Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Ministrski predsednik Miro Cerar je dejal, da bo vlada nemudoma poiskala novega ustreznega kandidata za 21 000 evrov bruto mesečne plače. Izjava je zanimiva zlasti v luči njegovih siceršnjih hvalospevov na račun morale, etike in univerzalnih principov človeškega vedenja. Beremo jo namreč lahko na dva načina. Prvič. Iščemo novega ustreznega kandidata. Alenka je bila ustrezni kandidat, sedaj pač iščemo še enega ustreznega kandidata, ker je bil prvi (sicer ustrezni) zavrnjen. Drugič. Iščemo novega, tokrat ustreznega, kandidata. Prvi ni bil ustrezen, tokratni bo. Kako gospod Cerar ve, kdo je ustrezen in kdo ni? Obstaja vrsta imperativov, kakšen mora biti, ki so določeni že vnaprej: biti mora ženska, biti mora iz vrst liberalcev, z vsem srcem mora podpirati EU ... Juncker je vsekakor za trenutek verjel, da je Alenka Bratušek ustrezna kandidatka, saj je vse to, pa se je izkazalo, da se je vendarle uštel. Zlasti pa je Cerarjeva izjava pomembna zaradi empiričnih pogojev, v katerih živi večina Slovencev in Slovenk, kot bo razvidno iz nadaljevanja.

Večina državljanov te države si s komisarji, z vrednotami, moralo in etiko ne more pomagati k boljšemu standardu življenja; z njimi na primer ni mogoče plačati položnic, pa tudi obrtniki, ki jih potrebujemo vedno znova, na to uho nikakor nočejo slišati, saj želijo nekaj otipljivega pod palcem. Velja pravzaprav nasprotno, kajti živimo v svetu, v katerem se poglablja prepad med govoričenjem o morali in napredku in rasti in vsem drugem ter vsakdanjo realnostjo, ki je vse bolj turobna. Za posameznike in posameznice je morda ena najbolj grozljivih izkušenj tista, o kateri piše v svoji zadnji knjigi z naslovom Letting Go of Self-Destructive Behaviors Lisa Ferentz. O čem piše in zakaj je njeno pisanje pomembno za državljane teh krajev, v katerih bodo iskali novega ustreznega kandidata za sanjsko službo?

Lisa Ferentz, sicer predsednica in ustanoviteljica Inštituta za napredno psihoterapijo (Institute for Advanced Psychotherapy Training and Education), piše o vse bolj tipičnem vedenju sodobnih ljudi, ki zanemarjajo sebe, se zlorabljajo in uničujejo.

S psihoterapijo je sicer mogoče pomagati vsaj nekaterim posameznikom in posameznicam, saj je to nesporno, toda nikakor ni mogoče vplivati na objektivne, strukturne in sistemske mehanizme družbenega zla, ki ustvarjajo empirične pogoje, pod katerimi se ljudje uničujejo, čeprav se nočejo in celo nimajo nobenega resnega interesa, da bi se. Kako je torej mogoče, da se toliko ljudi uničuje, čeprav se nočejo?

V tej luči je zato dobro prebrati še knjigo z naslovom On Education, ki sta jo spisala znameniti sociolog Zygmunt Bauman in italijanski urednik Riccardo Mazzeo.

Ko se sprašujeta v vlogi izobraževanja v sodobnem svetu, se strinjata, da zlasti mladi ljudje nimajo prihodnosti, oziroma so globoko negotovi glede nje. V sodobnem svetu, ki ga Bauman imenuje a liquid modern world, je razmišljanje o etiki in morali radikalno pomembno, kajti več kot očitno je, da ogromno ljudi išče nekakšno patološko in včasih perverzno zadovoljstvo, uteho, celo užitek v kibernetičnih svetovih in virtualnih okoljih, kjer ni žive duše. Osamljenost ljudi je zato velikanska in šele skozi optiko analize družbenih pogojev človeških eksistenc spoznavamo, zakaj je vse več anoreksije in depresije med ljudmi, zlasti med mladimi, zakaj je vse več alkoholikov, zakaj je vse več zasvojenosti z video igrami, z drogami in drugimi substancami, med katerimi je tudi vsakdanja hrana, zakaj je vse več ljudi, ki spontano zaznavajo svet kot grd, neprijazen in celo nevaren.

Govorjenje o kapitalizmu s prijaznim obrazom je zato očitno več kot slaba šala, saj je cinično in do konca sprenevedavo. A pripadniki elit živijo v drugih in zelo drugačnih svetovih, zato jih samodestruktivno vedenje ljudi preprosto ne zanima.

Bauman in Mazzeo spregovorita tudi o nasilju med ljudmi, o nasilnem vedenju, ki vodi k umorom, ubojem in hudim telesnim poškodbam, samomorom. Njuno razmišljanje je izjemno vznemirljivo, če ob branju knjige upoštevamo pomen nenavadnega razkoraka, ki je značilen za obdobje, v katerem živimo.

Težko je razumeti, zakaj ljudje naredijo tako malo, na primer na področju kakovosti življenja, revščine ali podnebnih sprememb, čeprav o vsem tem vedo tako izjemno veliko. Prepad je zares srhljiv. Zdi se, kot da človeštvo ne bi hotelo uporabiti znanja, ki ga je nakopičilo, v svoje dobro, za lastno blagostanje.

Da bi razumeli zapisano, se moramo še enkrat vprašati, če zares razumemo temeljno logiko kapitalističnega sistema. Očitno je namreč, da večina ljudi o tem ne ve dobesedno ničesar; to je šele srhljivo spoznanje.

Osnovna logika sistema, ki ga imenujemo kapitalizem, je tale: določen procent ljudi je kratko malo odveč. Tu se ni kaj sprenevedati.

Vsak dan na vseh koncih sveta ljudje čutijo na svoji koži, da jih sistem preprosto ne potrebuje, da jih noče, da jih ne želi, da v njem nikoli ne bodo dobili službe, dobrin, da v njem nikoli ne bodo živeli dostojanstveno, da bodo kmalu umrli zaradi bolezni, lakote, osamljenosti, drog, da jih bo nekdo odstranil kot smet, da pravzaprav ves čas že so smet.

Človek, ki je objektivno zgolj smet v globalnem svetu, je nihče. Nima eksistence, ne obstaja, čeprav fizično hodi okoli in živi. Ne živi kot simbolno bitje, ne živi kot osebnost, ki jo drugi ljudje cenijo, spoštujejo in potrjujejo.

Govorim o ljudeh, ki jih sistem, ta se vse bolj zanaša na Tehnologije, Stroje in Znanost, ne potrebuje. V njem niso niti strošek, tako kot delavci, temveč so preprosto odveč, so nekaj, kar je najbolje odstraniti. Ali pa pustiti, da se odstranijo sami. Da torej umrejo, da se uničujejo, da se pobijajo med seboj, da počasi propadajo, dokler ne bodo dokončno propadli.

Problem pa je, da logika sistema velja tudi za pripadnike elit. Ti imajo sicer vsega dovolj in preveč, toda temeljna logika življenja ni imeti čim več, temveč je biti. Če nič drugega, bodo klimatske spremembe že kmalu dokončno dokazale, da imam na žalost prav.

Kapital je namreč vrsta družbenih odnosov, kot je vedno znova trdil Marx, zato je povsem zgrešeno govori o potrebi, da bi bili ljudje pred kapitalom, ne pa obratno. Zadeva je bolj dramatično, kot mislimo: prav kapital kot vrsta družbenih odnosov že določa, koliko ljudi je, prav za te odnose, povsem odveč. V kapitalizmu so zato možni le nekateri odnosi, drugi pa enostavno niso možni. Sintagma ljudje pred kapitalom je zato nesmiselna, je leseno železo, saj v kapitalizmu nikoli ne bodo ljudje pred kapitalom, ker bodo v njem vedno obstajali taki odnosi med ljudmi, da bo določen procent le-teh kratko malo odveč. Šele v komunizmu bo drugače.

Sedaj tudi povsem razumemo, kateri kandidat bo ustrezen za sanjsko službo: tisti, ki se bo povsem prilagodil kapitalističnim odnosom in bo znal zasesti pravi kraj, kraj, kjer ga kapitalizem potrebuje. Alenka ga pač ni znala zasesti, zato ji je sporočil, da je ne potrebuje in da gre lahko domov. Tako preprosto je to: v kapitalizmu ljudje niso pomembni, če se ne znajo ali nočejo prilagoditi njegovi temeljni izkoriščevalski in destruktivni logiki.

Za konec še ena knjiga: This Changes Everything: Capitalism vs. the Climate (London: Penguin, 2014). Spisala jo je Naomi Klein.

O avtorju

Dušan Rutar

Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Dodaj komentar

Varnostna koda
Osveži