Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Ljudje, ki se očitno delajo pametne, čeprav njihove besede dokazujejo, da so njihova tovrstna prizadevanja jalova in zaman, ugotavljajo, da so danes zelo pomembne podobe. A ne katere koli, dodajajo, kot da so pravkar dokazali obstoj onega bozona. Pomembne naj bi bile premične podobe, pravijo, čeprav se podobe premikajo le, če jih vzamemo v roke in nosimo naokoli. V filmu se na primer nič ne premika, zato film ni množica premikajočih se podob, o čemer nameravam govoriti v sredo (8. oktobra 2014), ko se z Mitjem sredi Ljubljane lotevava vprašanja, kaj je film. Kadri so lepo mehansko zloženi drug zraven drugega, to pa je tudi vse. Premikanje je zgolj iluzija, ki jo pač ustvarimo z ustreznimi napravami. In tudi v možganih gledalcev se nič ne premika. Kljub temu oblikovalci javnih mnenj, kot jih imenujejo, vztrajno ustvarjajo vtis, da se zlasti mladih ljudi danes ne da nagovarjati, če pri tem ne uporabljamo premičnih podob. Take neumnosti že dolgo nisem slišal. Trdim namreč ravno nasprotno: da jih je mogoče resno nagovarjati zlasti z besedami, kar pomeni, da so podobe sicer lahko zraven, ni pa nujno. Tako je od nekdaj, saj je že Platon pisal o tem, ko je razmišljal o dolžnosti ljudi na tem svetu, o dolžnosti do razmišljanja, ne do gledanja. Mlade ljudi je torej mogoče nagovarjati le, če imaš kaj povedati, če znaš misliti, saj ljudje niso neumni. Če nimaš dobre ideje, tudi podobe ne bodo pomagale. Seveda je na začetku vprašanje: za kaj naj bi jih sploh nagovarjali? Ne bi škodilo, če bi kdo prebral knjigo z naslovom Words Not Spent Today Buy Smaller Images Tomorrow: Essays on the Present and Future of Photography, ki jo je spisal fenomenalni David Levi Strauss.

Fotograf je namreč raziskovalec sveta. Ne hodi okoli in ne pritiska na sprožilec, češ da bo ustvaril lepo, zanimivo fotko, s katero naj bi koga nagovoril v prepričanju, da ljudje danes predvsem radi gledajo podobe. Daleč od tega. Fotograf je človek, ki se zaveda, da je svet okoli njega, saj je vselej v svetu, umetna in nepravična tvorba, ki jo je treba raziskovati. To pa po definiciji pomeni, da je treba misliti. Brez razmišljanja ni raziskovanja sveta, ni razumevanja nepravičnosti in zla ter zlasti ni podob. Fotografije, ki niso plod napornega raziskovanja, so zgolj klišejske, dolgočasne podobe, pa če jih še tako besno premikamo naokoli, podobe, ki v resnici nikogar ne zanimajo dlje kot nekaj sekund.

Fotograf nas torej nagovarja, kar pomeni, da nas izziva. Postavlja nas pred izzive, ne pred podobe, čeprav se nam spontano dozdeva, da nas postavlja prav pred podobe – ali pa podobe postavlja pred nas. Izziva nas, ker terja od nas raziskovanje. Terja torej to, kar dela tudi sam. Ne podpira naše miselne lenobe, saj ve, da brez intelektualnega dela njegovih fotografij sploh ne moremo dojeti, pa če še tako dolgo zremo vanje.

Zaradi izzivanja se dogaja nekaj presenetljivega: prestavljamo se v druge svetove, v drugačne svetove, ki niso zgolj duhovni. Podobe so vrata v svet idej, iz katerega prihajajo. In to je dobro za nas, je za naše blagostanje, je za našo dobrobit, saj lahko preživimo samo zaradi idej. Ne moremo namreč vsega življenja preživeti na zapečku, v eni sami realnosti, v eni sami iluziji, strmeč v podobe na zaslonih. Pravzaprav lahko, tako kot so Platonovi ujetniki vse življenje v votlini, toda to ni v redu in ni prav. Saj nismo na tem svetu, da bomo nekje ždeli vse življenje, ga prenašali in gledali podobe. Tu smo iz povsem drugačnih razlogov in z drugačnimi nameni.

Prav zato je treba ob gledanju fotografij dogodkov, kot so 9/11, Abu Grajb, smrt Osame bin Ladna, arabska pomlad, gibanje Occupy Wall Street, državljanska vojna v Siriji, vojna v Ukrajini, nasilje nad Palestinci, resno razmišljati o svetu, v katerem živimo, o kapitalizmu, o medijskih vsebinah, ki nam oblikujejo svet in predstave o realnosti, o naših identitetah v vse bolj tehnološko razvitem svetu, ki je obenem tudi vse bolj hladen in odtujen.

Radostna vest je, da je resno razmišljanje o sodobnem svetu pravzaprav že nagovor; je nagovor, ki sploh ne potrebuje premičnih podob. Nikakršno naključje namreč ni, da vse več ljudi izjavlja, da nimajo nikogar za pogovor. To dokazuje, da ljudje definitivno ne potrebujejo še več podob, temveč potrebujejo besede. Potrebujejo resne pogovore, potrebujejo to, kar se dogaja v analizi: poslušalca.

Tudi fotograf je dober šele takrat, ko zna prisluhniti in se pogovarjati.

Ljudje na žalost v glavnem niso navajeni, da bi jih kdo poslušal. Navajeni so na hitenje in na brezbrižnost, navajeni so, da izmenjujejo z drugimi ljudmi fraze. Danes se navadnemu človeku zdi, da preprosto nima časa za pogovor, čeprav čuti, da ga potrebuje. Ujet je v divje ritme življenja, iz katerih ne zna, morda pa celo noče.

Nagovarjanje pa je objektivno vse bolj potrebno, kajti ljudje kot simbolna in družbena bitja preprosto potrebujejo drug drugega. Vsakdo potrebuje drugega človeka za potrjevanje lastne eksistence in identitete. Človek ne more sam potrjevati svoje identitete; za to vselej potrebuje drugega in drugačnega človeka.

Nagovarjanje je potrebno tudi zaradi objektivnega družbenega zla. Če bodo ljudje pretežno še naprej zrli v podobe, se bo objektivno zlo širilo in širilo, ljudje pa se mu ne bodo upirali, ker ne bodo imeli časa ali pa bodo preveč zaposleni s podobami.

Kako torej danes nagovarjati ljudi? Odgovor je tako rekoč na dlani: s sočutjem in z vrhunsko teorijo. Nikakor s podobami, temveč z idejami. Ljudi je treba nagovarjati z novimi idejami, z radikalnimi idejami, saj postaja življenje v kapitalizmu vse bolj neracionalno in vse bolj blazno.

Blaznost kapitalizma lahko zajezi zgolj množica ljudi z dobrimi idejami. Z njim lahko prekinejo le ljudje, katerih zavest se je prebudila ob branju dobrih knjig in skozi resne pogovore z drugimi ljudmi. Na primer s fotografi in z njihovimi fotografijami.

V nečem pa imajo vendarle prav: starih ljudi, pri čemer ni pomembno, koliko let imajo, ni mogoče več nagovoriti.

O avtorju

Dušan Rutar

Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Dodaj komentar

Varnostna koda
Osveži