Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Pravijo, da je Freud zastarel. V resnici je prav nasprotno; v hipu najdemo v naših vsakdanjih življenjih na delu vsaj tri njegove koncepte: premestitev, travma, zanikanje.

Vsi poznamo staro psihoanalitično šalo o možu, ki išče izgubljeni ključ pod lučjo, čeprav ga je izgubil čisto drugje, v temi. Če dobro premislimo, smo že nekaj časa v povsem enakem položaju kot on: za nas iščejo ključ (kako rešiti kapitalizem) pod lučjo, sami jih pri tem podpiramo, ker je veliko zahtevnejše razmisliti, zakaj je kapitalizem v resnici sploh v težavah, obenem pa se bojimo travmatičnega spoznanja, da ga ni več mogoče rešiti. Vemo pa tudi, le da si nočemo priznati (zanikanje), da ključa pod lučjo ne bodo našli – ker ga tam preprosto ni. Posledice našega vsakdanjega vedenja so očitne.

Medtem ko se največja gospodarstva sveta, kitajsko, ameriško, nemško, japonsko, britansko, francosko, italijansko, soočajo z nepremostljivimi težavami in se obupno skušajo vrniti v normalno stanje, v resnici pa se pogrezajo v prihajajočo depresijo, predsednik države, gospod Pahor, mirno reče, da so ljudje zelo dobro vedeli, zakaj so na volitvah izbrali gospoda Cerarja. Kaj naj bi vedeli in ali so res kaj vedeli?

Če bi vnaprej vedeli, kaj bo storil gospod Cerar, bi bili kajpak jasnovidni. V ekonomiji in politiki pa ni mogoče natančno napovedati, kaj se bo dogajalo, saj sta preprosto preveč kompleksni, njuni protagonisti pa so tudi svobodni ljudje, ki se že po definiciji lahko vedejo povsem nepredvidljivo. Zelo težko je torej napovedati, kako se bo vedel posameznik, in skoraj nemogoče je napovedati, kaj bo storil v odnosu do ekonomije in politike oziroma znotraj enega in drugega polja, če kajpak odštejemo navodila in zahteve iz Bruslja in Mednarodnega denarnega sklada.

Če bi ljudje bolje poznali ekonomske zakonitosti, bi vedeli, da kapitalizma ni mogoče rešiti, zato bi sicer lahko volili gospoda Cerarja, vendar bi mu zaupali povsem drugačen mandat, ki bi ga gospod lahko izpeljal le, če bi se bistveno spremenil, kar pa se ne bo. Spremenil se je Jezus, gospod Cerar pa o kaki preobrazbi verjetno ne razmišlja, če sodimo po njegovem vedenju in zlasti po besedah, ki prihajajo iz njegovih ust.

Zadeva je vsekakor zanimiva. Morda ima gospod Pahor celo prav, saj ni rekel, da ve, kakšen mandat so ljudje podelili gospod Cerarju, česa so si zares nezavedno želeli. Sam bi sicer reševal kapitalizem, toda morda so ljudje namenili gospodu Cerarju socialistični ali komunistični mandat, pa tega ne ve ne eden ne drugi; tega morda ne vedo niti sami volivci, kar dodatno popestri zadevo.

Najbolj verjetno je tole. Volivci niso vedeli, kaj bo storil gospod Cerar, so pa razmišljali racionalno: že šest let smo v krizi, nenehno nam jemljejo, čas bi bil, da končno dobimo, kar nam ves čas obljubljajo – luč na koncu tunela.

Začetno vprašanje moramo torej nekoliko spremeniti. Glasi se takole: Zakaj bi volivci izbrali gospoda Cerarja in za kaj bi ga objektivno morali izbrali, tudi če ga niso?

Izbrali bi ga lahko zaradi poznavanja osebnostnih lastnosti, a tega niso mogli storiti, saj niso psihologi, obenem pa gospod Cerar ni dovolj znana javna oseba, da bi ga ljudje sploh lahko dodobra spoznali. Lahko bi ga izbrali zaradi sposobnosti in zmožnosti, političnih spretnosti in veščin, vendar doslej niso imeli dovolj priložnosti, da bi si o njih lahko izoblikovali veljavno mnenje. Gospoda Cerarja so zato lahko izbrali le zaradi želje, zaradi upanja in zaupanja, zaradi transferja, kot ga je razumel Freud, zaradi nečesa torej, česar ravno niso poznali in obenem niso mogli vedeti, kaj bo gospod storil, ko bo prišel na oblast.

Podobno je rekel Janez Krstnik Jezusu: ti boš krstil ljudi v svetem duhu. Torej nikakor ne gre za empirijo in za vednost, saj gre za preobrazbo v duhu, za odnos do Velikega Drugega.

Poraja se novo vprašanje. Kdo je gospod Cerar v očeh Velikega Drugega?

In morda so volivci verjeli, da gospod Cerar ne bo reševal kapitalizma, da ne bo dajal prednosti kapitalu pred ljudmi, tako kot so to počeli vsi mandatarji pred njim, zlasti pa Drnovšek z zgodbo o uspehu in Janša kot trpeči svetnik, temveč bo reševal same ljudi in jim dal prednost pred kapitalom. Ali je gospod predsednik razmišljal o tem, ali gospod Cerar to ve?

Vprašanje je. Ali sam gospod Cerar ve, kaj od njega pričakuje Veliki Drugi? Ali ve, da je pomembnejše od tega, kar pričakujejo volivci, drugi, to, kar pričakuje sam Drugi?

Bistveno je tole: ne gre za vednost, kako reševati kapitalizem, saj je take vednosti dovolj in je očitno nemočna, bolj gre za vprašanje, ali sploh še želimo kapitalizem, ki smo ga dobili, čeprav ga v resnici sploh nikoli nismo želeli.

V igri je torej več zadev: zaupanje in vera, pozitivistična vednost, jasnovidnost, ugibanje o vednosti in veri drugega oziroma drugih in Velikega Drugega.

Torej. Na delu je ugibanje, kaj verjamejo ali vedo volivci, kaj ve ali verjame gospod Cerar, kaj misli, da verjamejo ali vedo ljudje, kaj ljudje verjamejo ali vedo, da ve oziroma verjame gospod Cerar, kaj pričakuje Veliki Drugi.

Obstajajo indici, da je gospod Cerar uganil, kakšen mandat so mu zaupali volivci ali pa bi mu ga lahko, kajti ko je prišel na oblast, je bilo takoj videti, da resnično skuša uganiti, kakšen mandat naj bi dobil, da se trudi in da sledi priarovcem oziroma spin doktorjem, ki mu prišepetavajo. Trenutno pa kaže, da se je zmotil ali pa je preprosto prestopil na drugo stran, ker se je ustrašil pravega mandata, ki je objektivno nujen. Gospod Cerar očitno ni na ravni tega, kar je storil Jezus.

Začel je namreč govoriti kot duhovnik. Takoj je poudaril, da je izvir krize v tem, da so ljudje pozabili na vrednote (sic!). Poleg tega uporablja tudi neoliberalni žargon, ki ne pove ničesar o resničnem delovanju kapitalizma, pove pa veliko o njegovem strahu pred resničnimi spremembami, ki bi bile dobre za večino ljudi. Pričakovati je celo, da se bo prilagodil zahtevam po razbremenitvah (!?) bogatih. Volivci bi ga zato moral odstaviti že danes ali pa mu, morda je še dovolj časa, jasno povedati, da preprosto ni na pravi poti, saj imajo duhovnikov že dovolj, razbremenjevanja bogatih pa tudi.

Gospod Cerar nečesa zagotovo ne razume, zato se boji mandata in se odloča za lažjo pot, ki ne vodi nikamor. Ne razume, da ljudje ne morejo kar pozabiti na vrednote. Vrednotam se lahko odpovedo, če so k temu nagovorjeni, če se tako odločijo, ne morejo pa jih pozabiti. In kapitalizem jih že več kot dvajset let nagovarja k odrekanju najvišjim vrednotam, med katere sodijo egalitarnost, kreativnost, resnicoljubnost, solidarnost, ljubezen, pravičnost.

Kapitalizma ni konec, in še naprej bo nagovarjal ljudi k enakemu odrekanju. Ljudje niso spremenili svoje narave, zato se bodo še naprej odrekali. Gospod Cerar z opozarjanjem na pomanjkanje vrednot ne bo mogel spremeniti ničesar, zato bo kmalu odšel na smetišče zgodovine.

Lahko pa bi marsikaj spremenil že z zgledom. Za to moramo kajpak še nekoliko počakati, saj se moramo prepričati, ali gospod zgolj lepo govori o vrednotah ali jih tudi udejanja v vsakdanjem življenju.

Do takrat pa nam ostane razmišljanje.

Ljudje vrednote usvajajo že od malega in nanje nikakor ne pozabljajo. V resnici jih ves čas že živijo, kolikor se jim pač – splača. V kapitalizmu je namreč izjemno pomembno, da se nekaj splača. Torej bi lahko rekli, da je eden ključnih principov kapitalističnega življenja – preračunljivost.

To je zelo racionalen princip življenja. Vsak posameznik skuša poskrbeti zase, z denarjem, ki ga lahko zasluži. Nihče ne more nikomur očitati, da skuša poskrbeti zase, saj je to obči princip preživetja, ki ga ubogajo vsi.

Ne gre torej za vrednote, temveč za sam način delovanja kapitalistične mašine. Znotraj nje imajo različni ljudje absolutno različna izhodišča za to, kar bi lahko imenovali skrb zase. Bogataš si na primer lahko kupuje bio hrano in najboljše dobrine, vključno z zdravili, revež pač ne. Tu vrednote nimajo nobene pomembne vloge. Cinizem je povsem odveč. Če imaš na mesec nekaj stotakov v žepu, skušaš zgolj preživeti z najbolj poceni dobrinami, ki pogosto niso zdrave, lahko pa so celo škodljive. Gospod Cerar bi se moral nad nekaterimi zadevami zelo zamisliti ali pa nemudoma pospraviti kovčke, saj so zadeve preveč resne, da bi se norčevali iz njih.

Predlagam še ogled filma, iz katerega se lahko naučimo dodatne lekcije.

Eden najboljših hollywoodskih filmov tridesetih let dvajsetega stoletja, torej nastane prav v času velike depresije, je prav gotovo film z naslovom Scarface – Shame of a Nation. Režiral ga je Howard Hawks, napolnjen pa je z nenavadnim, porogljivim, posmehljivim, zajedljivim, ciničnim, zlobnim, krčevitim, grenkim, pekočim, jedkim, ostrim, sarkastičnim, ledenomrzlim humorjem, ki je v tem trenutku v realnem kapitalističnem svetu morda še bolj na mestu, kot je bil takrat.

O avtorju

Dušan Rutar

Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Dodaj komentar

Varnostna koda
Osveži