Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Vsepovsod okoli mene so podobe prihodnosti, vznesene futuristične besede o kapitalistični rasti, razvoju, progresu, napredku, o uravnoteženju tega in o uravnoteženju onega. Tudi o postčloveškem, o posthumanistični naravi človeških osebkov, o ljudeh, ki bodo že pojutrišnjem nekakšni androidi, skupki matematičnih algoritmov in človeškega mesa, prevlečenega z umetno kožo, odporno na sevanja, mehanske udarce in drugo. Obenem potekajo vojne. V Afriki, na Bližnjem Vzhodu, v Ukrajini. Ljudje v Gazi so kot algoritmi v računalniški igrici, ki jih streljaš in odstranjuješ ter tako čistiš teren za lastno napredovanje. Ko igraš tako igro, ti je absolutno vseeno za računalniške kode na zaslonu, saj te zanima zgolj možnost, da napreduješ na višjo raven igre in na koncu zmagaš, karkoli že to pomeni. Virtualni svetovi, o katerih je govoril Jean Baudrillard, so danes vulgarna empirična realnost, v kateri je človek z vso svojo intimo vreden toliko kot nič.

In v vsej tej poplavi podob, neoliberalnega novoreka in zamisli o poganjanju kapitalizma se mi vedno znova zastavlja elementarno, starodavno vprašanje, kaj potemtakem še pomeni biti človek, o katerem so govorili Sokrat, Epikur, Jezus, pa sveti Pavel, Petrarka, Shakespeare, Descartes, Kant, Freud in drugi. Govorili so o lepoti sveta, o kreativnosti subjekta, o njegovi zmožnosti za razmišljanje in spoznavanje, govorili so o ljubezni in prijateljstvu, etiki, egalitarnosti, solidarnosti, celo o sreči. Danes je videti, da je blazna mašina, ki se imenuje kapitalizem, vedno bolj nora in da vedno manj potrebuje človeška bitja; prav zato govorijo o postčloveškem, kot da je to nekaj, kar bi nas moralo vse sezuti. Desničarska retorika Ljudmile Novak o privatiziranju, socialni kapici in poganjanju taiste mašine je zato še bolj grozljiva v luči dejstva, da ista gospa hodijo še v cerkev. A stokanje je odveč: Cerkev je pač že zelo dolgo največja in najmočnejša korporacija na tem svetu in nima nobene zveze z revolucionarno idejo, da bo pravični živel iz vere, zato pa toliko bolj podpira sam kapitalizem.

Pravično življenje iz vere podpira temeljna in zelo intimna človeška zmožnost, ki je zmožnost za vse to, kar izraža angleška beseda wonder (čudenje, čudež, nekaj čudovitega, osupljivega, presenetljivega). Človeško bitje, zmožno za osupljivo, presenetljivo, čudežno in novo, je obenem povsem nekaj drugega kot odgovorni privatni lastnik kapitala, o katerem govorita predstavnika stranke NSi vsakič, ko ju je kdo pripravljen poslušati. Subjekt, tako ga namreč imenujemo, nikoli ne bo lastnik kapitala, temveč bo vselej natanko to, kar je imenoval Nietzsche veličastno potrjevanje volje do življenja. Volja do življenja je vitalnost, ki nima absolutno nobene zveze s kopičenjem kapitala, pa če je to še tako odgovorno.

Človeška življenja so minljiva, lahko pa jih naredimo lepa, zanimiva, kreativna in celo čudežna. Napolnimo jih lahko s poetiko in z erotično energijo, lahko se dvignemo nad domneve o božjih skrivnostih, lahko razmišljamo in postavljamo pod vprašaj avtoritete, lahko izzivamo sprejete doktrine in žargon, ki nam ga nenehno ponujajo. Vse to lahko naredimo.

Lahko pa naredimo še več. Lahko ustvarjamo razlike, kreiramo diference. Človek je v bistvu zmožen zanje, kot je rekla Hannah Arendt; morda je človek bistveno zmožen prav za ustvarjanje razlik oziroma novega. In danes je ustvarjanje razlik izjemno pomembno, če zares hočemo bodočnost. Brez ustvarjanja razlik nas bo mašina dokončno pogoltnila, nato pa bomo skupaj z njo zgrmeli v brezno niča.

Upam, da bomo naredili to, kar je naredil v XIV. stoletju Petrarka, ko je zbiral stara besedila in postavljal temelje, skupaj z drugimi, kajpak, humanističnim študijam. Če danes potrebujemo alternativo, se gotovo imenuje humanistična. Posthumanistični stroji, odgovorni lastniki kapitala, povzpetniški politiki, pozitivistični ekonomisti, psihologijo zlorabljajoči piarovci, egocentrični zagovorniki in zastopniki kapitalistične mašine, ki golta poceni delovno silo ali nizko ceno dela, kot jo imenujejo predstavniki Gospodarske zbornice, namreč ne morejo zagotoviti nobene bodočnosti, kot sem že pokazal. Zagotovimo jo lahko zgolj sami, in sicer natanko kot humanistični subjekti.

Vprašanje, naslovljeno na slehernega človeka, je zato tole: Kdo je tvoj gospodar, kateremu namenu služiš?

Vsakdo ima namreč nekoga ali nekaj nad seboj, kot bi rekel Martin Krpan. Primer, ki izvrstno ponazarja načelo, je iz srednjega veka. V takratnih samostanih so bili menihi siljeni v glasno branje svetih besedil. Branje je bilo med drugim seveda znak, da znajo brati, da so pismeni, kar je bilo v tistih časih silna redkost.

Nihče pa ni smel zastavljati vprašanj ali celo nasprotovati zapisanemu oziroma polemizirati ali debatirati. Kdor si je drznil nasprotovati, kdor bi želel razpravo, debato, polemiko, je bil lahko takoj kaznovan tudi z udarci z bičem.

Danes človek sicer ne bo kaznovan z bičem, če bo hotel debato o resničnem delovanju kapitalizma, toda v bistvu ni nobene razlike med sedanjim stanjem duha in srednjeveškim: o nekaterih temah se v javnosti preprosto ne razpravlja, ne debatira, ne polemizira. Vsakdo seveda lahko pove svoje mnenje, toda to je čisto nekaj drugega.

Katoliška korporacija je prek svojih zastopnikov dobro vedela, zakaj uporablja tako stroga pravila v samostanih, kajti vsaka debata ali razprava bi lahko pokazala ne le na možnost različnega interpretiranja starih besedil, zaradi česar bi postale svete krave ali avtoritarni interpreti povsem odveč, temveč zlasti na trhlost samih temeljev korporacije.

Današnji politiki, kot sta Ljudmila Novak in Matej Tonin, zastopata neoliberalni žargon, ki podpira kapitalizem, in katoliško korporacijo, ki še vedno ne prenese nobene resne debate ali razprave o dogmah, ki so bile absurdne že v srednjem veku, danes pa so naravnost bizarne. Miro Cerar bi rad mavrično koalicijo, kot da bo že sama njena mavričnost čudežno pomagala deželi iz krize, gospodarstveniki hočejo nižje stroške dela in večjo konkurenčnost, večina ljudi pa še vedno čaka nekoga ali nekaj in se prepušča tokovom, da jih pač odnašajo tja v tri dni.

O humanistiki pa ne duha ne sluha; posodo se je do konca izpraznila. Čisto mogoče je, da je upanje, zapisano zgoraj, nemočno, kajti ljudje, kot so Novakova, Tonin in drugi neoliberalci, se morda ne bodo nikoli naučili starodavne lekcije, ki jo je tako sijajno ubesedil Epikurjev učenec Filodem: najvišje dobro v življenju sta užitek in zadovoljstvo, toda …

… človek ne more najti zadovoljstva oziroma užitka v življenju, če ne živi razumno, preudarno, obzirno, varčno, častno, pošteno, pravično, pogumno, vzdržno, blago, umirjeno, velikodušno, plemenito, če ne ustvarja prijateljev in če ni človekoljub.

In noben človekoljub ne bo nikoli postavljal kapitala pred ljudi; to bi moralo biti jasno že zdravemu razumu.

O avtorju

Dušan Rutar

Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Dodaj komentar

Varnostna koda
Osveži