Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Papež je pozval svet, naj prisluhne joku siromakov. Kaj bi se zgodilo, če bi mu svet prisluhnil?

Ni verjetno, da mu bo prisluhnil, pa vendar. Najprej se ne bi zgodilo nič. Svet bi pač prisluhnil papežu in siromakom. Poslušal bi jih in marsikdo bi potočil solzo ali dve, komu bi se zganilo srce in zaradi empatije bi morda kdo trpel skupaj z njimi. Za minuto ali dve.

Potem bi se svet vrtel naprej. Saj papež ni pozval k spremembam sveta; rekel je zgolj, naj prisluhne joku. Svet je poln cinizma.

Nekaj drugega pa bi se zgodilo, če bi svet prisluhnil, razmislil in dojel, potem pa skupaj začel spreminjati samega sebe. Prisluhnili bi kajpak ljudje, saj svet ni živo bitje, pa tudi za spremembe bi poskrbeli oni, saj se svet ne more spreminjati sam od sebe.

Rešujejo nas lahko zgolj nove tehnologije in čista teorija. Časa ni veliko.

Primera, ki ponazarjata zapisano, sta vsaj dva. Prvič. Vprašanje, kako je mogoča vzgoja v svetu, v katerem trenutno živimo. Drugič. Kako je možna politika v svetu, v katerem stopnja profitabilnosti pada, vremenski pojavi pa so vse bolj dramatični in celo katastrofalni.

Prvi primer. V Sloveniji je zadnje čase mogoče zaslediti živahne razprave, debate in pogovore popularnih psihoanalitikov, psihoterapevtov, antropologov, sociologov, pedagogov, psihologov in drugih strokovnjakov o sodobnih problemih vzgoje otrok. Večkrat smo lahko sledili osnovni zamisli, da je sodobna permisivna vzgoja žalostno in zblojeno nadaljevanje bolj avtoritarne vzgoje z začetka XX. stoletja, pa tudi naprednejšo idejo, da v resnici niti ni na delu permisivna vzgoja, temveč vse bolj nekakšna brezoblična integracija otrok v vse bolj absurdne vode postmodernega neoliberalnega kapitalističnega sveta, v katerem vlada nad ljudmi perverzni nadjazovski imperativ, ki jim nalaga užitek, pa naj gre za užitek v delu, potrošništvu, brezmejnem hedonizmu ali uničevanju. Kako torej vzgajati mladež?

Nekateri strokovnjaki se zavzemajo za umirjen pristop, ki temelji na domnevi, da se je mogoče z otroki razumno pogajati, dogovarjati, da je mogoče z njimi sodelovati pri načrtovanju vzgoje, njihovega delovanja in vedenja. Nasprotniki jim ugovarjajo, da je to sicer dober in hvalevreden pristop, a ne vselej, kar pomeni, da je včasih treba seči po drugih orodjih, med katere sodi tudi trda roka, ki lahko pristane celo na zadnji plati nadobudneža ali pa kje drugje na njegovem telesu.

Kot lahko pričakujemo, obstaja še tretja pot, ki jo imenujejo dialektična razrešitev problemov prvih dveh. Prav tu pa tiči glavni problem. Ali je res tako zelo preprosto?

Kaj sploh je dialektična razrešitev napetosti, težav, problemov? Hegel je povsem jasen: sinteza ni nekakšna uma razrešitev napetosti med tezo in antitezo, modra tretja pot, ki je najboljša in podobno. Daleč od tega.

Sinteza sploh ni pot, temveč je odnos do teze in antiteze. Kdor uspe narediti sintezo, ne reče ta je najbolj modra, najboljša, sprejmite jo, sledite ji. Ne, sinteza ravno nima oblike nasveta in je pravzaprav brez vsebine. Zlasti pomeni odnos do vsake možne vsebine, in sicer natanko v smislu, ki ga Lacan imenuje prekoračenje fantazme.

Prekoračitev ene in druge fantazme (teze in antiteze) ne pomeni nove, boljše tretje fantazme, saj potem ne bi nikamor prišli, ker tretja potrebuje četrto, ta peto in tako v neskončnost. Sinteza je zato natanko – brez podpore, ki jo imenujemo fantazma. Ni imaginarni scenarij, ki bi podpiral tak ali drugačen način delovanja ali vedenja. In ne pomeni razrešitve napetosti, temveč šele omogoča pogoje za vzpostavitev prave, produktivne napetosti, ki ni vojna med tezo in antitezo.

Produktivna napetost je tista, ki jo čuti vsak zastopnik nezavedne fantazme kot nelagodje. Človekov spontani odnos do sveta je namreč vselej posredovan s fantazmo, ki prav preprečuje nelagodje. Človek je zaradi fantazme zato samoniklo prepričan, da je njegov pogled na svet ne le koherenten in notranje neproblematičen, temveč je tudi tak, da ga je smiselno braniti pred drugimi ljudmi in varovati. Ljudje, ki varujejo lastne fantazme, se zato prej ali slej spopadajo med seboj.

Dialektika v taki perspektivi ne pomeni ničesar drugega kot poseg v fantazmo, ki jo od znotraj razgradi in pokaže na njene kontradikcije, nekonsistentnosti, obenem pa artikulira še njeno resnico, resnico pogojev, da sploh deluje.

Razgradnja oziroma analiza ali dekonstrukcija fantazem o vzgoji mladih nam pokaže, da bistvo vzgoje ni niti razumno dogovarjanje z otroki niti poseganje po palici. Bistvo vzgoje je transfer med otrokom in vzgojiteljem, transfer ali ljubezen pa po definiciji pomeni zaupanje oziroma verjetje, ki ga ravno ni mogoče poljubno ustvarjati; če otrok ne zaupa vzgojitelju, ta dobesedno ne more biti njegov vzgojitelj, dokler se zaupanje ne vzpostavi.

Vzgoja se torej ne prične pri mladih, objektih vzgoje, temveč pri vzgojiteljih in njihovem zaupanju oziroma njihovi veri v Velikega Drugega. Ko torej stari jamrajo, kako nemogoči so mladi in da jih ne morejo vzgajati, da ni nobene avtoritete več in podobno, bi morali pomisliti, da je treba pogledati predvsem, koliko vere v Drugega je pri njih samih.

Na tem mestu se moramo zato vedno znova vrniti h Kantu in njegovi teoriji etičnega imperativa, ki nima nobene neposredne zveze z moralo, oziroma k Descartesu in njegovemu slavnemu spoznanju, ki je morda eno najbolj produktivnih spoznanj, kar jih je kadarkoli artikuliral kdorkoli: Mislim, torej sem in bog obstaja.

Drugi primer. Trenutna slovenska politika je dober primer ignorance (tehnološkega) napredka in čiste teorije. Njena pragmatična naravnanost do sveta je na videz všečna in obetavna, v resnici pa je skrajno problematična in neproduktivna. Mislim tako na spreminjanje narave, ki resno problematizira sintagmo sonaravno bivanje, pa tudi na objektivne probleme, s katerimi se sooča kapitalizem, v katerem bosta po predvidevanjih že leta 2016 ZDA in Kitajska skupaj ustvarili več kot tretjino svetovnega BDP-ja, vse druge države sveta pa bodo odvisne od njiju.

Vlada, ki hoče ustvariti vtis, da je levičarska, v resnici pa je zgolj malo manj neoliberalna, kot so desničarji, ne razmišlja o realnih spremembah sveta. Pravzaprav jih ne more niti misliti, ker se ne ukvarja s čisto teorijo in nima v rokah ustreznih teoretskih orodij oziroma konceptov. Njena pragmatična naravnanost je kratkoročna, obenem pa je tudi zaslepljena z zgrešenimi zamislimi o reševanju kapitalizma.

Posledice ne bodo nepomembne.

Najprej se bodo kazale v upadanju BDP-ja. Stopnja zaposlenosti se ne bo povečala, veliko strokovnjakov bo še naprej premalo izkoriščenih. Mladi bodo odhajali v tujino, razlike med bogatimi in revnimi bodo še naprej velike, ljudje pa bodo vnovič spoznavali, da nov obraz na politični sceni še ne pomeni tudi nove politike, ki bi bila zares zmožna ustvariti boljše pogoje za obče dobro.

Tudi v tem primeru vidimo, da je v osnovi problem povsem enak kot pri vzgoji: če politiki ne verjamejo v Velikega Drugega, se kratko malo ne morejo dvigniti nad vulgarno empirijo, ne morejo razmišljati o bodočnosti in se ne morejo dokopati do vpogleda v politiko kot proceduro resnice. Posledice seveda trpimo in prenašamo vsi.

In večina ljudi ne prisluhne niti joku siromakov niti teoriji, ki ga artikulira in pojasni.

O avtorju

Dušan Rutar

Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Dodaj komentar

Varnostna koda
Osveži