Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Prišli bodo od Mednarodnega denarnega sklada! Dobro, ni ravno trojka, a ta trenutek še ne smemo imeti previsokih pričakovanj.

Prodam dušo hudiču, da bo le ljubljeni kapitalizem znova deloval, kot je treba. Tako je vodilo, ki bi se mu moral prilagoditi čisto vsak, tudi slovenska vlada. Ta še zlasti. Ko bo torej prodala dušo hudiču, bodo prišli predstavniki Mednarodnega denarnega sklada in se prepričali, ali so bili pri tem dovolj dosledni ali morda ne in so jih skušali žejne prepeljati čez vodo. Če se bo izkazalo, da so bili dovolj pridni in ubogljivi, da so torej vzorno naredili domačo nalogo, bodo visoki predstavniki kapitalizma zadovoljni in jih bodo pohvalili, kot tovarišica v razredu pohvali pridnega učenca, če pa se bo pojavila senca dvoma, se bodo morali še malo bolj potruditi, se še malo globlje prikloniti, pasti na kolena in svečano obljubiti, da bodo pridni in da se ne bo nikoli več ponovilo, saj kapitalizem ne sklepa kompromisov in ne prenese odstopanj, kar menda po vseh teh letih vedo tudi že otroci.

In morda gre res natanko za to, da kapitalizem kot neosebna mašina paradoksno hoče in terja od ljudi, da vsak posebej počasi proda dušo hudiču, da se vsi skupaj povsem odrečejo spraševanju, kakšen je svet v resnici, ter se vkrcajo, kot se sicer vkrcajo potniki na ladjo.

Ob gledanju filma Noe (Noah, 2014) dobi gledalec močan občutek, da ni nastal po naključju ravno v času, v katerem živimo. Na ladjo se sicer ne vkrcajo vsi ljudje, temveč le peščica, zato pa se vkrcajo vse živali, kar je po svoje dodatno zanimivo. Naravna ali božja katastrofa, saj je vseeno, zaradi katere je nenadoma dobesedno povsod po svetu voda in zgolj voda, odplakne čisto vse ostalo, kar je sploh še mogoče odplakniti, zato je logično pričakovati, da se bo življenje rodilo na novo.

Biblična zgodba zato ni fikcija, temveč je empirično znamenje v vrsti drugih prepričljivih znamenj, da je naš svet res na robu brezna, ki pa si ga zasluži; o tem pričajo naravne katastrofe, ki jih je vse več in so vse bolj katastrofalne, ter umetne katastrofe v obliki gospodarskih kriz, recesij in depresij, ki jih sprožajo ljudje, čeprav armada strokovnjakov nenehno bdi nad kapitalističnim sistemom, ga ljubkuje, neguje, pita in mu streže, ta pa se zanje in za njihov trud očitno ne zmeni prav dosti. Kapitalizem za večino ljudi pač ni dober sistem in amen. Tako ali drugače bo napočil čas, ko bo odromal na smetišče zgodovine.

Če se bodo ljudje brez izjeme dokončno predali in vkrcali, bodo tja odromali tudi sami. Rešila se bo peščica.

Liberalizacija, privatizacija, deregulacija, reforme trga dela in vse drugo, kar zajema novorek, so obenem obupni poskusi mrtvega kapitalizma, da ohrani profitabilnost, in prefinjeni načini uničevanja eksistenc milijonov ljudi po vsem svetu, ki so očitno odveč. Danes je na žalost komajda še mogoče zaznati, da kdo hoče kaj drugega kot kapitalizem in še več kapitalizma, kar potrjuje spoznanje, da je nekaj zlega in smrtonosnega tudi v samih ljudeh, ne le v kapitalizmu kot sistemu.

Govorimo o delovanju sistema, ki ne premore nobene morale in nobenega spoštovanja do ljudi, zato je odpovedovanje že doseženim standardom razmišljanja, vedenja in delovanja zlo, obenem pa je prav kot zlo znamenje bližajoče se katastrofe. Zaradi kapitalizma namreč živimo v svetu, v katerem dereguliranje ne pomeni ničesar drugega kot ustvarjanje pogojev za poglabljanje razlik med ljudmi, zaradi česar so nekateri ljudje samoniklo še bolj prepričani, da so zares pomembni ljudje samo pripadniki elit, medtem ko so vsi drugi zgolj nepomembni kmetje na šahovnici, uboge pare brez vsakršnih pravic. Toliko o vseh drugačnih in vseh enakopravnih ljudeh v globalnem kapitalističnem svetu.

Drugače rečeno. Živimo v svetu, v katerem je vse bolj očitno, da so pravi junaki strokovnjaki in politiki, ki so pripravljeni izgubiti dušo za kapitalizem. Še bolj natančno: reševanje kapitalizma ne temelji na racionalnih argumentih strokovnjakov, ki poznajo delovanje sistema, temveč na nekakšni poblazneli religiozni prepričanosti, kaj je treba narediti, da bo deloval. Drugače si preprosto ne moremo razložiti tako rekoč enoumnega žargona, ki ga uporabljajo leta in leta skoraj vsi ekonomisti, skoraj vsi politiki in skoraj vsi ljudje, ko govorijo o kapitalizmu.

Kateri koli medij vzamete pod drobnogled, opazite isto: nenehno vrtenje enakih fraz, enakih stavkov, enakih sintagem in znakov, kot da znanost ne premore ničesar drugega, kot da je mogoče vso ekonomijo stisniti v pet stavkov.

Čisto nekaj drugega pa je raziskovanje realnosti, njenih zakonitosti in razmišljanje o tem, kar se nam dogaja. Res je, da je katoliška korporacija pred stoletji radovednost ljudi označila za smrtni greh, njen depresivni vpliv na ljudi pa je še danes velik, toda medtem se rodi tudi studia humanitatis, povsem nov kurikul, za katerega številni ljudje še danes ne vedo, da ni bil zgolj akademski. Daleč o d tega.

Zelo dobro se je zato vrniti nekaj stoletij v preteklost in spremljati rojevanje studia humanitatis. Petrarka, Boccaccio, Salutati, Niccoli, Poggio in drugi takratni junaki, saj na vsakem vogalu gorijo grmade, na lastni koži čutijo, kaj se dogaja. Dogaja pa se tole.

Rojeva se nekaj novega, nekaj, kar prekinja običajni tok zgodovine, zato kmalu nič ne bo, kot je bilo nekoč. Ljudje čutijo ponos, čutijo, da se dogaja nekaj epohalnega, čutijo pa tudi strah, tesnobo.

In še nekaj se dogaja, nekaj, kar je morda pri vsej zadevi še najbolj pomembno.

Petrarka to nekaj izrazi na poseben način, ki pa ga takoj začutimo in tudi razumemo, čeprav so od takrat minila stoletja. Reče, da počasi odkriva, da je to, kar je okoli njega in je domnevno živo, v resnici mrtvo.

Kar je mrtvo, ne more vztrajati pri življenju, življenje pa vselej najde pot.

Ko se prekinja mrtvi tok zgodovine, se nujno pojavijo vsi našteti občutki, ki so močni, zelo močni. Tudi ljudje so lahko prepričani, da je mogoče živeti to, kar je sicer mrtvo, zato lahko živijo kot zombiji.

Podobno moremo čutiti danes, ko poslušamo ekonomiste, politike in oblikovalce mnenj. Ustvarjajo vtis, da negujejo tradicije, kultivirajo velika spoznanja pametnih ljudi, ki so živeli v preteklosti, v resnici pa zgolj obračajo stavke in jih spreminjajo v mrtvi žargon, v kadaver, v novorek, v klišeje in puhlice, ki ničesar ne pojasnijo in ničesar ne pomenijo, saj so mrtvi.

Rešujejo kapitalizem, ki je že mrtev, le da tega še ne ve.

Petrarka trdi tudi, da je večji del tega, kar zagovarjajo dostojanstveniki, princi in teologi, knezi in tisti redki strokovnjaki, kar jih sploh je, čista laž, prepletena z vraževerjem. Potrebno je nekaj novega, svežega, živega, saj laž, vraževerje in to, kar je mrtvo, ne morejo voditi nikamor drugam kot v brezno niča.

Rodi se renesansa.

Danes smo v podobnem položaju.

Renesansa ali novo rojstvo zagotovo bo. Ne vem, kdaj se bo zgodilo, kar se mora zgoditi, toda to ni pomembno. Pomembna je pot, pomembno se je vkrcati na ladjo, ki se ne imenuje kapitalizem, saj se imenuje komunizem, saj je bog lahko le bog ljubezni, ne pa občutkov krivde, kazni in bizarnega občudovanja, ki naj bi ga mu izkazovali ljudje vsak dan pri mašah, preden se odpravijo na borze zaslužit še več denarja.

O avtorju

Dušan Rutar

Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Dodaj komentar

Varnostna koda
Osveži