Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Ko poslušate te dni Karla Erjavca, kako govori o ministrstvih, ki jih bodo zahtevali od gospoda Cerarja, dobite občutek, da ste na tržnici. Če bo Luna v takem položaju, bomo zahtevali štiri, če bo v drugačnem, pa pet. Zahtevali od gospoda Cerarja, kot da so njegova last?

Dobro se spomnim, kako perverzno in cinično se nam je zdelo v stari Jugi, da se komunisti spoznajo na čisto vse. Ko so se menjavali na položajih, večno so seveda krožili isti ljudje, smo se spogledovali, si na ulicah pripovedovali šale na njihov račun in si mislili, da so res idioti, kajti danes si bil minister za šolstvo ali zdravstvo, jutri minister za železnice, pojutrišnjem pa za tanke in bombe. Vse je bilo isto, vsi so se spoznali na vse, gospodarstvo pa se je pogrezalo v brezno. Toda danes ni niti za dlako drugače.

Tu je na delu še en Freudov koncept. Freud je vedel, da človek ne more biti zlahka zvest resnici lastnega početja, saj je največkrat niti ne pozna, ker je najprej nezavedna. Toda to ni nujno problem, pravi Freud, kajti človek je lahko zvest resnici nezavedno; torej je lahko zvest, ne da bi njegova zavest to sploh vedela. Pravzaprav, pravi Freud, sploh ni toliko pomembno, da prepričamo v nekaj zavest – veliko pomembnejše je, da prepričamo nezavedno.

Od nas je kajpak odvisno, ali bomo to storili ali ne. Če ne bomo, se bomo pogrezali še sami.

Ko razmišljamo in razpravljamo o vrednotah in najvišjih standardih, po katerih lahko živijo človeški osebki, mislimo natanko na delo in na zvestobo. Mislimo na to, kar je imenoval Platon avtentična, pristna forma oziroma ideja, ki se je spominja duša, ko začasno prebiva v človeškem telesu. Filozof je vedel, da se duša preprosto ne more vesti bolj primitivno, potem ko opravi delo in spozna resnico lastnega početja. Pot je enosmerna, kar pomeni, da bi se primitivni ljudje lahko vedli bolj prefinjeno, ljudje, ki vztrajajo pri visokih standardih, pa ne morejo postati primitivni. Občutek imajo, kot da jim nekaj v njih samih ne dovoli, da bi se spustili nizko; spoznavno delo je izjemno pomembno prav za politike, ki odločajo o usodi milijonov ljudi.

Temu spoznanju moramo dodati še eno spoznanje. Človek je lahko zvest resnici in pristnim idejam le, če se upira oblasti in ideološkemu podkupovanju. Kaj to pomeni?

Pomeni tole. Človeško bitje je zmožno vztrajati pri resnici ali pa se pusti vedno znova podkupiti in se pragmatično, zaradi lastnih koristi, umika, kar pomeni, da popusti in zamenja vztrajanje v resnici za kako popularno mnenje ali kliše, ki ga nato širi okoli sebe. Tako deluje ideologija, ki je nadjazovska: ne vztrajajte, ne trudite se, ne razmišljajte, ne menite se za resnico vsakokratnih družbenih dogodkov, temveč se raje prepustite toku, uživajte na soncu z ono živalco na straži in se ne vznemirjajte, saj bomo mi poskrbeli za vse.

Napredovanje k visokim standardom v takih primerih sploh ni mogoče. Človek vedno znova popusti in reče, da se bo visokih standardov držal kdaj drugič; s tem vara zlasti samega sebe, saj nezavedno že ve, da se to ne bo nikoli zgodilo.

Natanko to se dogaja danes. Strokovnjaki, politiki, znanstveniki in drugi trdijo, da se na vse kriplje trudijo, da bi spravili kapitalizem v normalno stanje, ljudje pa jih pri tem početju bolj ali manj mirno gledajo in si verjetno mislijo, da je tako tudi prav, kajti popravljanje kapitalizma terja gigantski kognitivni napor, terja pa tudi veliko empiričnega dela. V resnici je na delu prevara, le da tega ne vedo.

Prevara je, da je delovanje kapitalizma težko razumeti, češ da je preveč kompleksen. Prav nasprotno je res: v osnovi je silno preprost. Prevara pa je tudi tole.

Politiki, kot je Karel Erjavec, zamenjujejo resnico družbenega dogajanja za vsakdanji pragmatizem, ki pa ima tole problematično značilnost.

Ko učimo otroke moralnega in etičnega vedenja, jim skušamo zlasti z zgledom dopovedati, da je treba v življenju kdaj pa kdaj trmasto vztrajati pri resnici, pa če se vse postavi na glavo. Tako vztrajanje prinese resnično notranje zadovoljstvo, saj ima takrat človek občutek, da je na višini naloge, pred katero se je znašel, da ni popustil, da se ni strahopetno skril v mišjo luknjo.

Karel Erjavec razmišlja drugače: pravil političnega delovanja se držim tako, da jih sproti prilagajam vsakokratnim razmeram, zlasti pa lastnim koristim. Gre za obrat: kar počnem, določa sama pravila (političnega delovanja) in jih konstituira.

Pravil se torej lahko držimo a priori, kot bi rekel Kant, ali pa s svojim vedenjem vsakič na novo določimo sama pravila. Tako lahko rečemo, da se jih vselej držimo.

Navidezno imamo čisto vest, vendar je v resnici nimamo. Čisto vest imamo le v primeru, ko vztrajamo pri logiki dogodka in prav zaradi tega s svojim delovanjem postavljamo nova pravila; pragmatično prilagajanje pravil lastnim koristim je seveda iz povsem drugega registra in je, kantovsko rečeno, patološko oziroma nemoralno; samo na tej točki se gospod Cerar, od daleč sicer, celo približuje resnici, ko govori o pozabljanju vrednot.

Prav tu nastopi Freud in pokaže, da se človeški osebek ne more tako zlahka znebiti občutkov krivde, kot bi se jih rad, saj so najprej in bistveno nezavedni. Zunanji videz zato ne zadošča, kajti pomembno je, kaj se dogaja znotraj človeka. Toda ko ga najedajo občutki krivde, ima vendarle priložnost, da se preobrazi.

Človek se lahko popravi in spremeni tako, da najprej naredi nekaj, kar je, paradoksno, zgolj navidezno, nekaj za zunanjega opazovalca, ne za njega samega. Še natančneje: ključno je, da človek nekaj naredi za samega Velikega Drugega, ne pa za nadjaz ali za druge ljudi, ki ga tako ali tako zastopajo, kar pomeni, da pride zgolj z dežja pod kap, če se prilagaja njihovim pričakovanjem.

V tem je prava dialektika osebnostnih preobrazb, o katerih govori Freud. Ne gre za mukotrpno brskanje po notranjosti duše, po podzavesti in preteklosti, ne gre za to, da človek verjame sam vase, v svoje moči. Prav nasprotno se dogaja: človek naredi nekaj zunanjega, potegne potezo, izreče stavek, naredi gesto, ki preseneti njega samega, saj morda niti ne verjame, da je česa takega zmožen. In ko taka poteza dobi zunanjo potrditev, ko jo potrdijo drugi ljudje kot etično, pristno, dobro, avtentično, modro in tako dalje, je človek na konju; nekaj drugega se seveda dogaja, če je ne potrdijo.

Prav takih preobrazb manjka pri slovenskih politikih. Vedno znova se vedejo, kot da se ne morejo vesti drugače, kot se, kot da je njihovo vedenje najbolj pragmatični zgled na vsem svetu, kot da delajo nekaj najboljšega, nekaj, kar je skladno z najvišjimi standardi vedenja in delovanja ljudi. Pa vendarle se motijo.

Slovenski politiki, zlasti pa Karel Erjavec, zato niso preveč politični, kot bi se kdo tolažil, češ da je politika tako ali tako ku***, temveč so premalo. Pravzaprav bi lahko rekli s Freudom, da so premalo podobni sebi, to je politikom. Imenujejo se sicer politiki, toda v resnici so premalo zvesti sami ideji politike, ki je, kot je pokazal Alain Badiou, procedura resnice.

Na delu je zelo preprost obrat, o katerem veliko razmišljam prav zdaj, ko se lotevam knjige o renesansi: dela slavijo lastne avtorje.

Ali pa jih ne slavijo, če so narejena zaradi preračunljivosti.

Ko artikuliramo resnico, je naša etična dolžnost, da pri njej vztrajamo. Lahko bi rekel: zgolj vztrajamo in ne popuščamo. Vse drugo je zgolj sprenevedanje, medtem pa se Titanik približuje ledeni gori, orkester igra, noč je mirna in spokojna, zvezde na nebu svetijo in utripajo, zrak je svež in čist, obljubljena Amerika je blizu, ljudje pa se vedejo, kot da je vse v najlepšem redu.

O avtorju

Dušan Rutar

Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Dodaj komentar

Varnostna koda
Osveži