Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Miro Cerar je povsem jasen: za vse je kriva kriza vrednot. Sklepati smemo, da ima bodoči predsednik vlade okoli sebe tudi kakega ekonomista, zato je skoraj neverjetno, da izjavlja, kar je zapisano.

Primerjanje vremenskih pojavov z ekonomskimi ni najbolj posrečeno in produktivno, kajti vremenski pojavi so kaotični in matematika kaosa jih zelo dobro razume oziroma pojasni. Ekonomski pojavi so v kapitalizmu podrejeni železnim mehanizmom, ki jih prav tako poznamo, zato problem, ki se ga lotevamo, tiči drugje.

Ko govorijo vremenoslovci o vremenu, ljudje niso tako subjektivno zavzeti in angažirani, kajti vreme jih sicer zanima, a nanj vsaj v kratkem času ne morejo vplivati. Ko govorimo o ekonomijah, je bistveno drugače: ljudje na ekonomske pojave lahko zelo, zelo močno vplivajo. In zgodovina je zato polna revolucionarnih dogodkov, kajti jeza nad vremenom ni nič v primerjavi z jezo delavcev in drugih pripadnikov delavskega razreda.

Revolucionarni dogodki so vselej posebni družbeni dogodki, za katere je značilna tudi skoraj popolna zaslepljenost ljudi za zgodovinsko dogajanje. Paradoks je, da se revolucije dogajajo takrat, ko pripadniki elit ravno ne mislijo, da bi se lahko zgodile, ali pa si mislijo, da se bodo zgodile kje drugje, ne pa v njihovem svetu. Tako so zaverovani vase in tako močno so potopljeni v zaprti svet, v katerem jim je udobno, da preprosto ne vedo in ne razumejo, kaj se dogaja okoli njih. Ko končno odprejo oči, ker druge možnosti preprosto ni več, je kajpak prepozno.

Tudi danes je tako. Kapitalizem se približuje svojemu koncu. Koplje si grob, v katerega bo legel. Približevanje je lahko dolgo in polno trpljenja. Vprašanje je, kaj v tem času delajo ljudje. Tudi sami so namreč podrejeni enakemu mehanizmu, to je neskončnemu približevanju nečemu. Prav zato ni nujno, da kaj storijo v svojih življenjih niti tedaj, ko si tega močno želijo.

Zaslepljenost pripadnikov elit je tesno prepletena z željami navadnih ljudi, da bi se v njihovih življenjih zgodilo kaj dobrega, lepega in resničnega. Preveč so odvisni od lastnih fantazem, zato revolucionarni dogodek preseneti tudi njih same.

Zgodovina se zato ponavlja kot farsa. Ljudje bi radi realizirali fantazme, zato se dolgo ne zgodi nič, potem pa nenadoma en sam dogodek spremeni tok zgodovine.

Vendar nikakor ni nujno, da se vse skupaj dogaja tako, da nazadnje revolucija odreši vse. Veliki depresiji v XX. stoletju sledi drugo svetovno klanje, ne revolucija, ki potegne ljudi in svet v brezno.

Ali lahko ustavimo približevanje kapitalizma lastnemu koncu, ali lahko storimo kaj, da se ne bomo z njim vred zvrnili v izkopani grob? Dobro bi namreč bilo, če bi se česa naučili iz zgodovine.

Vprašanje je zelo izzivalno. In odgovor je depresiven. Na prvi pogled namreč ne moremo storiti ničesar. Kapitalizem je preprosto premočna mašina, ki se ji ne moremo upreti; lahko se ji upiramo, to pa je tudi vse. Toda pozornejši pogled na delovanje kapitalizma nam postreže s povsem drugačno idejo.

Kapitalizem je namreč izjemno ranljiv. Njegova ranljivost je v današnjem svetu povezana s paradoksom.

Ljudje namreč slepo verjamejo, da je aktivno življenja najvišja norma, ki jo morajo doseči. Verjamejo, da morajo živeti hitro, dinamično, stresno, učinkovito. V resnici pa so povsem zaslepljeni, kajti narava njihovih eksistenc je taka, da najvišje oblike zadovoljstva in celo sreče omogoča nekaj, kar je ravno nasprotno od tega. Govorim o notranjem miru, spokojnosti, spočitosti.

Če bi kritična masa ljudi postala nenadoma pasivna, namesto da se noro zaganja in izčrpava, bi se začele dogajati dramatične zadeve. In enako bi se dogajalo, če bi se ljudje držali vsaj nekaterih moralnih norm in celo dogem. Tako neverjetno preprosto je vse skupaj.

Oglejmo si primer iz vsakdanjega življenja. Kaj bi se zgodilo, če bi se ljudje trmasto držali načela svobode in lastne odgovornosti? Zaradi spoštovanja sebe, zaradi želje, da ohranijo lastno dostojanstvo, se preprosto ne bi pustili nagovarjati debilni propagandi in ne bi bili pripravljeni početi neumnosti, ki jih terja kapitalistična ideologija.

Samo pomislite, kolikokrat ste pripravljeni biti predpražnik in kaj vse ste pripravljeni storiti v življenju, čeprav se vam upira in čeprav veste, da s tem žalite sebe in izgubljate dostojanstvo v očeh Velikega Drugega.

Kapitalizem jemlje velikemu številu ljudi dostojanstvo, jim ponuja iluzije in prepričanje, da so iluzije resnica. Prav to logiko moramo prepoznati in jo razkrinkati. Zgodovina filozofije je polna zamisli o etiki in morali, ki jih moramo braniti do zadnjega. Lastniki kapitala so namreč delčki kapitalističnega stroja, ki jim ni mar za človeška bitja, saj so povsem predani stroju. Zaradi njih lahko svet tudi propade, da bo le kapitalizem deloval. Taka je njihova fantazma.

Natanko v tem je velika prevara človeštva, ne le njih. Kar je patološko, se prikazuje ljudem kot normalnost, ki naj se ji za vsako ceno prilagodijo. Ljudje naj živijo kapitalistove fantazme, če pa to ne gre, naj se vsaj trudijo, da bi se v neskončnosti približali temu, kar nekritično sprejemajo.

Kapitalisti se nam zato ne bi smeli misliti, temveč bi jih morali brezkompromisno razkrinkati in razgaliti. Pokvarjeni so do kosti, čeprav se nam včasih prikazujejo celo kot karizmatične osebnosti.

Vidimo torej, kako veliko moč imata morala in etika. Veliki etični ideal, o katerem piše Kant, ideal, ki pravi, naj se vselej vedemo tako, da bo drugi človek cilj našega delovanja, ne pa sredstvo, takoj ustavi kapitalizem, ki temelji na načelu izkoriščanja ljudi, kot da so orodja za dosego naših ciljev.

A vmes je vselej če. Če bi se ljudje držali lastnih moralnih norm, vrednot, za katere pravijo, da jih visoko cenijo, spoznanj o dostojanstvu in smiselnosti eksistenc, bi bilo življenje hitro bistveno drugačno, kot je, toda problem je, ker se je izjemno težko povezati med seboj, vsak posameznik pa je v boju s kapitalizmom povsem nemočen.

Če bi se torej ljudje množično dokopali do preprostega vpogleda, da so duhovna bitja, da materialne dobrine ne prinesejo sreče in da velikanska večina ljudi tako ali tako nima dostopa do materialnih dobrin, bi se marsikaj spremenilo v kratkem času.

Zanimivo je zato danes gledati hollywoodske filme iz tridesetih let XX. stoletja, ki so nastali med veliko depresijo in drugo svetovno vojno. Ne mislim zgolj na usvajanje filmske pismenosti, ki je zelo primanjkuje, temveč tudi na družbene in zgodovinske dogodke, ki se na šifrirane načine vpisujejo v filme. To seveda pomeni, da jih ni mogoče zlahka prepoznati, toda obenem še ne pomeni, da jih sploh ni mogoče.

Dobro je zato videti nekaj klasičnih filmov. Na primer: Journey's End (1930); The Public Enemy (1931); The Young in Heart (1938).

O avtorju

Dušan Rutar

Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Dodaj komentar

Varnostna koda
Osveži