Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Znanka mi je poslala vabilo staršem in seveda njihovim otrokom, naj se prijavijo na tečaj za bodoče menedžerje ali politike. Na prvi pogled je z vabilom vse v najlepšem redu, kajti bodoči menedžerji oziroma politiki bodo po končanem šolanju znali: vešče nastopati v javnosti; imeli bodo razvite komunikacijske sposobnosti; znali bodo samozavestno nastopati in govoriti; obvladali bodo veščine vodenja. Problem je le, da naj bi to znali desetletni otroci (sic!). Torej ponovimo: desetletni otroci bodo znali po tečaju, ki traja natanko trideset ur, samozavestno govoriti v javnosti in obvladali bodo veščine vodenja, kar pomeni, da bodo znali nekoga voditi. Zelo podobno razmišljanje najdemo v brošurah, v katerih so pred drugo svetovno morijo nacisti zagovarjali vzgojo nacistične mladine, le da je bil takrat obvezni program vzgoje otrok poleg naštetega še: telesne vaje; igre za razvijanje kolektivnega duha; izleti v naravo; branje knjig.

Kot rečeno: na prvi pogled je vse v redu, kajti otroci se bodo na tečaju naučili tudi primernega vedenja. Pa vendar je vse v tem oglasu narobe, in bi moral postati predmet javnega obsojanja.

Ne mislim zgolj na to, da ponudniki tečaja najverjetneje niso razvojni psihologi ali pedagogi, ki znajo delati z desetletniki in vedo, kakšen je njihov moralni, socialni, intelektualni in osebnostni razvoj, mislim predvsem na nekaj drugega.

Mislim zlasti na to, česar ponudniki tečaja najverjetneje ne razumejo, kajti če bi razumeli, tako slaboumnega in nevarnega tečaja niti ne bi organizirali. Česa torej ne razumejo, pa bi morali razumeti?

Ne razumejo, da je človek umno bitje in da je dolžnost vzgojiteljev, da otroka vzgajajo v umu in za um. Torej ne za te ali one imaginarne scenarije, vrednote, politične ideje in podobno, temveč za rabo uma, kar pomeni za razmišljanje. Vsak vzgojitelj bi zato moral prebrati in razumeti Kantovo Kritiko praktičnega uma. Zakaj bi moral vsak vzgojitelj in sploh vsakdo, ki govori o vzgoji, prebrati to knjigo?

Prebrati bi jo moral, ker ni dobra nobena vzgoja, ki ni vzgoja za um, za rabo uma, za svobodo in za moralni zakon. Drugačna vzgoja otrok je kajpak možna, vendar ni dobra, kar pomeni manipuliranje, ki ima lahko tudi grozne posledice oziroma učinke.

Manipuliranje z ljudmi je mogoče, ker obstajajo oblastna razmerja, na katera na žalost ljudje kot svobodna bitja lahko pristajajo; mogoče pa je tudi zaradi tega, ker ljudje spontano oblikujejo fantazme o svetu. Za razumevanje vzgoje je zato treba brati vsaj Kanta in Freuda. Slednji nam pove, kako nastajajo fantazme in kaj moramo z njimi narediti, Kant pa nam pove, kako razumeti človeka kot svobodno bitje.

Fantazme moramo presegati, kot je predlagal Freud. Šele potem lahko govorimo o svobodi in o demokraciji. Zakaj jih je treba presegati? Na kratko: ker so imaginarni scenariji ali iluzije. Menedžerji in politiki pa ne morejo biti niti zastopniki svobode niti zastopniki demokracije, kajti v kapitalizmu, ki temelji na tekmovanju, izkoriščanju delavcev in zniževanju stroškov, na zakonu profitabilnosti in na privatni lastnini, ni svobode. In demokracije kapitalizem ne prenese. Zastopniki svobode se temu upirajo, a menedžerji in politiki v tej deželi mednje ne sodijo, če odštejemo nekaj izjemno redkih izjem.

Vzgoja za menedžerje in politike je zato vzgoja za ljudi, ki prej ali slej podpirajo kapitalizem kot izkoriščevalski sistem. Tu pa mora svoje povedati Kant.

Kant takoj v predgovoru k svoji knjigi zapiše nekaj, kar spodnese tla vsakemu menedžerju, vsakemu politiku in sploh zastopniku zdravega razuma, ki skuša misliti pojem svobode. Kant namreč pravi natanko takole: moralni zakon je pogoj, zaradi katerega se človeško bitje šele lahko zave lastne svobode oziroma možnosti za svobodno delovanje.

Kant torej ne reče, da je človek svoboden po naravi in da se zato lahko vede moralno ali pač ne. Ne reče, da je moralno vedenje predmet odločitve. Reče čisto nekaj drugega.

Takole pravi. Zadeva je precej kompleksna, vendar jo lahko razumemo. Svoboda je pogoj moralnega zakona. Živali, ki niso svobodne, se zato ne morejo vesti moralno ali nemoralno. Človek je svoboden, in se lahko vede moralno, kar pomeni, da se lahko podreja.

Obenem je moralni zakon pogoj, pod katerim se človek šele zave lastne svobode oziroma zmožnosti za svobodo. Zavest o svobodi in zmožnosti za moralno vedenje pa presega človekovo empirično težnjo, da bi se vedel tako, da bi pri tem čutil ugodje in se izogibal neugodju.

Človek je torej svoboden, ko se zaveda dolžnosti in moralnega zakona nad seboj.

Praktično delovanje, pravi Kant, je podrejeno umu, ta pa neposredno določa voljo. Volje, na primer volje otrok, tako ne bi smeli določati starši ali vzgojitelji, učitelji ali menedžerji, temveč bi jo moral določati sam um; torej volje ne določajo niti otroci sami. Naloga vzgojiteljev je v tej perspektivi popolnoma jasna: vzgoja otrok za rabo uma. In najboljša vzgoja za rabo uma je – raba uma.

Raba uma je najboljši možni vzgojitelj, kajti avtomatično pomeni preseganje fantazem in utrjevanje človekovega svobodnega delovanja. Kant je zelo natančen: um je praktičen.

Um je vselej praktičen, zato ne potrebujemo empirično omejenega uma, da bi nam povedal, kako praktično delovati. To je obenem največja težava vsakega učitelja in vsakega vzgojitelja, kajti izhaja iz napačne delitve uma na čistega in praktičnega. Po domače: vzgojitelji so vse prevečkrat zmotno prepričani, da je praktični um dovolj za vsakdanje delovanje, medtem ko naj bi bil čisti um preveč teoretski, preveč abstrakten in zato neuporaben. Res pa je prav nasprotno.

Praktični um je vselej že empirično omejen, zato ima Kant prav, ko trdi, da je edino čisti um zares praktičen. Kaj to pomeni?

Praktični um, ki je omejen z empirijo, ne zmore kritične analize samega sebe, kar pomeni, da ne more preseči samega sebe, saj je preveč ujet v empirijo. V vsakdanjem življenju se to kaže tako, da ljudje sledijo svojim fantazmam in jih nikoli ne postavijo pod vprašaj.

Čisti um, pravi Kant, pa deluje bistveno drugače.

Čisti um sploh ne potrebuje kritike, kajti sam že vsebuje vse smernice za kritiko lastne rabe. Raba uma je torej že sama po sebi kritična raba uma. Ko človek zares uporablja čisti um, je že na poti h kritiki samega sebe, kajti raba čistega uma dobesedno je kritika samega sebe oziroma vsake rabe uma.

Ne moremo si torej predstavljati rabe uma, ki ne bi bila kritična. Vsaka resna raba uma je tudi vzgoja za rabo uma. Otroci, na primer desetletniki, ki bi bili vzgajani za bodoče menedžerje in politike, bi morali ipso facto bititudi vzgajani za kritično rabo uma.

Kritična raba uma nujno pomeni tudi razumevanje družbenih okoliščin, v katerih poteka vsako možno vzgajanje, pomeni pa tudi refleksijo vsake možne vzgoje. Torej: vzgajanje za menedžerje in politike bi moralo biti tudi vzgajanje za kritično refleksijo samega vzgajanja za menedžerje in politike. Ne morem vedeti, ali vzgojitelji to zmorejo, vseeno pa resno dvomim, da zmorejo, kajti menedžerji morajo po definiciji podpirati kapitalizem, za zdajšnje politike pa tudi ne morem reči, da premorejo kritično refleksijo lastnega delovanja, kar pomeni, da so tako rekoč avtomatično podrejeni kapitalizmu.

Večina najbolj izpostavljenih slovenskih politikov se namreč že dalj časa vede, kot da je država njihova lastnina. Vedejo se, kot da vedo, kako voditi državo, ki je njihova last, da bodo zadovoljili – lastne fantazme. Tu je ključni problem slovenske politike. Fantazme so scenariji, znotraj katerih je videti, da je svet konsistenten, videti pa je tudi, da je sama fantazma konsistentna, zato ljudje lastne fantazme ljubosumno čuvajo pred nepridipravi, kar pomeni, da jih ne želijo izgubiti, da ne želijo, da bi jih kdo postavil pod vprašaj. Človek, ki se oklepa lastne fantazme, postane prej ali slej napadalen in celo agresiven. Oblastni ljudje, verujoč v lastne fantazme, zato razmišljajo: če bomo vse naredili po scenariju, bo rezultat gotovo tak in tak … Pri tem si kajpak nagajajo in se onemogočajo, saj imajo različni politiki oziroma različni zastopniki oblasti različne fantazme. Večstrankarski sistem, ki smo si ga nekoč želeli, je tako prinesel le še več fantazem. Nekoč smo živeli eno samo, danes smo shizofreni in razporejeni po številnih. Mnogi ljudje so samoniklo prepričani, da je to pač bistvo demokracije. V resnici niti ne vedo, kaj je demokracija, ker se niso dovolj poglobili v zamisel, ki se sicer rodi v antičnem svetu. Zlasti pa niso prebrali Kantove Kritike praktičnega uma. Če bi jo, bi bržčas vedeli, da je treba fantazme presegati, kot je predlagal Freud. Šele potem lahko govorimo o demokraciji, svobodi, moral, vrednotah in vsem drugem.

O avtorju

Dušan Rutar

Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Dodaj komentar

Varnostna koda
Osveži