Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

V Sloveniji ni politične volje za boj proti korupciji. Tako je včeraj izjavil predsednik Komisije za preprečevanje korupcije. V poplavi političnih besed o rasti BDP-ja, dvigovanju čolnov in borznih indeksov, napredovanju v lepšo prihodnost, etiki, vrednotah, morali in načelih oziroma principih, v času novih obrazov na političnem odru in novi povodnji besed o vrednotah in morali, ki prihajajo iz ust Mira Cerarja, so preproste besede o pomanjkanju politične volje kot hladna prha, ki tlakuje prehod od idealizma k realizmu. Povedo nam namreč, da se ni nič spremenilo, da bolje najbrž ne bo nikoli, da je kapitalizem utopičen in idealističen, ker njegovi zastopniki, zlasti pripadniki elit, ki živijo bajno, nenehno čvekajo in prodajajo meglo, da bodo nekateri še vedno goljufali in legalno kradli, ponarejali spričevala, se izdajali za magistre, čeprav niso, da bodo najvišji uradniki še vedno ignorirali sodišča in ne bodo hodili na pošto, ko bi bilo treba iti, da bodo nestrokovni, nesposobni in celo moralno pokvarjeni ljudje še vedno dobivali vsak mesec na tisoče in tisoče evrov plače plus dodatke za slabo opravljeno delo, za neopravljeno delo in za neprimerno vedenje. Pa pravijo, da sem jaz pesimističen.

Človek si včasih zaželi, da bi prišel vesoljni potop in nekatere ljudi preprosto odplaknil s tega sveta. To se najverjetneje ne bo zgodilo, zato pa nam ostane razmišljanje o vlogi in pomenu intelektualcev, učiteljev, vzgojiteljev in drugih ljudi, ki še znajo razmišljati, vedo, kaj je njihova dolžnost, imajo pogum za nastopanje v javnosti in se zavedajo etičnih načel. Če bi strnili vrste, bi morda z intelektualnim delom, zlasti med delavci, lahko dosegli kritično maso in drugače odplaknili nesposobne ljudi. Potem bi lahko imeli na štadionih, kjer sicer igrajo fuzbal za zabavo množic, tudi predavanja in resne pogovore in debate in diskusije. Samo pomislite na polne Stožice ali polni Ljudski vrt in intelektualni večer. To bi pa res trgalo gate.

V knjigi Teachers as Cultural Workers, pod katero se je podpisal Paolo Freire, o njej bom podrobneje spregovoril na naslednjem predavanju iz cikla Učitelji in učenci, naletimo na zelo produktivno zamisel, ki je prepletena skozi vsa poglavja. To je tako zelo preprosta ideja, obenem pa je tako radikalna, da moram spregovoriti o njej in nadaljevati včerajšnje razmišljanje o resnem študiju v tej deželi, k kateremu je pozvala ministrica za šolstvo, ter se navezati na izjavo predsednika KPK-ja, zapisano čisto na začetku tega razmisleka.

Naj začnem s preprosto ugotovitvijo. Freire je bil dober učitelj in zelo dober javni delavec. Številni ga sicer niso marali, toda to ne spremeni zapisanega. V tej deželi redki vedo zanj, a dejstvo je tudi zaradi tega še vedno dejstvo in stoji kot skala.

Kaj pomeni biti dober učitelj? Pomeni veliko stvari, omenil jih bom le nekaj.

Prvič. Dober učitelj je intelektualni javni delavec, ki se je naučil lekcij iz življenja, kot pravi Freire. Nečesa se je naučil tudi na fakulteti, saj o tem nihče ne dvomi, toda pomembneje je, da se je naučil zlasti lekcij iz življenja. Ko govorijo o vseživljenjskem učenju, bi morali zato najprej pomisliti na zapisano. Prva lekcija iz življenja je tale.

Življenje nas nenehno uči, da nujno delamo napake. Vsakdo dela v življenju napake. Ne obstaja absolutno zanesljiv človek, ki ne bi storil niti ene same napake. Česa takega v tem vesolju preprosto nič. Prav zato se človek uči iz lastnih napak. In taka je prva lekcija.

Če hočemo govoriti o resnem študiju in o resnih učiteljih in o resnih učencih, če hočemo resno govoriti o morali in etiki in vrednotah, je treba vzeti prvo lekcijo življenja, ki se imenuje kritična refleksija lastnih napak. Te lekcije se človek ne nauči iz knjig in se je ne nauči v šoli. Učitelj, ki je to prvo lekcijo življenje vzel, je zato že izjema in je dragocen javni delavec za vsakega učenca, pa tudi za vsakega človeka.

Seveda pa nikjer ne piše, da se bodo učitelji, politiki in drugi ljudje te prve lekcije tudi naučili. Čisto mogoče je, da se je ne bodo, ker se je preprosto ne bodo hoteli. A upanje ostaja.

Drugič. V kapitalističnem življenju, ki ga živimo prav ta trenutek, je življenjska lekcija tudi tale. Vsepovsod okoli nas je propaganda, kar je bržčas očitno. Te je neprimerno več, kot smo je bili deležni v stari Jugi, kar je tudi očitno in logično nujno. Njena funkcija je zelo jasna: držati ljudi v šahu, proč od resnice, v iluzijah, da lahko pripadniki elit delajo, kar hočejo.

Prav te dni nam na primer servirajo iluzijo, da raste BDP in da je vse v redu. Niti slučajno pa ne bodo povedali, kako raste BDP v primerjavi z dolgom, ki ga bo seveda treba vrniti. Michael Roberts v svojem včerajšnjem blogu (1. oktober 2014) jasno zapiše: svetovni dolg je od leta 2001, ko je znašal 160 % družbenega prihodka, do leta 2013 narasel na 215 %.

Po domače: morda res ustvarite več, toda dolgujete še bistveno več, kot ste dolgovali, kar pomeni, da imate manj, kot ste imeli, da ste na slabšem, pa čeprav vse raste, ker dolgovi pač rastejo hitreje.

Druga lekcija iz življenja, ne iz knjig ali iz učilnic, je zato tale: ne verjemite propagandi, pa če je še tako prijetna za vaša ušesa.

Tretjič. Tretja lekcija iz življenja se nanaša na odprtost. Dober učitelj je odprt, kar pomeni, da ve, da se učenci učijo na neskončno različnih načinov, zato jim ne vsiljujejo enega samega, ki naj bi bil pravilen. Dober učitelj ve, da obstajajo različni načini učenja, ne pa pravilni in napačni. Prav zato se sam nenehno uči in spreminja svoje načine poučevanja, saj se tudi učenci spreminjajo in so različni.

Odpiranje je temeljna lekcija življenja. Življenje je odprto in terja odpiranje. Vse to je zelo preprosto. Odpiranje je že učenje, saj prinaša razumevanje in ga omogoča. Brez odpiranja zato ni razumevanja.

Vsak prebivalec te dežele dobro ve, da smo obtičali v blatu. Tega dejstva ne bodo spremenili niti novi obrazi, saj nimajo novih idej, nimajo novih zamisli, nimajo novih konceptov. To niso intelektualci kot javni delavci, o katerih sem spregovoril tokrat. Preprosto niso, zato nimajo politične volje za boj proti zlu, kot je pravilno ugotovil gospod Štefanec s svojimi sodelavci, saj imajo zgolj politično voljo za uresničevanje svojih ozkih interesov.

Sedaj je nemara očitno, kako zelo potrebujemo nove ideje, kako zelo potrebujemo javne intelektualne delavce, ki govorijo, kar delajo, in delajo, kar govorijo, ko razmišljajo o morali, vrednotah, etiki in sami naravi napornega intelektualnega dela, ki terja branje knjig, velikega števila knjig; tokrat sem na kratko predstavil eno.

V tej deželi je vse preveč intelektualne ležernosti, lenobe in je vse preveč vulgarnega pragmatizma v smislu pomembno je dobro zaslužiti, pa čeprav prodajamo ljudem meglo, jajca in neuporabne dobrine. Sedaj je zato skrajni čas, da dosežemo kritično maso in postavimo nekatere zadeve v povsem novo luč.

O avtorju

Dušan Rutar

Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Dodaj komentar

Varnostna koda
Osveži