Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Te dni je bilo mogoče prek medijev slišati, da je za delavce dobra tudi transcendentalna meditacija; zraven sodita še premagovanje stresa in avtogeni trening. Neka korporacija je tako delavcem, nikakor vsem, seveda, voljna prisluhniti in jim omogočiti tečaj meditacije, naučili pa se bodo tudi premagovati stres. Z meditacijo hoče kajpak vplivati nanje, saj v kapitalizmu ne obstaja taka reč, kot je zastonj kosilo, kar pomeni, da hoče, da bodo bolj spokojni, umirjeni, predani delu, učinkoviti in sploh vsestransko skulirani. To je dobra ponazoritev delovanja sodobnega kapitalizma, ki se na vse mogoče načine skuša rešiti pred pogubo: ne bomo se pogovarjali o realnih družbenih razmerjih moči, ne bomo govorili o samem kapitalizmu in o tem, kako uničuje delavce, jih pohablja, duševno in duhovno maltretira, izčrpava in jih postavlja pred zahtevne, nevarne, zdravju škodljive, včasih neumne, nesmiselne in celo bizarne naloge, bomo pa meditirali, sproti premagovali stres in se sproščali.

Nemogoče si je predstavljati svet, v katerem bi vsi delavci dobili priložnost za vsaj občasno transcendentalno meditiranje, ki ima vsekakor vrsto pozitivnih učinkov na posameznikovo počutje in na njegovo duševno oziroma duhovno blagostanje, saj tega nihče ne zanika. A ne gre zgolj za to, da česa takega nikoli ne bodo dobili vsi delavci, torej jih ne bodo dobili čistilke, rudarji, komunalni in gradbeni delavci iz Bosne, trgovke, železničarji, gozdarji, vozniki avtobusov, upravljavci žerjavov in sezonski delavci na poljih, v vinogradih in na plantažah sadja, vratarji in varnostniki, negovalke v domovih starejših občanov, pogrebniki …, bolj gre za to, da zgolj z meditiranjem noben človek ne postane bolj moralen ali etičen, danes pa potrebujemo prav etično delovanje bolj kot kadarkoli. Skulirani ljudje, ki premagujejo stres, še niso nujno tudi dobri, moralni, pogumni in inteligentni.

In čisto drugače bi bilo, če bi namesto transcendentalne meditacije ponudili ljudem nova kreativna delovna mesta, da bi delali, namesto da se preganjajo po bifejih, lenarijo doma, se redijo pred televizorji ali gledajo v zrak, obenem pa še sistematično spreminjali samo logiko prodajanja delavcev za mezdo ter vzgajali in kultivirali odprtost duha vseh Slovencev in vseh Slovenk.

Ko pride človek na primer iz Londona v Slovenijo, se mu lahko hitro porodi nenavaden in moreč občutek, da je ta mala deželica vse prej kot odprta, kreativna in produktivna, saj je zatohla, zaprta, majhna, blokirana navznoter, pa tudi omejena, enodimenzionalna ter preobremenjena z normalnostjo, duhom revanšizma in duhovi preteklosti, ki ne najdejo miru in pokoja. Kdor živi v njej že dalj časa, ima tak občutek bolj ali manj ves čas. Iz občutkov kajpak ne moremo neposredno sklepati na delovanje družbenega sistema in na celotno kulturo dežele, saj bi bilo to čisto in povsem zgrešeno pretiravanje, lahko pa se potrudimo in razmišljamo o njih, da bi odgovorili na vprašanje, zakaj so tako trdovratni in kaj jih vztrajno generira.

Ko strokovnjaki in drugi človeški osebki modrujejo o čustveni inteligenci, kar je v teh dneh pomemben del pop psihologije in self-help retorike, navadno ne pozabijo omeniti, kako pomembna je za medsebojne odnose, za razumevanje, za solidarnost in sploh za vse. Nisem pa še slišal za tečaj čustvene inteligence ali transcendentalne meditacije, na katerem bi se učili gledati na svet iz zornega kota mezdnih delavcev, čeprav je empirično preverljivo dejstvo, da občestvo sestavljajo predvsem delavci. Če torej resno mislimo, ko govorimo o inteligenci, potem bi se vsekakor morali spraševati, kot sta se na primer Lukacs in Gadamer, kaj resnično prispeva k boljšim družbenim razmeram in kaj je zgolj megla, ki pa ravno ne prispeva.

Za ljudi kot simbolna bitja je vsekakor ključna zmožnost za to, kar je imenoval Derrida kritični odnos do sebe. Človek, ki ne zmore kritičnega odnosa do sebe, zlasti pa ne do svojih simptomov in iluzij, se ne more vesti tako inteligentno, kot bi se lahko, pa čeprav nenehno meditira in živi v transcendenci; brez dekonstrukcije realnosti, pravi Derrida, ni ne resnice ne inteligentnega vedenja, ki bi vodilo k ustvarjanju boljših družbenih razmer.

Kaj pravzaprav je inteligentno vedenje in delovanje, kaj je dekonstrukcija in zakaj je tako pomembna prav v tem trenutku, ko se zdi (sic!), da bo zdaj zdaj začelo vse rasti, nekateri delavci pa bodo tudi meditirali in premagovali stres?

Psihologija ne more ponuditi ustreznega odgovora na zapisano vprašanje, saj je prekratka, zastopniki transcendentalne meditacije pa prav tako ne. Ponudi ga lahko psihoanaliza, ki je teorija resnice.

Inteligentno vedenje je tisto, ki ga omogoča počasno prebijanje subjekta skozi iluzije. Človekovo spontano, samoniklo vedenje zato ni dovolj inteligentno, saj je ujeto v iluzije. Tako je življenjsko dejstvo: resnica konkretnih družbenih koordinat življenja vselej šele bo razumljena, ko se bo subjekt lotil dela na sebi in presegel lastne fantazme oziroma iluzije; premagovanje stresa pri tem ni nujno potrebno.

Šele na tej poti se lahko konstituira resnica, šele na ta način je človeško bitje zmožno inteligentnega delovanja, ki je onkraj zaslepljenosti za vsakokratno resnico realnosti, v kateri se znajde.

Svet, v katerem živimo, konkretna realnost, katere del smo, je vselej oblikovan tako, da je vednost o njem prepletena z iluzijami in s fantazmami, kot jih je imenoval Freud. Prav zato je potreben mentalni napor, je potrebno razmišljanje, da se človek prebije skozi in artikulira resnico. Ne uzre je onkraj iluzij, v transcendenci, saj ni skrita, kot bi se lahko tolažil, temveč jo artikulira, oblikuje prav na poti skozi iluzije, kar pomeni, da ni resnice brez napora, truda in miselnega dela.

Človek torej preprosto mora skozi iluzije, da bi razumel resnico sveta – taka je njegova usoda. Če se za tako pot ne odloči, ostaja ujetnik iluzij, ki so sicer konstitutivni del vednosti o svetu, vendar so še vedno iluzije. Človek, ki torej ne naredi refleksije sveta, ne more razumeti njegove resnice. In tudi če mu jo kdo pove, na primer na tečaju transcendentalne meditacije, je še vedno ne more razumeti.

Inteligentno delovanje je torej učinek dela oziroma razmišljanja, samo razmišljanje pa je že inteligentno delo(vanje). To je mogoče zato, ker je človek kot subjekt zmožen za razmišljanje, razmišljanje pa je nujno dekonstrukcija ali analiza, ki pomeni ustvarjanje razlik. Brez razločevanje seveda ni resnice, ni spoznanja resnice, saj so zgolj iluzije, ki pa takega razločevanje ne prenesejo po definiciji. Dekonstrukcija zato ni demontaža sveta, temveč je, prav nasprotno, nujni pogoj njegovega konstituiranja v resnici, kar pa ni nič drugega kot pot k boljšim družbenim razmeram, ki jih ne morejo ustvariti meditirajoči in stres premagujoči posamezniki.

Sedaj vidimo tudi, kako zelo sporno je delovanje Mira Cerarja in njegove vlade, čeprav ta sploh še ni konstituirana. Sporno je zato, ker ni dovolj premišljeno, ni dovolj inteligentno, saj se dame in gospodje zanašajo na preprosto zamisel, da bi k obstoječim družbenim razmeram dodali nekaj novih-starih projektov, ki jih tako ali tako že nekaj časa terja Bruselj; če bodo k vsemu dodali transcendentalno meditiranje in premagovanje stresa, ne bo nič bolje.

Delavci bodo zato še vedno pozabljeni kot vselej-previsok-strošek-dela, za pripadnike elit pa bodo organizirali nove tečaje transcendentalne meditacije, da bodo bolj mirni.

V tej deželi zmožnosti ljudi za razlike, kot jo je imenovala Hannah Arendt, ne negujejo, temveč jo ves čas in na vsakem koraku zatirajo. Napredek in rast zato ostajata iluziji, ki ju meditiranje in premagovanje stresa le utrjuje in vzdržuje pri življenju.

O avtorju

Dušan Rutar

Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Dodaj komentar

Varnostna koda
Osveži