Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Čisto naključje je, da gre gospa Violeta Bulc danes v Bruselj (v resnici se bo na stroške davkoplačevalcev udobno peljala z letalom), sam pa jutri začenjam letošnje filozofske večere v domžalski knjižnici. Na prvi pogled sta dogodka povsem nepovezana, v resnici pa sta globoko in celo usodno prepletena. Gospa o tej usodni prepletenosti verjetno ne bo nikoli vedela ničesar, zato pa bodo vedeli udeleženci predavanj, kar ni nepomembno, saj bodo svoja spoznanja širili in na koncu se bo vsa Slovenija znašla v položaju, ko bo morala končno in zares odločati o svoji usodi; ne zaradi mojih predavanj, pač pa zaradi objektivnih zgodovinskih okoliščin, o katerih predavam in o katerih Miro Cerar, pa čeprav je prvi minister, ne ve dosti ali pa morda celo ne ve ničesar. Letošnji ciklus predavanj namreč namenjam etiki, politični filozofiji, logiki srečevanj, identitet, singularnosti in možnosti, da človek v življenju prekine s svojimi praksami ter se loti česa novega, ne da bi moral pred tem prositi koga za dovoljenje ali pa oditi k psihiatru in kakemu zdravilcu.

Gospa Violeta Bulc gre torej v Bruselj na razgovore, ki ji bodo morda omogočili sanjsko službo in plačo, o kakršni profesorji, raziskovalci, znanstveniki in doktorji znanosti v tej državi ne moremo niti sanjati, čeprav nima niti političnih izkušenj niti izkušenj s področja energetike.

Ali si lahko predstavljate, da prikorakate jutri na Klinični center in se meni nič, tebi nič javite za nevrokirurga? Ko vas pristojni prijazno vprašajo, ali imate ustrezno diplomo, izkušnje in znanje, mirno rečete, da ne. Pač rečete, da vas je poslal Miro Cerar in da vas je poslal zato, ker vam močno zaupa, in da ste preverjen kandidat, saj so vas preverile pristojne službe. Potem še dodate, da se pri svojem delu zanašate zlasti na vrednote, moralo, principe in načela, da močno verjamete v Evropsko unijo in njeno politiko in da se zavezujete, da boste delali skladno s predpisi, s sprejetimi strategijami, da ste za teamsko delo in da boste povezovalni člen ekipe, da boste zniževali stroške in dodajali vrednost in da bo vse skupaj gotovo prispevalo k rasti BDP-ja, pa še k ugledu države doma in v tujini, da znate komunicirati, ker ste bili na tečaju, da poznate zakone, da niste bili v kazenskem postopku tako kot nekateri drugi politiki in župani, da boste državotvorni in vse drugo, da boste šli na tečaj angleščine, če bo treba, ker je pač ne obvladate dobro, da boste sprejemali konstruktivno kritiko, nekonstruktivne pa ne, da ste zelo pomembni za Klinični center, ker ste ženska in iz vrst liberalcev, ne pa na primer socialistov, da o komunistih niti ne govorimo. Predstojnik klinike vas po koncu monologa vpraša, kakšno zvezo ima vse to z nevrokirurgijo, vi pa mu enako mirno kot prej odgovorite, da je nima in da tudi ni treba, da bi jo imelo. Pri tem vam ni niti najmanj nerodno, čeprav je očitno nerodno vsem na Kliničnem centru.

Letošnjih predavanj se nameravam lotiti predvsem s skeptično držo v odnosu do identitetnih politik in praks, ki se v zadnjih letih razmnožujejo kot kobilice. V resnici so problematične, saj se naslanjajo na nove represivne norme poznega kapitalizma, ki jih njihovi zastopniki ne prepoznavajo. Govoril bom torej o novih represivnih normah, ki se jih večina ljudi še ne zaveda, to pa jim zagotovo ne koristi.

Samo pomislite. Vse okoli vas ljudje nenehno poudarjajo pomen dialogov. Na prvi pogled je vse v redu, toda če pomislite še enkrat, zlahka ugotovite, da morajo biti dialogi konsenzualni. Torej: pogovarjajmo se, bodimo v dialogih, vendar se moramo vsi strinjati in soglašati s tem, kar zagovarjajo naši. Nova represivna norma je tudi tale.

Vsi smo drugačni in vsi smo enakopravni. Vse bolj pretirana pozornost na različnost ljudi zamegljuje pogled na širše družbene koordinate, ki vse bolj oblikujejo množično individualnost ljudi. Na kratko: vse več ljudi je, ki so različni – na enake in vnaprej predpisane načine.

Nevarnost represivnih norm v demokratičnih okoljih in novih totalitarnih praks je zelo velika. Zaradi njih je demokracije vse manj, in ne vse več, kajti obstajajo močne težnje, da ljudje spontano izločajo iz svojih okolij, fizičnih in mentalnih, vse, kar bi jih lahko zmotilo, vznemirilo, prizadelo, užalilo.

Vse pomembnejši so zato videzi, da je vse v redu, da je lepo, da so ljudje zadovoljni in srečni, pa čeprav niso. Živimo v bizarnem svetu: vse okoli nas so lakota, revščina, vojne, ebola, korupcija, izkoriščanje ljudi, bogatenje bogatih, rojevajo se ljudje, ki so povsem pogrešljivi že ob rojstvu, toda obenem razvijamo žargon o rasti in lepoti in sreči in zadovoljstvu za vse ter mu verjamemo, kar je še najslabše od vsega.

Moja letošnja rdeča nit filozofskih predavanj bo prav nasprotna. Trdim, da je danes bolj kot v preteklosti pomembno, da se človek nauči soočati s strahom, z nelagodjem, nevšečnostmi, s frustracijami, tesnobami, strahovi, kontradikcijami, z absurdnostmi, bizarnostmi sveta in jih skuša misliti; najprej jih mora kajpak prepoznavati.

Morda še nikoli doslej ni bilo tako pomembno, da čim več ljudi misli in se neha zadevati s terapijami, s potrošništvom, z zabavami, s spektakli in da zlasti neha verjeti svojim gospodarjem.

Ali kot pravi Jacques Rancière v knjigi z naslovom La haine de la démocratie: politiki, ki trdijo, da branijo politično svobodo, so v resnici ljudje, ki močno prezirajo in celo sovražijo resnično demokracijo.

Resnična demokracija, taka je moja osnovna teza letošnjih predavanj v Domžalah, je možna le, če se ljudje bojujejo za demokratični ideal, ki je: samoupravljanje. In bojujejo se lahko le, če najprej v sebi presežejo cinično razmišljanje, da demokracija sploh ni mogoča, da bodo ljudje vselej podrejeni gospodarjem, da je bilo vselej v zgodovini tako, da so se ljudje delili na elite in rajo …

Če tega ne bodo naredili, nam seveda ni pomoči in je tudi prav, da izginemo na smetišču zgodovine kot še ena zblojena živalska vrsta, ki se pač ni naučila ničesar.

O avtorju

Dušan Rutar

Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Dodaj komentar

Varnostna koda
Osveži