Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

V filmu Luca Bessona z naslovom Lucy na žalost vnovič spremljamo urbani mit o možganih, ki da so pri povprečnem človeku izkoriščeni samo desetodstotno; prav neverjetno je, kako mit vztraja kljub nevroznanstvenim dokazom, da je res samo mit. Pa vendar se človek kdaj vpraša, kako je s tovrstnimi kapacitetami pri slovenskih politikih in ekonomistih ter pri privatnih lastnikih kapitala, ki naj bi bili daleč najboljši gospodarji v kapitalističnem svetu, ki sicer temelji na izkoriščanju ljudi, kar pomeni, da je nepravičen. Prejšnji dan je na primer finančni minister Mramor meni nič, tebi nič zopet navrgel, da bomo morali vsi strniti vrste in da se bo moral vsakdo čemu odreči, da nam bo šlo potem bolje. In natanko v istem času preiskovalni organi ugotavljajo, da je projekt TEŠ 6 požrl 300 milijonov, ki jih seveda nikoli ne bomo videli, ker je denar preprosto romal v privatne roke. Ob tem bi morali neoliberalci zgolj še enkrat zavrteti lajno, da so privatni lastniki kapitala najboljši in najbolj pametni in najbolj moralni in najbolj gospodarni. Pa še to: niti Janez Janša, ko je bil v vladi, niti Borut Pahor, ko je bil takisto v vladi, nista mignila z mezincem, da bi preprečila odtekanje denarja. Tega bodo kajpak pokrili iz svojih žepov davkoplačevalci, minister Mramor pa si ob tem še upa reči, da se bomo morali vsi čemu odreči. Toliko glede tistih mitoloških desetih odstotkov, ki morda pri nekaterih ljudeh niso zgolj mit.

Janez Janša je znan po svoji pikolovski natančnosti, ko gre za pravo, zakone, sodišča, pravico, pravičnost in – njega samega. V neskončnost se pritožuje in najema odvetnike ter – je še vedno v zaporu. Borut Pahor je neskončno spravljiv in umirjen in deluje racionalno – denar pa je vseeno poniknil in ga ne bomo videli nikoli več.

Osumljeni, deset jih je, so seveda delali kot dober gospodar in pošteno. Itak. Mislim, da za tako izjavo človek ne potrebuje niti desetih odstotkov kognitivnih zmožnosti možganov, kajti taisti dobri in pošteni gospodarji so danes osumljeni kaznivih dejanj. Izjava o dobrem in poštenem gospodarjenju je zato v tem primeru lahko le znak izgube stika z realnostjo, kar je drugo ime za norost, ali pa je namerna laž, kar je še eno kaznivo dejanje.

Privatni lobist Peter Kotar naj bi v letih, ko je denar odtekal, zaslužil samo s provizijami tri milijone evrov. Trenutno še ni jasno, koliko denarja je pristalo v žepih slovenskih privatnikov, verjetno pa lahko rečemo, da je v tej deželi nekaj popolnoma gnilega. Stotine milijonov evrov izginjajo, politiki in ekonomisti pa nenehno, kot da se ni zgodilo čisto nič, ponavljajo, da bomo morali vsi skupaj še bolj zagrizeno reševati kapitalizem. Medtem ko posamezni lobist zasluži milijon, dva ali tri, denar torej, ki ga povprečni državljan v življenju ne bo niti videl, o tem, da bi ga zaslužil s trdim delom, pa ne more niti sanjati, nekateri privatniki tako rekoč vsem na očeh lažejo, kradejo in kršijo vsa moralna načela, kar jih sploh je, vladni ljudje pa ljudstvu sporočajo, da potrebuje več morale in vrednot!!!!!

Racionalnemu človeku, ki uporablja vsaj deset odstotkov kognitivnih kapacitet, preprosto ne more biti jasno, kako je mogoče, da cena projekta naraste s 600 milijonov na več kot milijardo in 400 milijonov. Ali pa mu postane jasno, ko spozna in razume, da so si privatniki prilastili skoraj tristo milijonov. Preprosto so jih stisnili v svoje žepe in konec. Vlada pa nič.

Zadeva je pravzaprav preprosta. Najprej dobiš posel, potem pa začneš z aneksi k pogodbi dokazovati, da kot dober in pošten gospodar projekta nikakor ne moreš izpeljati za denar, določen na začetku. In tako dodajaš anekse, ljudje jih podpisujejo, v javnosti se pojavljajo govorice o nepoštenem delu, toda nič se ne zgodi. Vlada je tiho, ministri so tiho, ministrski predsednik je tiho, kot da ne ve ničesar. Zadeve se začnejo premikati šele, ko zadevo vzamejo v svoje roke kriminalisti.

Nauk zgodbe je kar se da preprost: nekatere ljudi mora nenehno nadzorovati policija, ker se pač ne znajo nadzorovati sami! Problem je le, da so na odgovornih položajih.

Posamezniki, ki so pri koritu, torej naredijo postopke navidezno zakonite, o igri videzov sem pisal ravno včeraj, za videzi pa poteka kraja denarja, za katero ljudje pri koritu dobro vedo, vendar se sprenevedajo, javnosti pa lažejo.

Zelo pomembno je, da so osumljeni za krajo denarja odgovorne osebe, kot rečeno. Na visoke položaje so bili najbrž imenovani na podlagi referenc in znanja in vrlin; domnevam, da je bilo tako, kajti če ni bilo, smo popolnoma izgubljeni. Potem so se imenovali odgovorne osebe. Imenovali so jih tudi dobri gospodarji, ker se to sklada z novorekom, ki ga je treba uporabiti čim večkrat. Verjetno so dajali tudi vtis, da so pošteni. Ob vsem tem dobi človek vtis, da so v tej deželi povsod sami odgovorni, racionalni, moralni in pošteni ljudje, ki so tudi dobri gospodarji. Denar pa kar izginja, dolga recesija se noče končati, gospodarske rasti ni in ni, davkoplačevalci pa plačujejo in plačujejo in plačujejo in minister Mramor jim reče, da bodo morali še plačevati in plačevati in plačevati … Kdo je tu nor?

Vsakdo seveda skrbi zase, živi v svoji miški luknji in skuša preživeti. Natanko za to tudi gre! Večina ljudi skuša zgolj preživeti. Kakovost njihovih eksistenc je zato bedna, mizerna. Nobenega presežka ni, nobene volje po spremembi ni. Ljudje vse prepuščajo svojim gospodarjem, ki so seveda pošteni, racionalni, dobri in moralni.

Morda pa ima Luc Besson celo prav!

O avtorju

Dušan Rutar

Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Dodaj komentar

Varnostna koda
Osveži