Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Tako je odločno in z izostrenim občutkom za samozavestno nastopanje v javnosti dejala gospa Alenka Bratušek, nekdanja prva ministrica. Pri njej je namreč oni dan pozvonil poštar in ker je ni bilo doma, ji je pustil sporočilo na majhnem listu papirja, naj pride po dokument, ki bi ji ga sicer rade volje vročil, saj poštarji delajo to vsak dan, če bi bila takrat doma, pa ji ga ni vročil, ker ji ga preprosto ni mogel vročiti, saj je racionalno bitje in je že po prvem ali morda drugem zvonjenju sklepal, da nima smisla zvoniti naprej, saj je bilo več očitno, da so vrata zaklenjena in da je gospa nekje zunaj. Gospa ima sedaj petnajst dni časa, da z listkom odide do najbližje pošte, ga pokaže prijazni uslužbenki ali prav tako prijaznemu uslužbencu na drugi strani okenca, saj ne more vedeti, kdo bo takrat v službi, ta pa ji bo pripadajoči dokument tudi nemudoma izročil, kar pomeni, da ga bo vzel najprej v svojo roko in ga nato potisnil v njeno. Na koncu se bo gospa podpisala v zvezek in s tem potrdila, da je dokument zares prejela. Odnesla ga bo domov in ga prebrala. Morda ga bo prebrala že na poti domov, ampak to ni pomembno, poleg tega pa ne vemo, ali bo šla na pošto peš ali se bo peljala z avtom. Pomembno je, da ga bo prebrala, saj ga mora. V dokumentu namreč nekaj piše. Kar piše, je lahko zanjo dobro ali pa tudi ni. Normalno je torej, da bo odlašala in prebrala dokument čim kasneje, kar pomeni, da ni čisto prepričana, kaj piše v dokumentu – ali pa ravno je prepričana. Vsak normalen človek bi storil enako, zlasti pa bi odlašal, če bi bila vsebina dokumenta povezana s službo, ki prinaša vsak mesec enaindvajset tisoč evrov bruto plače plus dodatke.

Ljudje so seveda nesramni. Moralizirajo in se pritožujejo, ker gospa še ni dvignila pošte. Morda ne vedo, da je izjemno zaposlena, saj bo imela kmalu zaslišanje pred nastopom nove in zelo dobro plačane službice. Poleg tega ji zakon dovoljuje, da pošto dvigne šele petnajsti dan od datuma, ko je pri njej pozvonil poštar, verjetno enkrat ali pa morda dvakrat, večkrat pa zagotovo ne, in ji pustil listek, ker je ni bilo doma, listek torej, na katerem je pisalo, da mora priti po dokument na pošto in da se ji pri tem sploh ne mudi, ker ima petnajst dni časa.

Gospa je sicer rekla, da ne bo čakala, ampak zarečenega kruha se veliko poje. To je spoznanje, ki že od nekdaj velja za čisto vsakega človeka, zato je treba biti previden, ko izjavljaš pred drugimi ljudmi to in ono, kajti lahko se zgodi, da te bodo nekoč prijeli za besedo.

Vlada gospoda Cerarja obljublja izhod iz krize. Tudi zanjo velja zgoraj zapisano. Obljublja, kar so obljubljale že prejšnje vlade. Torej gospe in gospodje ne obljubljajo ničesar novega, čeprav je v vladi veliko novih obrazov. Tam so sicer tudi stari obrazi, toda novih je več, zato bi upravičeno pričakovali, da bodo obljubili kaj novega. Pa ne obljubljajo. A tudi v tem primeru se bo izkazalo, da se zarečenega kruha še največ poje.

Gospa ima to prednost pred vlado Mira Cerarja, da bo pošto prej ali slej le prevzela, ker ji to nalaga zakon. Torej bosta gospa in dokument trčila drug ob drugega, ker se to preprosto mora zgoditi. Izhod iz krize je večji problem, ker ni nobenega zakona, ki bi objektivno nujno vodil k izhodu.

Izhod bodo torej našli ali pa ga ne bodo. Najverjetneje ga ne bodo. Zakaj ga ne bodo?

Našli ga ne bodo zato, ker obstaja zakon kapitalistične proizvodnje dobrin, ki deluje kot gravitacijski zakon. Nanj kratko malo ne morejo vplivati. Le da imajo to možnost, da lahko zamenjajo kapitalizem s socializmom, česar ne bodo storili, medtem ko gravitacije ne morejo ukaniti, saj se vsaj trenutno še ne morejo preseliti v drugo vesolje, v katerem takega zakona gravitacije preprosto ni.

Kdor posluša mainstream ekonomiste, vedno znova sliši, da so ekonomski modeli, skupaj z ekonomsko teorijo, dobri in uporabni. Depresij, kriz in veliko drugih zadev ne napovedo pravočasno, ker vendarle niso tako zelo dobri. To priznajo tudi sami. Realnost je pač bolj zapletena, kot mislijo in kot kažejo razni modeli.

Mainstream ekonomisti tako rekoč nikoli ne pozabijo dodati besedice ravnotežje. Zanje so delovanje trgov, zakoni povpraševanja in ponudbe, količina denarja v obtoku, obresti in vse drugo v ravnotežju ali pa niso v ravnotežju. Očitno je, da imajo besedo ravnotežje zelo radi.

Če torej ni ravnotežij, je treba zadeve uravnotežiti, torej spraviti nazaj v ravnotežja, ki so se očitno porušila, ker je realnost bolj kompleksna, kot mislijo, in zato vedno na kaj pozabijo, pa če so njihovi modeli še tako dobri.

Nazaj k ravnotežjem torej. Vrag je le, da takih ravnotežij sploh nikoli ni bilo in da so čisti mit.

Nekateri ekonomisti, ki ne sodijo v glavni tok, poudarjajo, da je družbeno življenje ljudi veliko bolj kot k ravnotežjem nagnjeno k neravnotežjem, notranjim nekonsistentnostim, neracionalnim pričakovanjem ljudi, negotovosti, konfliktom, kontradikcijam, različnim razlagam realnosti in k podobnim zadevam.

Njihovo razmišljanje je na pol poti k resničnim načelom in zakonitostim družbenega življenja, zaradi katerih je na primer Marx kot filozof govoril tudi o politični ekonomiji, in ne zgolj o od matematike odvisni ekonomiji. Družbenega življenja ljudi namreč ne pojasni noben matematični model, pa če je še tako sofisticiran.

Dokler bo torej način proizvodnje dobrin tak, kakršen v kapitalizmu pač je, resnična vednost o delovanju kapitalizma ne bo imela nobenih realnih možnosti, da bi jo kdo iz glavnega toka vzel zares. In morda je največja tragičnost celotne zgodbe ta, da dobra teorija ne pojasni le zakonitosti realnega življenja, temveč pojasni tudi zanikanje in ignoranco pripadnikov glavnega toka.

Pove nam tudi, da živimo v svetu, v katerem je nadvse naivno misliti, da so znanstveniki in strokovnjaki živo zainteresirani za najboljše teorije, ki najbolje pojasnijo realnost. Resnica je daleč od tega: pripadniki glavnega toka ponujajo vsem drugim ljudem tako znanje, za katerega v zadnji instanci sploh ni pomembno, da kaj pojasni, saj je pomembno predvsem to, da se prek njega ohranjajo obstoječa razmerja moči, da prek njega pripadniki elit še naprej ostajajo pripadniki elit in da je občestvo še naprej strukturirano natanko tako, kakor že je.

Neoliberalistična tehnokratska vlaga Mira Cerarja zato obljublja izhod iz krize, ker ne ve, kaj naj sploh reče, obenem pa se sklicuje na mainstream ekonomiste, kar je približno enako produktivno, kot če bi se papež in kardinali zbrali na posvetu, na katerem bi iskali izhod iz položaja, v katerega jih postavlja preprosto vprašanje, ali naj ženske še naprej opravljajo abortuse ali ne.

O avtorju

Dušan Rutar

Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Dodaj komentar

Varnostna koda
Osveži