Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

V zanimivi knjigi z naslovom When Believers Become Depressed (Lakita Long, 2005) beremo o pojavu, ki ima veliko skupnega s psihologijo, pa tudi s kapitalizmom, s psihologijo kapitalizma, s psihologijo v kapitalizmu in z duhom kapitalizma. Za kaj gre? Številni verniki, ki sicer verjamejo v Boga, postajajo nenadoma vse bolj depresivni in potrebujejo psihološko pomoč. Zakaj postajajo depresivni, če pa verjamejo v vsemogočnega in dobrega Boga, ki je vselej na njihovi strani in se z njimi veseli življenja, v katerem tudi uživajo? Knjiga odgovarja z razlago duhovne depresije, kar je še dodatno zanimivo zlasti za pričujoči zapis. Ko namreč govorimo o dolgi depresiji v kapitalizmu, mislimo tudi na duhovno depresijo. In te je v kapitalizmu, kolikor hočete. Morda tudi zato nenehno govorijo o rasti in upanju in sreči in boljšem življenju – da ne bi bili ljudje še bolj depresivni, kot objektivno že so.

Kdor posluša iz dneva v dan slovenske politike in ekonomiste, ima močan vtis, da je reševanje kapitalizma nekaj tako lahkega kot večerni sprehod ob reki. Vsi namreč natančno vedo, kaj je treba narediti, da bodo rešili kapitalizem in slovensko gospodarstvo z njim vred. In ko nastopi plima, brez sramu povedo, da je nastopila tudi za Slovenijo. Ta ni storila ničesar, da se je plima sploh pojavila, toda kljub temu slavijo zmago, kot da so k reševanju kapitalizma levji delež prispevali prav slovensko ekonomisti, slovenski politiki in slovenski menedžerji, ne pa nemški, kitajski, ameriški, japonski, indijski, brazilski, angleški in drugi. Poleg tega nikjer ne omenijo delavcev, ampak to je že druga zgodba.

Temeljni problem slovenskega besedovanja o reševanju kapitalizma, o rasti in plimi in vsem drugem sta nevednost in ignoranca – do duhovne depresije še pridemo. Zelo natančno rečeno: ne vedo in nočejo vedeti, da je kapital množica družbenih odnosov. To ni denar, ni premoženje, ni bogastvo in ni kredit. Ko torej pričakujejo kapitaliste, ki naj bi vlagali kapital, ne vedo, o čem govorijo. Razloček med njihovim objektom izjavljanja in objektom, o katerem je govoril Marx, pa je velik in pomemben.

Če torej rečemo, da imajo kapitalisti v lasti veliko kapitala, rečemo, da imajo poleg stvari v lasti tudi delavce kot delovno silo. Eni ljudje imajo torej v lasti druge ljudi. To pomeni, da se še iz kamene dobe sem ni nič spremenilo: eni ljudje so pač zgolj lastnina drugih. In teh prvih je ogromno. Peščica ljudi ima torej v lasti tako rekoč ves denar, vse predmete in stvari, pa tudi skoraj vse ljudi. V takem svetu živimo.

Ljudje, ki imajo v lasti druge ljudi, lahko delajo z njimi, kar hočejo. Tako se tudi obnašajo. Ko torej investirajo in vlagajo in prinašajo kapital, izkoriščajo ljudi, delavce, in delajo z njimi, kar hočejo.

Prav zato slovenski politiki in ekonomisti ne govorijo o delavcih. Pravzaprav govorijo, ko govorijo o stroških dela in o potrebi po njihovem zmanjševanju. V resnici so ignorantski do delavcev, kar pa je pričakovano. V kapitalizmu so namreč ljudje stvari, predmeti, zato tudi govorijo o njih z ustreznim besednjakom.

Dobro je torej slediti besednjaku kapitalistov in ga pazljivo analizirati. Ko govorijo o učinkovitosti kapitala, govorijo o učinkovitosti delavcev, saj izključno delavci ustvarjajo vrednost. A namesto da bi jih hvalili in nagrajevali z višjimi mezdami, jih obravnavajo kot strošek, ki ga je treba vedno znova še zmanjšati. Že postaja jasno, kaj tlakuje pot v depresijo.

Kapitalisti pričakujejo od delavcev zgolj večjo učinkovitost, kar je zopet logično. Delavci ne smejo preveč misliti, morajo pa nenehno učinkovito delati. Ne smejo biti ustvarjalni in kreativni, zato jih že od malega trenirajo, da bodo predvsem ubogali.

Delavci zato večinoma tiho ubogajo in drsijo v depresijo. Redkokdaj kaj rečejo. Mnogi tudi verjamejo, da je na tem svetu pač tako, da imajo eni veliko, drugi, oni sami, pa nič ali zgolj svojo delovno silo. Psihologija je v kapitalizmu zato zelo pomembna, kajti delavce morajo prav vzgajati, da se ne bodo uprli.

Problem z vzgojo za pridnost, učinkovitost in ubogljivost pa je, da zlo nastaja neodvisno od psihologije posameznikov. Če bi vsi ljudje na tem svetu ubogali vse zakone in vsa pravila, bi zlo še vedno nastajalo. Imenujemo ga objektivno zlo.

Namesto o objektivnem zlu nenehno in vse pogosteje govorijo o psihologiji: o pričakovanjih vlagateljev, o zaupanju v kapitalizem, o razpoloženju na trgih in borzah … Psihologija je povsod in vse več ljudi obiskuje kratke tečaje, na katerih se učijo preproste psihologije, tiste, ki je pač koristna in neposredno uporabna.

Popularna in uporabna psihologija je podobna šamanizmu. Ljudje naivno verjamejo, da psihologija posameznikov in skupin spreminja svet. Znano je na primer prepričanje, da se bo svet spremenil, če se bo spremenilo dovolj posameznikov. Zato je na terenu toliko laičnih psihologov in drugih humanitarnih delavcev, ki slavijo vsakega spremenjenega posameznika, saj se z njim po malem spreminja tudi svet. Resnica o spreminjanju sveta pa je daleč od tega.

Zaslepljenost s psihologijo je zares velika, zato ljudje ne prepoznajo objektivnih materialnih in duhovnih okoliščin, v katerih nastaja sama psihologija, saj ta ne obstaja v zraku in ne prihaja z Lune. Torej: psihologija ljudi ne spreminja sveta, zato pa spremembe sveta spreminjajo njihovo psihologijo.

Sodobni kapitalizem prek svojih zastopnikov ne zlorablja le delavcev, temveč zlorablja tudi psihologijo. Posamezniki so zaradi tega nagovorjeni, naj se ukvarjajo s seboj, naj osebnostno rastejo in naj se duhovno osvežijo, češ da bo tako za vse bolje.

Pa ne bo, ker ne more biti. Objektivne okoliščine sveta so namreč depresivne. Govorimo tudi o novih oblikah totalitarizma, zaradi katerih morajo ljudje vse več delati natanko to, kar se od njih pričakuje, saj mora kapitalizem nenehno rasti.

V zraku je zato imperativ, je zahteva, zaradi katere so številni ljudje zgolj pridni, ubogljivi in depresivni, saj ji ne morejo ustreči, njihovo življenje pa se ne spreminja na bolje niti tedaj, ko ji strežejo kot nori. Kapitalizem torej objektivno ustvarja pogoje za depresijo, zato imajo prav avtorji, ki trdijo, da depresija pravzaprav ni klinična diagnoza, temveč je stanje duha.

Zagotovo pa je tudi stanje eksistence velikanskega števila ljudi, ki živijo iz leta v leto slabše, čeprav garajo kot črna živina – če delo sploh še imajo.

O avtorju

Dušan Rutar

Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Dodaj komentar

Varnostna koda
Osveži