Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Pa kaj še! Ne norčujte se. Zadeve so preveč resne, pred nami so težki časi, preveč težki, da bi jih prepuščali Ljudmili Novak, njenim neoliberalnim ekonomistom ali kvazi levičarski vladi; pomagalo ne bo niti praznovanje Marijinega vnebovzetja, niti molitve na Brezjah, niti papeževa svarila pred rakom brezupa, niti njegovo opozarjanje na kulturo smrti.

Statistika je neusmiljena: BDP v Nemčiji pada, Italija je v recesiji, gospodarstvi ZDA in Japonske sta v resnih škripcih, kar pomeni, da gospodarska rast tam ni ravno navdušujoča, nič več pa ni navdušujoča niti na Kitajskem, Francija ima enake težave, poleg tega pa v vseh kapitalističnih državah narašča neenakost med ljudmi, kar preprosto pomeni, da so bogati ljudje vsak dan bogatejši, revni pa vsak dan bolj zaostajajo za njimi celo v obdobjih, ko plima dviguje vse čolničke, kot se radi pesniško izražajo ekonomisti, ki ljudem obenem paradoksno ponujajo mit, da je ekonomija matematično natančna znanost, ki do pike natanko pojasnjuje delovanje globalnega kapitalizma, ne pa poezija, ki je v očeh resnih znanstvenikov kr neki. Ali drugače rečeno: vse manj ljudi ima v rokah skoraj vse premoženje, kar ga je na tem svetu, v prihodnosti pa bodo razmerja med bogatimi in revnimi, med tem, ki imajo, in onimi, ki nimajo, še bolj srhljiva, kar obenem pomeni, da se bo bogatim še dalo, revnim pa še vzelo. Kaj bo torej storila slovenska vlada, za katero ljubkovalno pravijo, da je izpolnila pričakovanja levice (sic!) – in kaj taka pričakovanja sploh so? –, da se bodo izpolnila tudi pričakovanja ljudi, zlasti revnih?

Čigava pričakovanja so pomembnejša: pričakovanja levice, ki to sploh ni, pričakovanja Ljudmile Novak, ki bi šla v drugo smer kot vlada, ali pričakovanja velike večine ljudi, ki so delavci?

Ni videti, da bo vlada storila kaj pametnega. Poleg žargona, ki je že leta vedno enak, poleg konformizma in všečnih stavkov ne ponuja dobesedno ničesar, kar bi bilo vsaj od daleč videti novo, sveže in zlasti produktivno – res je, dobili smo novo stransko, nove obraze in stare zamisli. Ponuja torej puhlice, ki bi jih lahko na njenem mestu ponudil vsakdo, saj za to zadošča, da si ne upaš potegniti nobene radikalne poteze in enostavno ponavljaš za drugimi, ker je ponavljanje istega najbolj udobno in vsaj do neke mere varno. In ti drugi so konformistični ekonomisti, vsega naveličani strokovnjaki, dušebrižniki in piarovci oziroma predstavniki preteklih vlad, ki so se pač udinjale Bruslju.

Radikalnih idej v takem svetu ne potrebuješ; pravzaprav je celo dobro, da se jih bojiš.

V vsem tem času zato še nisem slišal enega samega preprostega stavka, razumljivega čisto vsakemu človeku: zmanjšali bomo revščino; poskrbeli bomo za zmanjšanje razlik med bogatimi in revnimi; delavcem bomo zagotovili boljše pogoje za ustvarjanje dodane vrednosti; država bo delovala v duhu egalitarnosti vseh državljanov; mladim ljudem bomo zagotavljali prihodnost, saj ta že pregovorno stoji na njih; izboljšali bomo zdravstvo, socialo, šolstvo in pokojninski sistem; znanosti bomo omogočili vse, kar potrebuje za razcvet. Človek bi bil v obupu vesel celo kakega stavka v slogu Paula Krugmana: delali bomo na redistribuciji bogastva. Ali pa izjave v duhu ekonomističnega žargona: redistribucija vrednosti je dobra za ekonomijo.

Če bi bila naša vlada vsaj približno levičarska, bi kdo od njenih predstavnikov kdaj pa kdaj izjavil celo kaj takega: neenaka porazdelitev dohodkov nas ne bo izvlekla iz recesije, lahko pa privede do resnih družbenih nemirov, ki si jih nikakor ne želimo, saj želimo živeti v mirni, socialno pravični in duhovno bogati družbi brez velikih napetosti med ljudmi.

Prava levičarska vlada bi vsekakor dala prednost ljudem pred kapitalom.

In če bi ekonomisti res znali poučiti politike o delovanju gospodarstva, tako kot so poučili Ljudmilo Novak, ki zdaj okoli sebe stresa neoliberalne stavke, ki jih ne razume, če bi torej zares razumeli kapitalizem, bi kdo izmed politikov vsaj po naključju vsake kvatre rekel kaj podobnega temu: neenakost v dohodkih ne vpliva dobro na rast BDP-ja. To vedo celo dobro plačani mainstream ekonomisti, zato res ne bi smelo biti posebnih problemov pri recitiranju.

Zelo bogati ljudje namreč niso dobri potrošniki, poleg tega pa ležijo na denarju in ga skrbno čuvajo zase, namesto da bi ga vlagali. Slovenci in Slovenke na žalost še vedno verjamejo v mit, da bogati investitorji komaj čakajo, da bodo lahko odvezali mošnjičke in investirali v Slovenijo. Kakšna zabloda, kakšna zaslepljenost, koliko mitologije in vraževerja!

Vir vse bede pa je način, kako poteka proizvodnja dobrin in storitev oziroma blaga. Bogati privatni lastniki kapitala – gospod Tonin pač ne ve, da ne obstajajo odgovorni privatni lastniki kapitala, saj je vsak izmed njih že odgovoren kapitalizmu kot sistemu, ki temelji na izkoriščanju delovne sile, brezkompromisni tekmovalnosti in kopičenju profitov, zato nima nobene potrebe po moralističnem poudarjanju nekakšne dodatne odgovornosti – ne bodo nikoli zlepa ali zaradi notranjega občutka za pravičnost, lepoto sveta in obče dobro pristali na redistribucijo premoženja, nikoli ne bodo popustili in privolili v drugačno lastninjenje produkcijskih sredstev.

Lastniki kapitala so se pripravljeni zagrizeno spopadati, če bi se kdo začel zavzemati za demokracijo na delu, kot jo imenuje Richard Wolff. Prav zato moramo govoriti o razrednem boju.

In natanko o tem slovenski politiki, ne levi, ne desni, ne oni vmes, ne bodo črhnili ne bele ne črne. Zakaj je ne bodo? Ker je ne znajo, ker ne vedo, kaj je razredni boj, ker ga ne razumejo, kar je isto, kot da ne bi razumeli gravitacije, gibanja Zemlje okoli Sonca ali vremenskih pojavov. Teh ne razlagamo z vero v Boga in ne mislimo, da drevesa ječijo pod težo ledu zaradi njegove jeze.

Realnosti vladajo naravni zakoni in družbenim pojavom vladajo družbeni zakoni, ki jih poznamo, razumemo in vemo, kako jim streči. Znanost nam pomaga, da vemo o njih zelo veliko, slovenski politiki in ekonomisti pa se navadno obnašajo, kot da še vedno živimo v votlinah in verjamemo v čudeže, nadnaravne sile, kozmične energije in nečloveška bitja, ki izza naših hrbtov vlečejo nitke in tkejo za nas usodo, na katero nikakor ne moremo vplivati, da o Bogu niti ne govorim.

Od kod vsa ta zaslepljenost ljudi, njihova ignoranca, nevednost, vraževernost, nepripravljenost poslušati in očitna nezmožnost za delovanje, ki bi bilo v prid večini?

Odgovor na vprašanje je morda zavit v nekaterih konceptih, od katerih bi na kratko komentiral samo enega.

Kapitalizem uspeva prek svojih zastopnikov, kot so Cerkev, globalni trgi in ideološki aparati, ponujati ljudem neskončne količine blaga in storitev, zaradi katerih so vse bolj podrejeni principu brezmejnega uživanja, ki ne potrebuje in ne prenese razmišljanja.

Ljudje, ki ne razmišljajo o realnih koordinatah sveta, v katerem živijo, morajo verjeti in kopičiti mite, pravljice in ideološko navlako, saj jim ne ostane ničesar drugega. V takem početju odkrivajo posebno zadovoljstvo celo tedaj, ko objektivno trpijo in nikamor ne napredujejo. Pristajajo na nizke standarde duhovnega življenja in si mislijo, da je tako še najbolje.

In ne obstaja način, da bi jih pripravili k razmišljanju. Ne obstaja niti način, da se k temu pripravijo sami.

O avtorju

Dušan Rutar

Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Dodaj komentar

Varnostna koda
Osveži