, pomembno je to, kar zastopa Luka Mesec, čeprav je na poseben način pomembno tudi to, kar zastopa Ljudmila Novak. O tem želim pisati, saj gre za drži, ki bistveno izražata in ponazarjata načine, kako se ljudje v tej državi lotevajo reševanja kapitalizma, sebe in sploh vsega.

Pisati želim zato, ker je zares nekaj svežega, novega, inteligentnega in drugačnega način, kako Mesec govori, nastopa, pa tudi vsebina, ki prihaja iz njegovih ust, kar je seveda še pomembneje. Redkokdaj je na televiziji mogoče videti tako svežega človeka, ki mirno, trezno pripoveduje, kar ima povedati, pri tem pa ne skuša biti všečen in poceni, temveč vztraja in daje vtis, da verjame v lastne besede, ki jih skrbno pretehta, preden jih izreče, da bi povedal kaj, kar bi bilo vredno razmisleka, ne pa takojšnje pozabe, saj se obenem zaveda, da besede niso pomembne le zanj, temveč so pomembne za vse ljudi.

Luka Mesec je mlad človek, toda sama empirična mladost niti ni pomembna; lahko bi imel tudi sto let. Pomembna je na primer primerjava med njim oziroma njegovo držo ter Ljudmilo Novak in njeno držo.

Gospa očitno želi biti všečna, ne pa kritična, zato stavi tudi na zunanji videz, obenem pa je očitno, da odgovarja na zastavljena vprašanja tako, da prevladujejo izrazi, kot naš program je najboljši, medtem ko na nekatera konkretna vprašanja vselej odgovori po ovinku, in sicer tako, da s številnimi ne pove ničesar, ker se ji verjetno zdi, da je tako zanjo najbolj varno – in v določenem smislu tudi je, le da gledalci in poslušalci niso neumni.

Luka Mesec govori precej drugače. Najprej je očitno, da ni obremenjen z zunanjim videzom, ki je sicer prijeten, zato ne nosi kravate in drugih uniformiranih dodatkov. Govori mirno, počasi, jasno in razločno. Njegovi stavki so preprosti in razumljivi, kot je preprost njegov slog oblačenja, v njih ni žargona, puhlic, okraskov in klišejev. Iz povedanega veje pogum, veje inteligenca, njegova misel je ostra in natančna, za izgovorjenimi besedami je veliko znanja. Ne deluje vsiljivo in narcistično, o povedanem pa je vredno temeljito razmisliti, saj so njegove besede učinki kritične rabe uma, kar je nekaj drugega od všečne rabe, ki ne omogoča ničesar razen besed, ki bi jih ljudje radi slišali, ali besed, ki jih uporabljajo tudi vsi drugi.

Mesec svojih besed in stavkov torej ne vsiljuje sogovorcem, pa vendar jih je dobro premisliti, saj so tega vredni, kajti kritična raba uma omogoča sogovorcem in drugim ljudem vpogled v novo, medtem ko všečnost že po definiciji ne prinese ničesar novega.

Na delu je droben premik. Govorci pogosto skušajo vsiliti svoje besede drugim in doseči njihovo strinjanje; taka drža je povsem neproduktivna, saj vodi v spore, spopade in konflikte in ne more ustvariti ničesar novega. Mesec govori drugače, zato je prepričljivejši. Svojih besed ne vsiljuje, zato doseže pozornost, ki je vsiljiv človek na primer ne.

Psihologija govorjenja in javnega nastopanja nam pove, da so govorci pogosto nedoletni in nevrotično izsiljujejo strinjanje, kar pomeni, da drugim dajejo vedeti, da so odvisni od njega, da ne prenesejo nestrinjanja, da v resnici ne zmorejo tolerirati drugačnih mnenj, da jih v pogovoru vodi en sam princip, ki je: strinjaj se z mano ali pa si moj sovražnik.

Obstaja še veliko dimenzij nastopanja, na katere smo pozorni, ko govori Luka Mesec. V glavnem so nove in zares drugačne od povprečnih, nezanimivih, dolgočasnih in klišejskih ter vnaprej predvidljivih razsežnosti nastopov, ki nam jih privoščijo številni na televiziji nastopajoči politiki, gospodarstveniki, strokovnjaki in drugi ljudje, ki sicer veliko govorijo in malo povedo, včasih pa celo ne povedo ničesar, medtem ko televizijci očitno prenašajo, kar se dogaja, včasih pa so celo povsem nemočni, da bi iztržili kaj več ali pa tega več celo ne znajo in nočejo doseči.

Luka Mesec nima potrebe, da bi veliko govoril pred televizijskimi kamerami, kar pomeni, da verjetno ni obremenjen s tem, da ga mama vidi. Morda je ključna razsežnost njegovih nastopov natanko zmožnost za ohranjanje miru in celo spokojnosti, zaradi česar postane človek dodatno pozoren na njegove besede, ki jih sicer ni veliko, a med njimi tako rekoč ni praznih, če odštejemo tisti nemogoči pokroviteljski poglejte. Taka drža ni naučena, čeprav to ne pomeni, da je naravna. Ni naučena na tečajih retorike, ni naučena po priročniku in ni preračunljiva. Lahko bi rekli, da je spontana, če ta beseda ne bi bila preveč ideološko obremenjena.

Luka Mesec je vsekakor zelo inteligenten človek, ki je zmožen tudi na televiziji jasno povedati, kako deluje kapitalizem, vendar doslej še ni imel priložnosti, ker je televizija stroj, čas pa tam štejejo v sekundah, ne v minutah. Njegova zmožnost je zares dobrodošla, saj v javnih medijih v tej državi dobesedno ne morete slišati ničesar o resničnem delovanju kapitalizma, kar je vsekakor žalostno, zanimivo in pomenljivo dejstvo.

Ljudmila Novak je zopet dober primer politika, ki ne razume delovanja kapitalizma, čeprav živi v njem, politika, ki ni prebral ene strani Marxovega Kapitala, politika, ki se sklicuje na avtoritete (na primer na neimenovane ekonomiste, kot da prav oni vedo, kako deluje kapitalizem), politika, ki ga očitno zanimata moč in oblast, politika, ki veliko govori, a malo pove, obenem pa jasno in neprikrito kaže povzpetniški interes, ki ne more biti dober za večino ljudi.

Čisto mogoče je, da bo Mesec uspel postaviti nove temelje za javno rabo uma, ki pa je obče dobro, o čemer sem že veliko pisal. Pravzaprav je skrajni čas za kaj takega, kajti verjetno ni težko razumeti, da žargon nikomur ne pojasni ničesar, da všečni stavki niti niso vredni, da se z njimi ukvarjamo, da sklicevanje na avtoritete ni nič drugega kot znamenje šibkosti, negotovosti ter morda celo neznanja in lastne avtoritarnosti, da narcisoidno zatrjevanje, kako-dober-je-naš-program,-ki-so-ga-pripravili-in-pohvalili-znani-strokovnjaki, ne pove ničesar o programu, pove pa veliko o ljudeh, ki se z njim hvalijo, da je neskončno ponavljanje praznih besed o nujnosti reševanja kapitalizma povsem neproduktivno, kar seveda pomeni, da pomaga ohranjati status quo in je v tem smislu, paradoksno, zelo produktivno, le da velika večina ljudi od tega nima dobesedno ničesar.

Čas pa teče.

O avtorju

Dušan Rutar

Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Dodaj komentar

Varnostna koda
Osveži